In kaj boš za razvoj domače glasbe postoril ti?

Preden zaključim ciklus mnenj in štafeto predam naslednji refleksiji o slovenskem glasbenem prostoru, moram odgovoriti na vprašanje, ki mi ga, upam, postavljata kritična bralka in bralec mojih vrstic: »In kaj boš za razvoj domače glasbe postoril ti?«

V bistvu se vaše vprašanje ne glasi, kaj bom za razvoj slovenske glasbe storil jaz, ampak kaj bo storil SIGIC – Slovenski glasbenoinformacijski center. Idej o tem, kaj bi SIGIC moral početi, je približno toliko, kolikor je glav, ki o tem razmišljajo in govorijo. V svetu so prakse glasbenoinformacijskih centrov precej različne. Razlikujejo se po statusni ureditvi. Na Slovaškem, recimo, deluje glasbenoinformacijski center v obliki javne agencije, v kateri je več kot trideset zaposlenih. Na Hrvaškem je glasbenoinformacijski center del institucije, ki združuje tudi društvo skladateljev ter organizacijo za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. V New Yorku je glasbenoinformacijski center v celoti odvisen od zasebnih virov financiranja. Največ prispevajo privatne fundacije in posamezniki. V Avstraliji se glasbenoinformacijski center močno povezuje z nacionalno knjižnico. Glasbenoinformacijski centri se razlikujejo tudi žanrsko. Le redki pokrivajo celoten spekter glasbene umetnosti. Skupni imenovalec vseh predstavlja resna glasba, predvsem njeni sodobni glasbeni izrazi. Od ostalih poslanstev je vsem skupno tudi ustvarjanje podatkovnih baz o domači glasbi. Razen tega se večina ukvarja z digitalizacijo, z digitaliziranjem notnih in drugih fizičnih materialov. Ena osnovnih dejavnosti je tudi predstavljanje domače glasbene ustvarjalnosti na mednarodni ravni. Najmočneje razviti glasbenoinformacijskimi centri v Evropi so kje drugje kot v Skandinaviji. Tam je razvit trend združevanja glasbenoinformacijskih centrov z uradi za glasbeni izvoz (music export office). Tovrstno ureditev imata Finska in Norveška, prisotna pa je tudi v naši neposredni bližini, v Avstriji.

SIGIC je eden najmanjših članov svetovne zveze glasbenoinformacijskih centrov IAMIC. Njegovo temeljno dejavnost predstavlja informiranje o glasbi vseh žanrov na Slovenskem. To izvaja skozi svoj spletni portal in spletno revijo o glasbi Odzven, ki je namenjena odpiranju prostora glasbeni refleksiji, kritiki in esejistiki ter razmišljanjem posameznih akterjev o različnih glasbenih problematikah, o katerih je treba osveščati javnost. SIGIC izdaja tudi pregledne kompilacije o glasbeni ustvarjalnosti na Slovenskem. Po izdanih kompilacijah jazza, etna in eksperimentalne glasbe smo v letošnjem letu izdali kar dve: kompilacijo Klasika Slovenija, skladbe za orkester, 1. del in kompilacijo Jazz Slovenia 2015: Čas za improvizacijo. Vloga kompilacij je dvojna. Z njimi domačo in mednarodno javnost obveščamo o pomembnih dosežkih slovenske glasbene ustvarjalnosti, hkrati pa ustvarjamo tudi pomembno arhivsko gradivo, ki omogoča vpogled v razvoj slovenske glasbe skozi čas. Ob tem tvori temeljno dejavnost SIGIC-a še digitalizacija, ki jo izvaja v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico Ljubljana, ki v svojih arhivih hrani vrsto z glasbo povezanih tiskovin. Po novem SIGIC na področju digitalizacije sodeluje tudi z Društvom skladateljev Slovenije. Njun skupni ambiciozni načrt obsega digitalizacijo izvedbenih partitur glasbenih del slovenskih skladateljev, ki do sedaj v digitalnem formatu še niso zaobjete.

