Improcon – platforma za življenje

Zavedam se, da zna spodnji zapis o Improconu, kongresu svobodno improvizirane glasbe, umetnosti in misli, izpasti kot dnevniško-ideološki zapis. Improvizacija ni samo stvar glasbe, temveč temeljna življenjska filozofija, ki prinaša strpnost, enakost in priložnost za samorealizacijo posameznika. Naj torej govori izkušnja.

Ogrevanje: Delavnica z Lindo Sharrock in Mariem Rechternom, Klub Metulj, Bistrica ob Sotli

Improcon v svojem temelju izstopa iz logike profita in vstopa v prostor skupnega dobrega in trajnostnega razvoja. DNK zapis kongresa, iz katerega se je razvil, je odličen in verjamem, da mu bodo organizatorji sledili še naprej. Le tako lahko nastaja umetnost, ki ni podvržena ekonomskim logikam in pokaže svetu alternativne možnosti strpnega sobivanja, kjer lahko vsak najde svoj prostor.

Delavnica je bila uvod. Pa ni šlo za klasično delavnico z vajami ali predavanji o izkušnjah predavatelja. Šlo je za bistvo, za ustvarjanje lastne izkušnje in izmenjavo idej skozi igranje, sobivanje in pogovore. 

Dan je izgledal približno takole. Popoldan je Mitja Hlupič v klubskih prostorih pripravljal skupno kosilo. To je njegov obred, kadar gosti glasbenike v Klubu Metulj. Med kuhanjem smo se udeleženci delavnice pogovarjali o glasbi in drugih vsakdanjih rečeh ter se nevede pripravljali na igralne seanse, ki so sledile odličnim improvizirano pripravljenim jedem. Nikomur se ni nikamor mudilo in vsak izmed nas si je to lahko privoščil. 

Improvizacije so potekale gladko in so se iz dneva v dan razlikovale. Med igranjem je vsak izmed nas v skupni zvok vlagal lastni zvok in izkušnje. Najlepši trenutki so se zgodili, ko smo pozabili nase in iz sebe polzavedno izvabili nekaj, česar nismo načrtovali. Takrat se je zvok povezal v kompaktno celoto posameznikov, ki s polno odgovornostjo in brez potrebe po samoizpostavljanju dodajajo tam, kjer je potrebno. Igranje je obsegalo vse vrste dinamik, slišnost zvoka posameznika je bila odlična; prav tako prvi in tretji dan, ko sta se nam pridružila dva hrvaška glasbenika in nas je igralo osem. Zanimivo je bilo slišati prepletanje in dopolnjevanje klasičnega organiziranega stila znotraj obrazcev in svobodne improvizacije brez načrta. Seveda se je med igranjem v glasbi mestoma občutil dvom, a to je zdrava stvar, ki mora biti sestavni del tako vsakega špila kot življenja. 

Špilom, ki so trajali od 30 do 45 minut, je sledil čas prizemljevanja. Ponavadi glasbenik med dobro improvizacijo na neki način zapusti samega sebe. V pogovorih po muziciranju je bilo zanimivo slišati, kako smo določene dele doživljali popolnoma različno. Verjetno je to posledica preteklih izkušenj v igranju in poslušanju glasbe ter različnih osebnih glasbenih preferenc. Vsekakor na doživljanje vpliva tudi postavitev v prostor in večja pozornost na določen zvok znotraj celote, ki nas osebno bolj zanima. 

Mario Rechtern je po muziciranju z nami delil svoje razmišljanje o zvoku in pristopu k igranju. Pravi, da obstajata skupni zvok in znanje, do katerih lahko vsak od nas dostopa in ju uporabi/igra. Pri tem ne gre za kako skupno aktualno človeško kulturo, ki bi nosila svoje predznake, vzorce in pravila, temveč za nekakšno knjižnico vsega brez prednastavljenih vrednosti. Podobno je o znanju razlagal Nikola Tesla. 

