Indie balonček ali o glasbenem fenomenu, ki (pri nas) kot tak komaj obstaja, čeprav je vsepovsod II

Koncerti

Nedavno sem po nekem precej slabo obiskanem koncertu z Igorjem Bašinom govoril o koncertni publiki pri nas. Ugotavljala sva, da v Ljubljani vsak sočasno trajajoči kulturni dogodek, naj bo to literarni nastop ali plesna predstava, lahko kateremu koli koncertu odvzame publiko. Ja, Ljubljana (kot center koncertnega dogajanja pri nas) je majhno mesto s precej malo kritične mase, pa precej glede na število prebivalcev. Zanimiva je statistika Ministrstva za kulturo, ki prikazuje kulturno udejstvovanje v EU in v Sloveniji: za obiskovanje koncertov je evropsko povprečje 35 odstotkov, naše je 50. Obiskanost koncertov je pri nas načeloma dobra, tudi ponudba pravzaprav ni slaba. Tisti, ki jamrajo, da se nič ne dogaja, da ni pravih koncertov, ne sledijo ponudbi. Ta je sicer res usmerjena v manjše koncerte, srednje veliki (kot sta bila Leonard Cohen in Nick Cave) in veliki koncerti (nad 20.000 obiskovalcev) so pri nas redkost oziroma zaradi majhnosti sploh niso možni (ne pomnim, kdaj se je, če odštejem »zastonjske« The Killers, pri nas zgodil res velik koncert). Priznajmo si, da indie koncerti niso redkost, tudi ponudba ustreza povpraševanju in prinaša v naše kraje dovolj raznolikega in žanrsko zanimivega; samo v preteklem letu smo lahko pri nas videli impresiven nabor bendov: The Raveonettes, The Men, The Soft Moon, Dan Deacon, The Jim Jones Revue, French Films, My Bloody Valentine, Kurt Vile, Tame Impala, Suuns, Chk Chk Chk, A Place To Bury Strangers, Wampire, Repetitor, Lydia Lunch itd. Skratka, koncertov je glede na velikost prostora oziroma število publike dovolj. Več ne gre. Tudi Metelkova in Kino Šiška kot glavni koncertni prizorišči (skoraj vsi našteti so nastopili prav tam) sta ustrezna placa. Tako je. S tem se moramo sprijaznit. Edino, s čimer se nikakor ne smemo sprijazniti, je poplava tribute koncertov, to je kriminal za koncertno dogajanje pri nas, za glasbo nasploh. Tu se vse konča.

Klub

V kateri klub pri nas umestiti didžeja, ki vrti glasbene skupine? Verjetno sta prej omenjena prostora najprimernejša; škoda je, da Kino Šiška ni izkoristil oziroma ne more izkoristiti tudi tega potenciala. Metelkova tu ostaja skozi leta osrednje tovrstno prizorišče. Brez prave in resne konkurence. Rog ni nikoli zares, vsaj v tem smislu ne, zaživel, K4 se je v zadnjih letih tovrstnih večerov otepal, kar je škoda, Orto bar je bil sicer znan po didžejih, ki vrtijo glasbene skupine, a se je zataknil v času. Indie večeri (prirejal jih je Žiga Klančar) so nekako živeli, a publika je pričakovala stare hite, stari rock, potem so ti večeri ugasnili in čas se je tam ustavil in še kar stoji, kot da bi bili leta 1995. Tako je po mojem ob Metelkovi ostal prazen prostor, brez kluba smo, ki bi kontinuirano prirejal didžej večere, tako plesne kot poslušalniške za širšo, ne nujno alternativno poslušalstvo. Vsi poskusi so se izjalovili (če izvzamem Bikofe in zdaj polno delujoči Prulček bar, ki sicer nista kluba) ali pa nihče zares še ni niti poskusil. Pa bo treba poskusiti.

