IMPULS, impulz?

Že osmo leto se v sosednjem Gradcu odvija Impuls, sodobno glasbeno dogajanje v trojčku rezidenčnega ansambla, akademije in festivala z glasbenimi delavnicami, koncerti, prezentacijami, diskusijami ter predavanji. Impuls sta zasnovala Švicar Beat Furrer, ki je eden vodilnih skladateljev v Avstriji z rezidenco v Gradcu, kjer je profesor kompozicije na Univerzi za umetnosti (KUG), ter eno vodilnih imen avstrijskih glasbenih poustvarjalcev, violinist Ernst Kovacic.

Premišljeno zasnovani kompleks dejavnosti vsekakor obogatijo mladi, ki pridejo na delavnice, kamor jih pritegnejo svetovna imena sodobne glasbe. Sodobna glasba je prodrla skozi pore visokošolskih usmeritev dodiplomskega in magistrskega študija ter pridobila veljavo, samoumevost in polje raziskovanja, študija, izpopolnjevanja. Udeleženci tečajev, strokovno razgledani in zagnani mladi glasbeniki, tvorijo pomemben segment publike, ki je v Gradcu že sicer dobro zastopana, saj je tam že leta prisoten Musikprotokoll, festival sodobne glasbe, ki ima pomembno vlogo pri ohranjanju interesa in razgledanosti Gradčanov.

Impuls, ki je razgibal in oplemenitil mestno dogajanje, je poln domislic, lahkote, briljance. Po mestu se oglašajo zveneče galerije; tu poustvarjajo mladi kratke skladbe. Štirje skladatelji in skladateljice (Švedinja Malin Bång, Španec Daniel Figols-Cuevas, Avstrijec Matthias Kranebitter in Rusinja Ana Mihailova) so izbrani skladatelji Impulsovega tekmovanja, v katere je usmerjena pozornost tako s pogovori, prezentacijami in tutorsko udeležbo na delavnicah kot tudi in predvsem z uvodnim koncertom, kjer so predstavljena njihova naročena dela v izvedbi ansambla Klangforum Wien. Poleg klasičnih mojstrskih tečajev, kjer so zastopani skoraj vsi klasični instrumenti in kompozicija, so tu še kompozicija onstran glasbe, koreografija zvoka, glasbeni komunikacijski programi, celo likovna umetnost. Opazimo težnjo po novostih, svežosti pristopa, oblikovanju konceptov, tudi konceptov brez utesnjujočih konceptov. Del dogajanja pripade seveda tudi instalacijam, improvizacijam in elektronski glasbi, tu so še predavanja o aktualnih ali delno zgodovinskih temah, o povezovanju nove glasbe z mediji, o umeščanju v kulturni prostor, o pritegovanju pozornosti ipd.

Med koncerti je 11. februarja posebno mesto pripadlo koncertu Soli, dui, trii. Šlo je za male komorne zasedbe, kjer je bila v ospredju posebna intima zvoka in izvajalska perfekcija iz sveta izbranih specializiranih izvajalcev sodobne glasbe, tudi mentorjev na Impulsu. V lepi baročni Veliki minoritski dvorani se je zbrala množica poslušalcev, vzdušje samo pa ni odstopalo od vzdušja na kakem klasičnem koncert. Kaglov Morceau de concours iz leta 1972 je kot uvodno skladbo zaigral eden najvidnejših virtuozov na trobenti, William (Bill) Forman, ki igra vse zvrsti glasbe, od baroka (obvlada tudi baročno trobento) preko klasične literature do moderne. Skladba, v katero je vpeta melodija in njen razvoj v smislu klasičnega rezoniranja glasbene materije, pri čemer skladatelj plete melodijo sodobno, svobodno in skoraj improvizacijsko, vsebuje golo, neposredno, intenzivno izraznost sebstva, direktni prenos vibriranja človekovega jedra v glasbo v popolni, čisti formi, kjer ni prostora za sprenevedanje, samopašnost, oholost, priliznjenost itd. Nekakšen čisti substrat, celo v umetnosti redek kot najredkejša gorska roža.

Beat Furrer je prispeval dve skladbi, ira-arca za bas flavto in kontrabas ter zaključno skladbo koncerta, Spur za godalni kvartet in klavir iz leta 1998. Tehnična briljanca tako kompozicijskega postopka kot tudi izvedbenih zahtev do intrumentalistov je nit stalnica kompleksnega, z izrazitimi intelektualističnimi momenti prežetega Furrerjevega pristopa do kompozicije. V Gradcu ima zagotovo veliko privržencev in s svojo profesuro na KUG predstavlja vplivno kompozicijsko usmeritev.

