16.11.2017
In memoriam prof. Peter Hafner – 10 let!
Ob desetletnici festivala In memorial prof. Peter Hafner smo se o stanju na klubski sceni, njenih mehanizmih, problemih centralizacije in modelov mreženj in še čem pogovarjali z vodjo festivala in glasbenim aktivistom Tinetom Hafnerjem.

Festival In Memoriam prof. Peter Hafner bo naslednje leto praznoval desetletnico delovanja, v katerem se je močno zarisal ne le v našo festivalsko in klubsko krajino, temveč je bistveno pripomogel k spodbujanju mladih in novih glasov na naši sceni v kombinaciji z glasovi in zveni iz regij nekdanje skupne države in tudi širše. Obenem je festivalska ekipa vedno iskala nove organizacijske in promotorske prijeme, ki temeljijo na ideji povezovanja v razvejani klubski krajini z njenimi raznolikimi pristopi in mehanizmi. Festival tako ni bil le druženje ob poslušanju glasbe, temveč vedno tudi svojstvena refleksija, proces učenja, formiranja in izobraževanja publike, kjer so se odpirale debate in vprašanja skupaj z iskanjem rešitev in odgovorov. Nastanjen v škofjeloškem MKC-ju Pri rdeči ostrigi se je širil v svoji ožji in širši regiji (Layerjeva hiša v Kranju, MC C.M.A.K. v Cerknem …), se vklapljal v istomisleče skupnosti (denimo skupnost samoniklih prizorišč Pohorski bataljon) in programsko uspešno krmaril med neodvisnostjo in »sredinskostjo«. Na festivalu so se odvijale polemične okrogle mize, predavanja, filmske projekcije, razstave itd. Čeprav festival spada v t. i. mladinsko polje, ga to polje ne omejuje. Ob njegovi deseti obletnici se bodo vse tja do pomladi v okviru festivala redno vrstili dogodki, in sicer prvi že ta petek, 17. novembra, ko bodo tam gostovali beloruski sledilci post punka in novega vala Super Besse in hrvaški ustvarjalec synthpopa Svemirko. Nadaljevanje bo sledilo 16. decembra z nastopi beograjskih eklektičnih rokerjev Turisti, solo projekta ŠećeЯ Tene Rak (nekdanje članice Seine in Vlasta Popić) in domačih alter rokerjev Lynch. Festival In memoriam prof. Peter Hafner nadaljuje v duhu človeka, čigar ime nosi, torej v duhu nenehnega kl(j)ubovanja razmeram v tukajšnji kulturni krajini skupaj z iskanjem tvornih rešitev, podpiranjem kreativnih godb in širjenjem obzorij. O desetletnici, stanju na klubski sceni, njenih mehanizmih, problemih centralizacije in modelov mreženj in še čem smo se pogovarjali z vodjo festivala in glasbenim aktivistom Tinetom Hafnerjem.
Festival v spomin prof. Petru Hafnerju je izrastel iz prejšnjega Alter Festa v Škofji Loki. Po desetih letih delovanja v lokalnem okolju, ki se je razširilo na klubski aktivizem po celi Sloveniji in bližnji okolici, me zanima, kako vidiš vlogo in umeščenost festivala v širšo glasbeno sceno pri nas v današnjem trenutku in tudi v ožjem lokalnem okolju?
Prepričan sem, da ima pomembno vlogo tako širše kot v ožjem lokalnem okolju. V nacionalnem merilu deluje predvsem kot generator scene. Če se ozrem v preteklost, smo prav vsako leto gostili koga, ki se je kasneje uveljavil. Na prvem memorialu sta bila to Tovariš Strmoglavljen in takrat še rosno mlada zasedba Larve (danes Leifert). Naslednje leto duo Bakalina, za njiju je bil to prvi klubski nastop. Pa, recimo, tudi Nina Bulatovix ni bila še tako prepoznavna. Leta 2011 smo gostili takrat še precej neuveljavljene Punčke in Vlasto Popić, leto kasneje Ewok pa Napravi mi dete in Helahirna. Preden so postali širše prepoznavni, so pri nas nastopali Ivana Picek (danes PI), Miki Solus in Haiku Garden. Pa še bi lahko našteval. Z našim programskim konceptom na eni strani pomagamo mladim in svežim zasedbam, da pridejo do širše publike, hkrati pa jih organizatorji iz drugih krajev opazijo ali preverijo na našem festivalu ter jih povabijo v svoj lokalni klub. Tudi struktura publike potrjuje, da delamo dobro, saj velik del obiskovalcev prihaja iz drugih krajev. V ožjem lokalnem okolju nas sicer prepoznavajo in priznavajo kot pomemben dejavnik (vsako leto se dviga tudi odstotek lokalnih obiskovalcev), a na drugi strani še vedno čakamo na primerno finančno podporo s strani lokalne skupnosti. Vloga festivala v lokalnem okolju je zame še pomembnejša kot v nacionalnem, saj v končni fazi povratno vpliva na domačo (nacionalno) glasbeno sceno. Po (ne)srečno zaključenem obdobju Pisane Loke (2014–2016) je memorial naenkrat postal edini festival v mestu, ki deluje na zgoraj opisani način in je mesto za tovrstno glasbeno produkcijo. Menim, da dovolj povem že s tem, da memorial v lokalnem okolju velja za hudo alter festival, medtem ko smo za velik del scene verjetno sredinski. Zato je še toliko pomembnejša vztrajnost in kontinuiteta. Še vedno sem optimist, še vedno menim, da lahko dolgoročno nekaj spremenimo v lokalnem okolju ter pripravimo teren za zares robne godbe.
