Inercija modularnega zvoka

V primeru albuma Coriolis Effect se vsa esenca avtorske hudomušnosti in skladateljskega navdiha lahko strne v simbiotičnem prepletu modularno induciranega eksperimentalnega techna. Toda če Shekuzovo glasbeno delo analiziramo skozi implementacijo njegovega naslova in istoimenske uvodne skladbe, pridemo do ugotovitve, da modularna inercijska sila deluje na vse delce v skladbah, ki rotirajo pod kotom v sorazmerju z rotacijsko osjo. Gre za silo, ki povzroča odklon oziroma ukrivljanje gibajočih teles z vidika poslušalca/opazovalca, ki se nahaja v vrtečem se sistemu. Bolj enostavno ali poslušalsko doživeto rečeno, silovitost, barvitost in frekvenčnost zvoka, ki ga ustvarja modularni sintetizator, se prenašajo na vsa sozvočja v njegovi bližini, ki po neki vertikali skladateljske svobode in intuicije sodijo v strukturo same skladbe. To niso zvoki, ki bi jih skladatelj po nesreči odkrival, temveč rezultat dokaj studioznega dela in raziskovanja, ki so že poprej Shekuzo okronala kot enega najinovativnejših, najizvirnejših, najbolj navdihnjenih in nadobudnih ustvarjalcev sintetizirane elektronske glasbe. Če je bil album De Sica skrbno sestavljen postmodernistični kolaž, ki je prinašal avtorjevo refleksijo in reakcijo na vsakdanje teme, potem se Coriolis Effect sliši in bere kot nekakšna aviza ali soundtrack ravno tega vsakdanja, ki ga živi vsak od nas. /.../ Harmonija, ki smo ji ob poslušanju priče, nemalokrat izzveni kot polnokrvno funkovska in globinsko psihedelična, četudi se naše telo nenehno nahaja v območju modulirano masivnega techna, ki s svojo inercijsko silo povzema celotno vzdušje v skladbah.

Če je bil album De Sica skrbno sestavljen postmodernistični kolaž, ki je prinašal avtorjevo refleksijo in reakcijo na vsakdanje teme, potem se Coriolis Effect sliši in bere kot nekakšna aviza ali soundtrack ravno tega vsakdanja, ki ga živi vsak od nas. Ne gre za novo normalno stanje, ampak bolj za normaliziranje stanja, ki nam omogoča in ohranja občutek ne tako davne nostalgične preteklosti. Harmonija, ki smo ji ob poslušanju priče, nemalokrat izzveni kot polnokrvno funkovska in globinsko psihedelična, četudi se naše telo nenehno nahaja v območju modulirano masivnega techna, ki s svojo inercijsko silo povzema celotno vzdušje v skladbah. Zelo dober zgled tega je skladba Color Of Ice, ki kot nekakšen lakmus papir, namočen v skledo zvoka, prinaša celo paleto različnih barv in odtenkov. My Dentist povzame poslušalčevo lego pri zobozdravniškem posegu, ko so usta in ušesa široko odprta in še kako dovzetna za vsakršno, tudi minimalno spremembo v nam bližnjem zvočnem spektru. Toda za razliko od mukotrpne izkušnje v realnem času nas skladba My Dentist popelje v sinhronizirano jungle okolje, katerega modulirani balast izniči vsakršen občutek nevrotičnosti in nelagodja. V zaključni skladbi Some Spatter Left pa smo priče efektu stopnjujoče se sintetizirane ritmičnosti v vihar vpijajočem odmevu brusilnega stroja, ki ne bo porezal vaših plesnih korakov in gibov, temveč vas bo držal na plesnem podiju tudi še potem, ko bo glasba potihnila. Da pa se to ne zgodi, vam priporočam vrnitev h globinski meditaciji skladbe Sand Mantis, ki na najboljši način zaokroži ugotovitev in trditev o Shekuzovem inercijsko privlačnem in neizogibljivem modularnem sozvočju. 

To je album, ki zasluži, da si ga predvajamo večkrat, če zaradi drugega ne, da si oddahnemo od vsega. In zaradi razumevanja skoraj vsega, še posebno znamenite Coriolisove sile in njenega učinka.