SIGIC znotraj domačega glasbenega prostora zaseda edinstveno pozicijo, saj se obseg njegovih dejavnosti ne kreše z dejavnostmi drugih deležnikov. S te pozicije predstavlja SIGIC-u največji izziv pridobitev zaupanja različnih domačih glasbenih scen, da jim skuša pomagati pri reševanju njihovih specifičnih problemov, predvsem tistih, ki zadevajo komunikacijo z oblikovalci politik. Kreativen dialog z Ministrstvom za kulturo je tukaj ključnega pomena. Ne le zaradi problematik, katerih reševanje je v neposredni pristojnosti tega resorja, temveč tudi zaradi problematik, ki sodijo pod okrilje drugih resorjev. Drugi resorji so namreč za organizacije s področja kulture zelo slabo dovzetni. Okrilje Ministrstva za kulturo omogoča, da se določene vsebine s terena lažje prenesejo do pristojnih resorjev. Je pač razlika, ali je določen dokument spisan in podpisan s strani nevladne organizacije ali pa prispe z naslova ministrstva.

Ob prevzemu delovnega mesta vodje SIGIC-a in naših prvih akcijah so se pojavili določeni komentarji, da se moj fokus odmika od področja resne glasbe. Resda smo v tem času izvedli nekaj akcij, ki so se dotikale področja popularnoglasbenih praks, vendar zgolj zato, ker je dotična scena izkazala interes in podala pobudo. Izvedli smo posvet, ki je problematiziral okoliščine, v katerih delujejo organizatorji koncertov v klubskih prostorih. Skupaj smo oblikovali nekaj odzivov na javne obravnave predpisov, ki močno posegajo v njihovo delovanje. Ministrstvo za kulturo smo opozorili na problematiko vezanih knjig računov, ki jih je treba uporabljati ob gotovinski prodaji vstopnic brez davčne blagajne, ter podali predlog boljše ureditve določb, ki zadevajo varnostne službe, ki morajo biti prisotne na koncertih. SIGIC se je povezal tudi s sceno, ki si prizadeva za urejanje področja medijev. Sodelovali smo pri oblikovanju predloga o bolj določni definiciji kvot predvajanosti slovenske glasbe na radiih, in sicer z namenom, da znotraj njih odpremo prostor tudi novi in manj uveljavljeni glasbeni produkciji. Na prvi pogled to ne prinaša dosti, vendar je ključnega pomena za to, da se večji del glasbene scene otrese občutka, da so kvote lahko zgolj voda na mlin že uveljavljenih glasbenikov.

Izjemno velik izziv ta hip predstavlja področje uveljavljanja avtorske in sorodnih pravic. To se namreč dotika tako delovanja uveljavljenih glasbenikov, ki svoj vir dohodka črpajo z naslova nadomestil za predvajanja njihovih glasbenih del preko radia, kot tudi tistih glasbenih scen, ki si denar služijo povečini s koncerti v živo. Že zgolj priznanje tovrstnega ustroja s strani obeh polov bi bil pomemben začetni korak, ki bi lahko vodil v hitrejše reševanje problematik. Dejstvo je namreč, da se z naslova nadomestil avtorskih pravic v večji meri financirajo glasbeniki, ki ustvarjajo standardizirane glasbene forme, ki jih predvajajo radijske postaje. Ti glasbeniki niso deležni kulturniških subvencij. Zanje ni pripravljen noben sistem državnih pomoči. Pri tem je treba razmišljati preko glasbenika, ki ga slišimo po radiu. Del iste mašinerje so tudi glasbeni producenti, glasbeni studii, snemalci videospotov, menedžerji, promotorji. Denar, ki ga z naslova avtorskih pravic prejema glasbenik, ni zgolj denar, ki ga pobaše v svoj žep. Je denar, ki kroži skozi širši spekter glasbene scene. Ampak o tem se v javnosti ne govori. Na udaru so glasbeniki z imeni in priimki. Podobno kot tajkuni in gradbeni baroni. A za razliko od gradbeništva in drugih industrij, ko lahko vsak dan čitamo o propadlih podjetjih, delavcih na cesti in potrebah po vlaganju države v obnovo gospodarstva, se o kulturniški industriji ne piše. Ste kdaj na časopisnih straneh, namenjenih slovenskemu gospodarstvu, prebrali, da je kakšen studio zaprl svoja vrata? In da kak uveljavljeni glasbeni producent životari na robu preživetja?