Po skupnem špilu smo štirje stalni udeleženci delavnice odšli v zidanico na enega izmed hribov izven Bistrice ob Sotli, kjer smo spali. Seveda smo bili še polni energije, zato smo tišino noči rezali z debatami o glasbi, izmenjavo izkušenj in seveda obveznimi akustičnimi improvizacijami. 

Linda Sharrock in Mario Rechtern sta potujoči par, ki se odzoveta na povabilo. Par spremljajo določene fizične omejitve, ki pa ne vplivajo na intenzivnost igrane glasbe. Lindo je pred leti zadela možganska kap, ki je vplivala na njeno govorno in gibalno sposobnost. Kljub temu premore ogromno energije, njena komunikacija in glasbeni izraz sta živa in z njima napolni prostor okoli sebe. Oba sta tudi že precej v letih, vendar v izrazu in izgledu ostajata mladostna. S svojim svobodnim pristopom k igranju in z bogato glasbeno zgodovino tvorita v mestih po svetu skupaj z lokalnimi glasbeniki navdihujoče glasbene celice.

Glavni dogodek: Veliki grad Tabor

Glavni dogodek, Improcon kongres, je letos potekal med 11. in 15. avgustom – brez programa, vendar z vsem, kar posameznik potrebuje za dobro počutje in sproščeno delovanje. Prvi dan se je na videz zdelo, da so vloge razdeljene. Prisotna je bila manjša ekipa prostovoljcev, ki je skrbela za kavo, osvežilne napitke, hrano ... Tam je bila večina glasbenikov, neučakanih, da začnejo igrati, in peščica pesnikov, dokumentaristov, plesalcev ter morda kak poslušalec. Imeli smo skupno nalogo, da ohranjamo osnovni red in čistočo. Prvi dan smo se udeleženci čez dan zbirali, uradno pa se je Improcon začel po večernem nagovoru organizatorjev in s skupnim muziciranjem na dvorišču grada. 

Sledilo je otipavanje in spoznavanje prostorov v kombinacijah z glasbeniki – prijatelji in znanci. Večer se je zaključil že ob polnoči, kar je vse udeležence presenetilo. Kljub vsemu smo mirno izpraznili grad in se razpršili po prenočiščih. Vsem, ki smo bili v Kumrovcu, je to kar nekako vzelo sapo in zdelo se je, da se potrjuje naš strah, da ločena prenočišča in omejitev dostopa do koncertnih prizorišč ne funkcionirajo najbolje. 

Drugi dan smo se ravno zato vsega skupaj lotili bolj zavzeto. Čez dan je imel vsak priložnost igrati, se pridružiti drugim ali kaj začeti. Skozi poslušanja se je zaznalo različne šole in pristope k muziciranju. Na zvočne strukture so bistveno vplivale zvočne lastnosti vsakega izmed prostorov. Na primer, kapelica z visokim stropom in balkonom je brez ozvočenja dramila bolj dronovske, dolgo zveneče zvoke iz zvočil, saj je zvok vztrajno ostajal v prostoru in omogočal počasne premike v zvočni sliki. Na voljo sta bila tudi dva ozvočena in elektrificirana prostora, ki sta iz glasbenikov izvabila glasnejše muzike, kot so freejazz, noise, punk ... Prav tako je prvi dan na igrane muzike močno vplival skupni zvok, ki se je po gradu prenašal iz prostora v prostor. Tudi tega v kumrovškem Spomen Domu nismo bili vajeni. 

Težko bi rekel, ali je to dobro ali slabo, je pa vsekakor oteževalo snemanje glasbenih seans in je na začetku motilo glasbenike pri koncentraciji. Po drugi strani je nenehni zvok omogočal komunikacijo in spreminjanje kakšnih drugače začrtanih poti ter s tem nezavedno povezoval vse dogajanje v celoto. Mislim, da na koncu ni motil nikogar več. Drugi večer smo lahko ostali v gradu do dveh zjutraj, kar se mi je zdelo ravno prav, pa tudi sodelujoči so se prilagodili časovnici in se razigrali do konca. Mislim, da se je omejitev na koncu izkazala za prednost, saj se je muziciranje bolj zgostilo.