Festival je baziran v loškem klubu Pri rdeči ostrigi, hkrati pa se je širil (denimo v Kranj v Layerjevo hišo). Pri nas se je izoblikoval izraz »klubovanje« kot način, ki klubski sceni omogoča preživetje v danih okoliščinah v našem kulturnem prostoru, in to tako na ravni strategij Ministrstva za kulturo kot na lokalni ravni. Nenazadnje si del številnih iniciativ. Kaj so te prinesle in kakšno je danes stanje na terenu?
Moje mnenje je, da so vsekakor prinesle nekaj, od opozarjanja na določene problematike do njihovega aktivnega reševanja, v končni fazi tudi sprememb določenih javnih razpisov, a ključne naloge ni opravila nobena od njih. Nobena mreža ali iniciativa ni prav zares reprezentativna, nobena nima širokega mobilizacijskega potenciala in s tem politične moči. Menim, da je na to vplivalo več dejavnikov. Spomnim se navdušenja nad iniciativami in mrežami ob začetku tega tisočletja; danes so ljudje nad temi organizacijami razočarani, zato ne verjamejo več vanje in z nezaupanjem gledajo nove poskuse. Drugi dejavnik je, da si danes zasut tako z aktivističnim kot birokratskim delom v svojem klubu, rešuješ svoje probleme in skrbiš za svoj vrtiček. Šele ko bomo popolnoma na tleh, in smo blizu, se bo pokazala nova priložnost, da mreže in iniciative opravijo svoje ključno poslanstvo. Stanje na terenu je kl(j)ubovanje. Vsakodnevna borba za obstoj in preživetje. To pa vsekakor hromi različne potenciale teh prostorov.
V zadnjem desetletju in več smo tako doma kot širše priče številnim poizkusom t. i. mreženja, oblikovanja platform, iniciativ, različnih načinov sodelovanj in koprodukcij. V to shemo se različni kulturni subjekti vpenjajo iz različnih pozicij, tu so javni zavodi, nevladniki, samonikla prizorišča, showcase festivali itd. So ti modeli na terenu prisotni in kaj prinašajo ne samo v smislu sofinanciranja, temveč predvsem na organizacijski in medosebni ravni na našo sceno?
Ti modeli so na terenu vsekakor prisotni, v največji meri verjetno na način koprodukcij, ki so od zunaj tudi najbolj vidne in na neki način nujne za obstoj in razvoj prizorišč ter festivalov. Vseeno bi se rad dotaknil t. i. mreženja, danes sila popularnega termina, ki mi počasi že najeda živce. Že od nekdaj je bilo takšno in drugačno sodelovanje različnih akterjev na sceni nujno za uspešno »kl(j)ubovanje«, s to razliko, da danes temu učeno pravimo »mreženje«. To me spomni na primer sindikalnega izleta, ki je v novih časih postal »teambuilding« in se nam predstavlja kot popolnoma nov koncept. Pa ni, od nekdaj je bil prisoten. Spomnim se zdaj že propadlega Slovenskega tedna glasbe (STG), kjer so nam na srečanju v Rdeči ostrigi poskušali proda(ja)ti koncept mreženja, in to na docela bizaren način. Ne v smislu postavljanja platforme za mreženje (kakor sam danes vidim, recimo, MENT), ampak v smislu – mi vas bomo (z)mrežili! Kaj nam vsi ti modeli prinašajo pozitivnega? Na organizacijski ravni nam na primer prinašajo lažjo in kvalitetnejšo izvedbo dogodkov, omogočajo izmenjavo izkušenj in (ne)znanj, pomembna pa je vzpostavitev (trajne) povezave med akterji na glasbeni sceni, kar je vsaj po mojem mnenju ključnega pomena. Na medosebni ravni so pomembni za utrjevanje in krepitev vezi med nami –prizorišči, umetniki, producenti, kritiki in drugimi. Vem, da bom zvenel preveč optimistično, ampak upam, da nam v prihodnosti skupaj s širokim povezovanjem kulturnih prizorišč in akterjev prinesejo tudi politično moč. Bi pa rad še enkrat poudaril, da ti modeli niso nič revolucionarnega, v klubovanju so bili prisotni že od nekdaj.
Kako vidiš večno problematiko centralizacije kulturne produkcije pri nas? Kakšna je danes relacija med centrom in provinco?