Na drugi strani so glasbeniki, ki se večinoma financirajo skozi koncerte, njihova glasba pa žanrsko ne najde mesta znotraj programskih politik medijev. Ti imajo težave tega tipa, da predstavljajo stroški za uporabo glasbenih del, ki jih morajo plačati kolektivnim organizacijam, eno največjih ovir, zaradi katerih je koncertov vse manj, honorarji pa so vse bolj mizerni. Nasrkajo predvsem koncertni organizatorji. Ti so stisnjeni v kot in jih napadajo z vseh strani, saj je edina finančna postavka, ki je znotraj koncertne organizacija prilagodljiva, ravno honorar benda. Stroški varnostne službe so fiksni. Stroški kolektivnih organizacij so fiksni. Stroški osebja za šankom so fiksni. Stroški plakatiranja in obveščanja javnosti so fiksni. Stroških varnostnih načrtov in meritev hrupa so fiksni. Stroški morebitnih kazni s strani inšpekcij so fiksni. Vsi stroški so fiksni, pogajaš se lahko le s tistim, zaradi katerega počneš, kar počneš – z glasbenikom, ki je vsak dan bolj nezadovoljen s plačilom, ki mu ga lahko ponudiš.

Oba pola glasbenikov bi morala drug drugega priznati in si skupno prizadevati za reševanje problemov enih in drugih. Sicer se bo v najslabšem primeru zgodilo, da bodo obiskovalci koncertov v bodoče močno prikrajšani za diverziteto žive glasbene ponudbe, na drugi strani pa mainstream ne bo proizvedel nobenega novega domačega glasbenega imena več in alternativa bo lahko alternativna le še sama sebi.

Kako se dotakniti resne glasbe? Scena resne glasbe v času mojega delovanja na SIGIC-u k nam še ni naslovila konkretnih pobud, čeprav so določene težave jasne kot beli dan. Na področju resne glasbe bije v oči drugorazrednost domače ustvarjalnosti. Povprečen Slovenec ne zna našteti treh imen skladateljev resne glasbe. Šolski sistem preferira književnost. Ponosni smo na Prešerna, Cankarja in Župančiča. Nihče pa ne ve, kdo so Marij Kogoj, Slavko Osterc in Uroš Krek. Da o še živečih skladateljih niti ne govorim. Velik del krivde nosijo javni zavodi. Občinske javne zavode (kulturne domove), ki sestavljajo konsistentne programe resne glasbe ter vzgajajo svoje občinstvo, lahko naštejemo na prste ene roke. Večina se ukvarja s predstavljanjem produkcije ljubiteljskih društev iz svojega kraja, polno je lahkotnih gledaliških komedij, sem ter tja še kakšen koncert popularne glasbe. Nacionalni javni zavodi pa se z naročanjem in predstavljanjem domačih glasbenih del resne glasbe praviloma ukvarjajo le v meri, ki jim jo določajo njihovi ustanovitveni akti, pa še tu se rado zgodi, da so njihove umestitve v koncertne repertoarje programsko neustrezne. Problem resne glasbe je ob tem še nekje drugje. Njeno občinstvo je strahovito nedovzetno za nove glasbene oblike. Cinično rečeno, je ravno resna glasba pri nas tista, ki je najbolj zavezana populizmu. V operi kraljujeta Puccini in Verdi, v simfonični glasbi Mozart in Beethoven. Ogromen del svetovne glasbene dediščine, tako operne kot simfonične, ni bil pri nas še nikoli izvajan, kaj šele, da bi bila izvajana sodobna, domača in tuja, operna in glasbena dela. Nadejam se, da bodo iniciative na področju resne glasbe sprožili letošnji Svetovni glasbeni dnevi. Sodeč po programu, ki sem ga videl na Svetovnih glasbenih dnevih lani v Vroclavu, bo ta projekt za organizatorja, Društvo slovenskih skladateljev, zelo velik izziv in srčno upam, da bo deležen podpore širše glasbene scene. SIGIC bo z vidika umeščanja Svetovnih glasbenih dnevov v domač kulturni prostor skušal narediti kar največ, v upanju, da bo rezultat več svežine in večja zavzetost na področju slovenske resne glasbe v bodoče. In seveda bo z velikim veseljem podprl iniciative, ki se bodo zavzemale za urejanje programske politike resne glasbe, za vzgojo njenega novega občinstva, afirmacijo domačih skladateljev ter urejanje položaja samostojnih poustvarjalcev, ki se preživljajo na trgu.