Chaya Czernowin, priznana izraelska skladateljica, ki deluje na Harvardu, nas je s skladbo Zadnji list z neko posebno krhkostjo in obenem doslednostjo popeljala v polje med glasbo in sozvenom narave ter njene vzvišenosti v svoji premočrtnosti vrisa v časovno sosledje, kjer je tudi zaključek, zadnji let zadnjega lista.

Heinz Holliger, glasbena osebnost, ki kar najuspešneje združuje aktivnosti skladatelja, dirigenta in oboista, je napisal za Slovence še posebej zanimivo delo Deux Lectures de Kosovel za trombon solo. Skladba je namenjena počastitvi 75. obletnice Vinka Globokarja in jo je tokratni izvrstni izvajalec, trombonist Mike Swoboda, krstil leta 2011 na znamenitem nemškem festivalu Wittenski dnevi za novo komorno glasbo. Drugače nekoliko zadržanega Holligerja je kot da zanesel »slovanski duh«, tako da je zares v polni meri prišlo do izraza njegovo delo z izvorom invencije pri obeh slovenskih nadnacionalno zazrtih umetniških osebnostih.

Koncert kot celota je bil kar maratonski, lahko bi rekli, da je v skupni čas povezal dva običajno dolga koncerta, vendar zaradi svoje raznovrstnosti nikakor ni bil prenaporen za poslušalce. Prvi del je zaključila improvizacija pianistke Manon-Liu Winter in saksofonista Franka Gratkowskega. Improvizacija v sodobni glasbi je danes že del ali posebna študijska smer na mnogih univerzah. Paradoksno, vendar se je ta institucionalizacija improvizacije nekako odražala tudi na koncertu, predvsem v smislu tehnične in celo kompozicijske domišljenosti in reprezentativnega elementa same izvedbe. Izvajalca sta uspela oživiti poseben čar in mik žive improvizacije, ki se kot gibka, manj obremenjena glasbena slika prenaša tudi na način poslušanja in kot taka nedvomno dosega svoj posebni namen.

Italijanski skladatelj Pierluigi Billone, ki se od devetdesetih let uspešno pojavlja na pomembnih destinacijah sodobne glasbe, je v skladbi Gomxha za dve tibetanski skodeli dodobra raziskal zvočne in izrazne možnosti izbranega tolkala. Na najrazličnejše načine je odlični tolkalec Christian Dierstein vzbujal zvok dveh kovinskih skodel, sodeloval je tudi s telesom za dušitve zvoka, razne odzvene itd. Kljub na videz omejenem zvočnem materialu je skladatelj z lahkoto gradil notranje napetosti in glasbene poteke.

Georges Asperghis, uspešen grški skladatelj, ki je, tako kot njegov rojak Xenakis, našel drugo domovino v Franciji, natančneje v Parizu, se veliko ukvarja z vokalom. Ohranja izvor melodije iz jezika samega, ravno tako dikcije, ritma. V jezikovno tkivo posega z glasbeno, če smem tako reči, nadgradnjo, s katero dosega plastično predstavljeno drugo dimenzijo besede v neposrednem čustvenem izrazu, izrazu psihološkega stanja itd. (www.medici.tv/#!/aperghis-storm-in-a-head).

Francoski skladatelj Gerard Grisey, ki ga je sredi ustvarjalne mrzlice prehitela nenadna smrt, je avtor, ki odpira duhovni svet s posebno lahkoto in barvitostjo, kjer srečamo najnežnejše polustvarjene forme, strukture, svetlobe, prosojnosti. Tja se je podal tudi z velikim kontrabas klarinetom, ki ga je izbral za skladbo Anubis-Nout, posvečeni smrti prijatelja, še mladega skladatelja Clauda Vivierja (1948–83). Sam pristop in strukturni rezultat še danes, štiriindvajset let po njegovi smrti deluje presenetljivo napredno, globinsko razdelano, rahlo.

V modernistični Vzhodno zahodni miniaturi II za oboo in violončelo korejskega skladatelja Isanga Yuna, ki je deloval v Nemčiji, nastopajo melodični odseki z elegično noto in sledijo muzikalnim impulzom v različnih razpoloženjskih odtenkih.

Koncert je s svojo pojavnostjo deloval kot nekakšna improvizacijska, odprta forma, v katero so bili neprisiljeno vključeni elementi prikaza najodmevnejših skladateljskih osebnosti v izvedbi danes najvidnejših interpretov, ki so vpeti v bogato svetovno festivalsko dogajanje in s tem v širši sistem. Ta sistem pa včasih kljub vsej deklarirani odprtosti deluje kot vedno bolj zaprti prostor, v katerega se eventualni »padalci«, outsiderji, ki so bili pred dvajsetimi ali celo petdesetimi leti še možni, ne morejo več tako zlahka vključiti.