Dejstvo je, da centralizacija obstaja, in menim, da to dolgoročno ni dobro vsaj iz dveh vidikov. Na eni strani zaradi strahovite produkcije in centralizacije trpi razvoj same kulture, ki nikakor ne more in ne sme bazirati zgolj na centru, saj bo tako na neki način (če že ni) postala elitistična, na drugi strani pa se tako tudi velik odstotek razpisnega denarja steka v center. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da Hafnerjevega memoriala v taki obliki, kot ga poznamo danes, ne bi bilo brez podpore Ministrstva za kulturo. Tako kot pravi moj dobri prijatelj, v centru se borijo za avtentičnost in raznolikost, na periferiji se borimo za obstoj. S tem ne pravim, da v centru ne obstaja problem obstoja, pravim zgolj to, da bo zaradi močne produkcije z javnim denarjem podprt neki nov akter ali projekt. Seveda, zavedam se, da je vsak takšen udarec boleč, a predstavljaj si, kako boleč je šele na periferiji. Gledano s stališča ljubitelja kulture, v Ljubljani bo ne glede na vse možne pretrese imel možnost izbire. Pretres na periferiji pa lahko pomeni, da ne bo imel niti tiste ene in edine izbire, ki jo ima danes. Toliko o dostopnosti kulturnih dobrin in javnem interesu. Če povzamem: periferija je izjemno pomembna za razvoj kulturne scene, v nasprotnem primeru bo ta obstala zgolj v Ljubljani, kar pa ne sme biti nikomur v interesu, saj bo zaradi še večje kulturne produkcije ta scena na dolgi rok kolapsirala. Ne želim prilivati olja na ogenj, zgolj orisujem situacijo, v kateri se nahajamo. Zdi se mi, da je, vsaj kar se javnih sredstev tiče, rešitev pravzaprav sila enostavna. Že manjši dvig razpisnih sredstev bi pomenil veliko.
Med poglavitnimi problemi klubske kulture v lokalnih ozirih so predvsem nenehna fluktuacija publike spričo študija, menjava generacij ipd. ter programska kontinuiranost in prenos znanj, izkušenj in tradicije na potencialne mlajše sodelavce in sodelavke. Festival In Memoriam ... ima že od začetka v sebi vgrajene mehanizme ozaveščanja in izobraževanja publike. Kako se sam soočaš s tem problemom in kaj je v tvoje okolje prinesla ta izobraževalna komponenta, s katero se formira publika?
Obstaja pomembna razlika med redno klubsko dejavnostjo in festivalom. Pri prvi so zgoraj opisani problemi vedno prisotni. Če se dotaknem fluktuacije publike, menim, da je najbolj problematična pri mladinskih kulturnih centrih oz. klubih že sama oznaka »mladinski«, ki zapira vrata. »Stalna« publika v lokalnem okolju ima v nekem trenutku občutek, da je prostor prerasla. Meni se to zdi narobe. Zato vedno tako v formalnih kot neformalnih debatah poudarjam(o), da je prostor namenjen vsem in je odprt za vse, da je v resnici večgeneracijski. Največji izziv pa sta verjetno programska kontinuiranost in prenos znanj. S tem se soočam tako, da se že leta in leta ukvarjam z mladimi, se z njimi pogovarjam o teh problemih in opravljam, kot bi dejal Marko Brecelj, psihosocialno delo. Ne pristajam pa na tezo, da mladih, ki bi jih tovrstne dejavnosti zanimale, ni več. Seveda so, samo ne bodo padli z neba. Na drugi strani festival teh problemov nima: zaradi frekvence – enkrat letno – se ne zgodi fluktuacija publike, bolj se zaradi tradicije priključuje nova. Kar se prenosa znanja tiče, je v festivalski ekipi že dalj časa Martin, ki zdaj šteje štiriindvajset pomladi in je že ta trenutek pripravljen za vodenje festivala, v primeru, da bi se meni kaj zgodilo. Stoprocentno mu zaupam. Na ravni tvorjenja publike bi v grobem izpostavil dve stvari: na eni strani imamo določen tip publike, ki smo si ga želeli že v štartu (odprtih glav in ušes), na drugi strani pa tudi publiko, ki naše dejavnosti razume širše od zabave.
Kako si zasnoval program obeleženja 10. obletnice festivala? Je to vpogled v preteklost festivala in hkrati že pogled v prihodnost?
Če se ozrem malce v preteklost, vidimo, da je festival najprej potekal v jesenskem terminu, zadnji dve leti pa se odvija v spomladanskem času. Želeli smo si, da bi bila desetletnica nekaj posebnega. Zato smo se odločili, da jo bomo praznovali vse od jeseni 2017 pa do pomladi 2018, ko se bo za zaključek praznovanja odvil jubilejni deseti memorial. To pomeni, da se bodo skoraj vsakomesečno v Škofji Loki vrstili dogodki, ki bodo obeležili obletnico in hkrati napovedovali deseto izvedbo festivala. Zaenkrat je še prezgodaj, da bi razkril celotni program, dejstvo pa je, da se bomo deloma ozrli v preteklih devet let, a hkrati gledali v prihodnost. Sam vidim deseto obletnico kot nov vzpon festivala in napoved »nove razvojne petletke«.