Neko področje pa preči slovensko glasbeno ustvarjalnost v celoti. Govorim o namenskih skladih organizacij za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Gre za zbrana nadomestila za rabo avtorsko zaščitenih del, katerih imetniki pravic niso znani in jih tako ni mogoče izplačati, ter za delež nadomestil glasbenikom v tujini, ki lahko ob dogovoru z njihovimi kolektivnimi organizacijami ostane pri nas. Ta sredstva predstavljajo resno alternativo proračunskim virom za razvoj in predstavljanje slovenske glasbe. Proračun za kulturo je nizek in tudi v bodoče se mu piše slabo. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) in Urad za intelektualno lastnino (URSIL) v zadnjih letih nista uspela spisati predloga Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ki ne bi padel še pred parlamentarno razpravo. Uvajale so se namreč različne določbe, ki so močno zaostrovale poslovanje kolektivnih organizacij, te pa so uspele preko svojih političnih povezav zakon minirati, sočasno s tem pa so padle tudi mnoge druge določbe, ki jih je novela zakona vključevala. Namenski skladi so bili tako že dvakrat vključeni v spremembe in dopolnitve Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in dvakrat so skupaj s celotno novelo padli. Zdaj sta MGRT in URSIL spisala nov predlog zakona, ki področje kolektivnih organizacij in z njimi povezanih določb izloča iz Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Ta predlog zakona, ki bo v javni obravnavi do 30. septembra letos, se imenuje Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic. Predlog je pripravljen skladno z evropsko direktivo o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju večzemeljskih licenc za glasbo na spletu in uresničuje mojo črnogledo napoved, da se pri nas zakonodaja o avtorskem pravu odvija zgolj in samo po diktatu evropskih direktiv, Slovenija pa ni sposobna sestaviti niti enega svojega določila, ki bi šlo skozi. Kakorkoli že, namenski skladi so vključeni tudi v nov predlog zakona in srčno upam, da bodo tokrat uspešno prestali javno razpravo in sprejem v parlamentu.

Sprejemanje namenskih skladov ovira glasbena scena sama. Velik del scene je namreč izrazito skeptičen o upravičeni porabi sredstev skladov. Ta skepsa je logična, saj kolektivke v vsem času niso znale ustrezno utemeljiti in opravičiti porabe sredstev sklada. Čeprav so s temi sredstvi v preteklosti prispevale k realizaciji mnogih pomembnih glasbenih projektov, o tem niso znale ustrezno seznanjati javnosti oziroma predstavljati rezultatov. Namenski skladi niso edina izjemna priložnost za finančno podporo razvoju in predstavljanju glasbene umetnosti. Tukaj so tudi nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje s pomočjo reprodukcijskih pripomočkov oz. »praznjakov« (prazni CD-ji in DVD-ji, USB ključki, MP3 predvajalniki …). URSIL ni nobeni kolektivni organizaciji podelil pooblastila za zbiranje in delitev teh sredstev. Urad naj bi že pred leti kolektivkam samim naročil, da se zedinijo o tem, katera kolektivka bo sredstva zbirala in na kakšen način se bodo sredstva razdeljevala. Tudi potem ko so kolektivke dosegle konsenz, se URSIL še vedno ni odločil za podelitev licence. Dopuščam možnost, da je bil konsenz slab, da je puščal preveč odprtih stvari, da vloga, ki jo je izbrana kolektivna organizacija podala za pridobitev licence, ni bila popolna in ustrezna. Še bolj pa dopuščam možnost, da je posredi interes gospodarskega sektorja, ki ne vidi težav v tem, da prodaja pripomočke za reproduciranje avtorskih del, veliko težavo pa vidi v tem, da bi šel vsaj del njihovega dobička v popravilo škode, ki jo s tem utrpijo ustvarjalci.

Osnovni problem namenskih skladov in »praznjakov« je po mojem mnenju podoben kot pri mnogih drugih problemih slovenskega glasbenega prostora. Ni zastavljenih ciljev. In če ni ciljev, je pot do konsenzov in premoščanj parcialnih razlik toliko težja. Tako v primeru namenskih skladov kot »praznjakov« je treba jasno določiti cilje, ki jih hočemo z njimi doseči. SIGIC je pripravljen pomagati, je pa res, da je žogica na strani kolektivnih organizacij, saj je razdeljevanje sredstev iz zbranih nadomestil v njihovi pristojnosti.

