In bila je … Mirna.

Na slovenskih odrih dokaj slabo zastopana in javnosti ne pretirano znana mariborska glasbenica bosanskih korenin, Mirna Bogdanović, ki živi v Berlinu, se z drugim albumom Awake uvršča med trenutno izvedbeno najgibkejše in avtorsko najizvirnejše slovenske vokalistke s koreninami v jazzovski glasbi. Celotno dogajanje okoli melodij, ki so nemalokrat grajene orkestralno, brez rabe besed, pa je veliko kompleksnejše in žanrsko pestrejše. K temu je nedvomno prispeval tudi londonski producent (multiinštrumentalist) Chris Hyson, saj v večini skladb zaznamo kanec vpliva britanskega art popa. Če bi albumu Awake odvzeli vse skladbe z izjemo Clocks, bi ta kljub vsemu ponazarjal lepoto, globino in raznolikost avtorskega ter interpretativnega podpisa umetnice, ki s tem izdelkom nadgrajuje prvenec, obeležuje del svojega ustvarjalnega in življenjskega obdobja ter z njim predvsem izraža in odraža sebe. 

V primerjavi s slogovno sorodnim prvencem Confrontation izpred treh let, za katerega je v okviru Deutscher Jazzpreis prejela nagrado za najboljši debitantski album, je zasedbo nekoliko spremenila in razširila. Osnovo tvorijo pianist Povel Widestrand, kitarist Peter Meyer, basist Felix Henkelhausen in bobnar Philip Dornbusch, kot gostje pa se predstavijo Asger Uttrup Nissen s saksofonom, Paul Santner na ukulelah ter godalni kvartet Rothko. Da prispevek vsakega izmed njih pomembno bogati glasbeno dogajanje, je bilo mogoče spoznati na koncertu, ki ga je pred kratkim v družbi primarnega sestava (izjemoma je Henkelhausna nadomeščal Tom Berkmann) izvedla v okviru Cankarjevih torkov v Klubu Cankarjevega doma, kjer so prej kot aranžerska dovršenost in vsebinska zaokroženost do izraza prišli izvajalska ostrina, kompozicijska razslojenost in impresivno obvladovanje zavidljivega vokalnega razpona. Prav ta Mirni Bogdanović omogoča, da se v še večji meri kot na prejšnjem albumu posveti aranžiranju, harmonskemu barvanju in interpretativnim (z)možnostim, ki so nemalokrat v izziv celo njej sami.

Zapletene, večplastne, pogosto s sintetičnimi učinki pospremljene vokalne pasaže (Only Child, Crazy Chords, Finding Closure), drobci klasične klavirske glasbe, kateri se je posvečala pred študijem jazz petja (May), inštrumentalni vložki, katerih namen je poudariti ali razbiti prevladujoče vzdušje (pri tem posebno v Moving On večina prostora pripade Widestrandu, očitno njenemu najtesnejšemu sodelavcu), skoraj neobstoječa naslovna skladba in priredba uspešnice Wish I Didn't Miss You soul in r'n'b dive Angie Stone, s katero kaže izjemno sposobnost ponotranjanja in preobražanja skladb v njej značilno slogovno usmeritev, tako rekoč pretipajo celotno paleto sodobnega pop jazza, čeprav bi v tem pogledu že skladba Clocks sama povsem zadoščala. 

Ta presežek ponazarja celotni cikel življenja, katerega krog se vrti od jutra do večera, od pomladi do zime, od otroštva do pozne starosti – z vsemi pripetljaji vmes, ki posamezne trenutke občasno posvetlijo (kitarski vložki), spet drugič pa tako potemnijo, da zavlada vrtinec dvomov (zgoščevanje linij, dinamično pospeševanje). Medtem čas teče dalje (klavirska striktnost), dokler naslednja izkušnja (vstop godalnega kvarteta) ne rodi povsem novega, drugačnega vsakdana (variacija refrena). Če bi albumu Awake odvzeli vse skladbe z izjemo Clocks, bi ta kljub vsemu ponazarjal lepoto, globino in raznolikost avtorskega ter interpretativnega podpisa umetnice, ki s tem izdelkom nadgrajuje prvenec, obeležuje del svojega ustvarjalnega in življenjskega obdobja ter z njim predvsem izraža in odraža sebe.