Mediji

Na tem mestu je premalo prostora, da bi lahko resno pretresel pisanje o glasbi v slovenskih medijih. Neverjetno, a resnično pa je, da pri nas tiskani mediji več in tudi bolj konsistentno pišejo o glasbi kot spletni, če odštejem ta e-portal, ki najbolj resno pokriva glasbo pri nas. Osrednji trije časopisi presenetljivo dobro sledijo dogajanju na glasbenem področju, in sicer tako v smislu ocenjevanja plošč in koncertov kot reflektiranja glasbene scene – Dnevnik (Gregor Bauman, Igor Bašin, Ičo Vidmar), Delo (Zdenko Matoz, Miroslav Akrapovič, priloga Polet), Večer (Jaša Lorenčič), tudi Mladinine zadnje strani (in pisci, kot so Goran Kompoš, Borja Močnik, Veljko Njegovan, Petra Tihole idr.) so že nekaj časa pomemben prostor ocenjevanja glasbe in njenega dogajanja. Največji problem so radijske postaje, ki v glavnem polnijo svoj prostor z nekaj hiti in se dušijo v majhnem naboru glasbe, manjka jim drznosti pri izbiri. Primat kvalitetne glasbe ohranja Radio Slovenija z mnogimi, žal v širši javnosti manj znanimi oddajami, kar v veliki meri velja tudi za Radio Študent, motor predvajanja drugačnih godb v našem prostoru. No, v zadnjem času se trudi še Radio Terminal. Osebno pogrešam revijo, ki bi, podobno kot ukinjena Muska, celostno pokrivala glasbeno sceno pri nas in širše. To manjka.

Festival
 

Bili so časi, ko se je pri nas govorilo »v vsako vas tovarno«. Zdaj se to na nekako ciničen način vrača kot »v vsako vas festival«. Festivalov je namreč pri nas absolutno preveč, so brez pravega koncepta in učinka. Vendar so glavni festivali pri nas dovolj veliki in dobri, žanrsko raznoliki in, kot je prav, usmerjeni v ciljno publiko: metalci imajo Metaldays, džezerji Jazz festival Ljubljana in Jazz Cerkno, panksi Punk Rock Holiday, regaši Overjam in drugogodbaši Drugo godbo. Indie, vsaj zame, pri nas nima festivala, Schengenfest to zagotovo ni. Zametek je bil v festivalu Uf!, ki pa se ni odvijal kot festival, temveč kot nekakšen razširjeni koncert z več glasbenimi skupinami, pa še obisk je bil, iz meni neznanih razlogov, slab. Najbližje temu, kar bi sam pričakoval od takšnega festivala, je Sajeta. Zakaj? Ker indie pri nas ne bi potreboval festivala, kot je npr. nam bližnji Inmusic v Zagrebu, temveč majhen, butični festival z več odri, s programom, ki ne bi bil samo glasbeni, pač pa bi tam prostor dobili tudi film, literatura in gledališče (kot npr. na britanskem Latitude, ki je za naš prostor predimezioniran, a vsekakor ponuja zanimiv koncept). No, nekaj takšnega se je v malem že zgodilo. Naj spomnim, v okviru literarnega festivala Mlade rime je nastopila Julia Holter, tudi nastop Scoutt Niblet (oba koncerta v Bubini režiji, brez katere kaj takega ne bi bilo mogoče) v Trubarjevi hiši literature kot del programa Svetovna prestolnica knjige – Ljubljana 2010 je pokazal, da je preplet glasbene in literarne scene možen. In precej obsežen. V nekem primernem okolju bi tako lahko zaživel tudi festival kot referenčna točka scene za profile različnih ozadij in usmeritev; oder bi si lahko deliti tako mladi pesniki in gledališke predstave kot mladi slovenski film pa N'toko, TRUS! in Fire! ter Anna Calvi, če omenim samo nekatere nedavne koncerte. A marsikaj je že zamujenega, čas debelih krav je minil. Žal.

Knjiga

Knjig glasbenikov je v zadnjih nekaj letih pri nas izšlo kar nekaj (Pač Mulca Patti Smith, Življenje Keitha Richardsa idr.), Matej Krajnc je pravi stroj za prevajanje besedil glasbenikov in pisanje knjig o glasbenikih. Problem je, da ne obstaja niti ena knjiga o sodobnem dogajanju na področju popularne glasbe, kot je na primer pri nas prevedeno delo Nove glasbene perspektive Rogerja Sutherlanda, neprecenljiv pregled dogajanja v svetu sodobne klasične glasbe in vseh njenih odvodov, tudi z dodatkom v našem prostoru. Skratka, ni enciklopedije, ni knjige, ni ničesar, na kar bi se nekdo, ki ga zanima novejša popularna glasba, lahko naslonil, kaj prebral in se o čem podučil. In to je problem.

Za konec – balonček

Zakaj balonček, zakaj torej indie kot tak komaj obstaja, čeprav je vsepovsod? Ker so glasbeni žanri, tudi indie rock, pogruntavščina glasbene industrije. Vsak bend je lahko indie bend. Zato je bolje, da se ta indie balonček razpoči in da začnemo govoriti konkretno o glasbi, ne pa o nekem žanru – o tem, kar se imenuje estetika nekega benda, glasbena estetika. V poeziji bi temu lahko rekli glas. Takšno razmišljanje nas privede bliže glasbi. In za to gre.