Enako je bilo tretji dan. Razlika, ki jo je prinesel tretji dan in jo nadaljeval četrti, je bila, da so se med glasbeniki začele oblikovati nove, bolj nepredvidljive kombinacije. Skupno druženje, zanimivi pogovori o glasbi in izjemna odprtost udeležencev – vse to skupaj je omogočalo, da so se v kratkem času zgodila sodelovanja, ki se drugače ne bi nikoli ali pa bi bilo za to potrebnega zelo veliko časa. To je ena izmed prednosti kongresa, saj lahko vsak izkusi nove stvari, ki bi jih v svojem domačem okolju težko. To je dobro za razvoj improvizirane glasbe in glasbenikov, ki se udeležijo dogodka. Štirje dnevi so ravno prav, da se stvari zgodijo in povežejo v nove sinteze, vznemirljivost pa pri tem ne usahne. 

Post Improcon: Vodnikova domačija in vrhniška železniška postaja

Dokaz, da je se je v gradu Veliki Tabor v Desiničih med udeleženci zgodila odlična kemija, so bili nastopi v Ljubljani in na Vrhniki. Prvi dan v Ljubljani sem koncert žal zamudil, je pa ponudil tri mešane trie. Po pripovedovanju udeležencev se je še vedno čutilo dobro energijo in povezanost med nastopajočimi. Tudi naslednji dan, na Vrhniki, se je zgodil Improcon v malem. Osem udeležencev se nas je nekajkrat premešalo in v različnih zasedbah smo odigrali nekaj kratkih improviziranih setov. Pri igranju se je čutilo, da igra teče brez zadržkov in predsodkov, s sprejemanjem in z zaupanjem. Prav to je osnova za dober špil in za življenje. 

Zaključek: Prihodnost Improcona

Improconu se je tudi letos vsekakor posrečilo udejanjiti svoje poslanstvo, vendar se pred njim odpira nekaj ključnih vprašanj, ki bodo bistveno vplivala na njegovo prihodnost. Dogodek je dosegel svoje meje in verjetno kakih večjih širitev v številu udeležencev ne bi prenesel. Udeležencem sta zagotovljena brezplačna prenočišče in hrana, kar je precejšen finančni zalogaj za organizatorje. Vprašanja, ki si jih je smiselno zastaviti, so: Kako umestiti in pritegniti poslušalce, če sploh? Kako razširiti krog glasbenikov, če sploh? Kako umestiti in pritegniti še druga izkušena imena, ki bi bila pripravljena deliti svoje izkušnje in znanje? Ali posneti in objaviti Improcon nastope, to morda celo tržiti in tako ustvariti lastni priliv finančnih sredstev? Ali ustvariti platformo, ki bo aktivno povezovala glasbenike čez celo leto? In še marsikaj bi se lahko vprašali.

Na tej točki se strinjam z idejo, da mora dogodek rasti naravno in se pri tem zavedati svojih zmožnosti. Hkrati mora ostati odprt do vseh, ki želijo sodelovati. S selekcijo ali kuriranim programom bi se Improcon hitro pretvoril v zgolj še enega od številnih festivalov. Eksponentna rast, doseganje ciljev, morebitna prevlada ambicij določenih posameznikov – to bi utegnilo prinesti njegov konec, vsaj v njegovi trenutni nenasilni in zelo angažirani obliki. Improcon v svojem temelju izstopa iz logike profita in vstopa v prostor skupnega dobrega in trajnostnega razvoja. DNK zapis kongresa, iz katerega se je razvil, je odličen in verjamem, da mu bodo organizatorji sledili še naprej. Le tako lahko nastaja umetnost, ki ni podvržena ekonomskim logikam in pokaže svetu alternativne možnosti strpnega sobivanja, kjer lahko vsak najde svoj prostor.