Veliko se govori in piše v vlogi, ki bi jo SIGIC moral zasesti na področju mednarodnega predstavljanja slovenske glasbe. SIGIC izdane kompilacije slovenske glasbe predstavlja na glasbenih sejmih po Evropi, posreduje kontakte in povezuje udeležence. Pobožna želja ostaja, da bi SIGIC razpolagal s sredstvi, ki bi jih lahko vlagal neposredno v podporo konkretnim projektom mednarodnih gostovanj. SIGIC se tega ne more lotiti na lastno pest. Znane so zgodbe iz tujine, ko so se glasbenoinformacijski centri brez proračunske podpore za koncertna posredovanja znašli pred bankrotom in na račun svojih ambicij ogrozili preostale temelje svojega delovanja. Interes za mednarodno predstavljanje slovenske glasbe bo morala izkazati država. Povezati se bosta morali Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za zunanje zadeve ter v prvi vrsti ugotoviti, ali z mednarodnim predstavljanjem razumejo krepitev slovenske diplomacije ali pa odpiranje možnosti za preboj konkretnih ustvarjalcev, ki so dovolj kakovostni in ambiciozni, da jim lahko podpora omogoči prodiranje naprej. Scena in SIGIC, na drugi strani, morata opozarjati na primere dobrih praks, na glasbenike, ki izkazujejo omenjeni potencial, in na pomembnost domačih mrežnih platform (kot je MENT Ljubljana, pri organizaciji katerega sodeluje tudi SIGIC).

SIGIC bo v letošnjem letu nadaljeval z izobraževanjem podpornega kadra, potrebnega za razvoj slovenske glasbe. Po delavnicah glasbene kritike in osnov avtorskega prava, ki jih mora poznati vsak glasbenik, smo se lansko leto odločili za izvajanje predavanj in delavnic za izobraževanje podpornih kadrov v glasbeni umetnosti. Nič nam namreč ne pomaga kup dobrih glasbenikov in zasedb, če ni ljudi, ki bi znali glasbenike uspešno promovirati in jim pomagati pri razvoju in uveljavljanju. Lanskoletna prva edicija glasbenih predavanj in delavnic FundaMENT je pokazala, da obstaja v Sloveniji veliko mladih, ki jih glasbeni posel zanima. Letos jeseni nadaljujemo. Še bolj ambiciozno in še bolj zavzeto.

Velik problem togosti slovenskega glasbenega prostora je pomanjkanje relevantnih statistik. Ve se, da je treba za vsako pobudo sistemske spremembe predstaviti najprej analizo stanja. In analiza stanja mora temeljiti na relevantnem viru. Najrelevantnejši vir v Sloveniji je Statistični urad Slovenije. SURS področju glasbe namenja uborno malo prostora. Obsega produkcijo javnih zavodov (nacionalnih in občinskih), popisano je število subjektov, ki se ukvarja s prodajo nosilcev zvoka … in potem se počasi konča. SIGIC bo poskušal izdelati relevantno bazo statističnih podatkov, na osnovi katere bo mogoče evidentno spremljati in utemeljevati aktualno stanje. Težko bo, saj bo moralo zbiranje podatkov prečiti vse registre domačega glasbenega prostora, pri čemer bo odzivnost posameznih scen zelo različna.

SIGIC bo razen tega še naprej sprožal iniciative. Po dobrem občutku ob prvem srečanju iniciative žensk v glasbi, ki smo ga organizirali na pobudo glasbene prvoborke Katarine Juvančič, bo treba zajeti še druge problematike. Za začetek z vsaj enim končnim ciljem: izpostaviti probleme slovenske glasbe, s katerimi se mora seznaniti širši krog ljudi. Kaj nam pomaga sto iniciativ in tisoč posemeznikov, ki se z njimi ukvarjajo, če pa te iniciative druga drugo nenehno sesuvajo? Čemu je tako? Kratkovidnost? Žlehtnoba? Najverjetneje brezbrižnost: če nek problem ni moj problem, potem tudi tvoj ne more biti.

Hvala za pozornost, draga bralka, dragi bralec. In kaj bosta za razvoj slovenske glasbe postorila vidva?