Intervencija v zvočno kontaminirani vsakdanjik

Cikel pogovorov in performansov Slavne neznane prinaša celostno seznanjanje z ustvarjalnostjo zvočnih umetnic, ki delujejo v našem prostoru. V galeriji ŠKUC se je prvega dne v decembru predstavila zvočna umetnica Petra Kapš, ki ustvarja pod imenom OR poiesis. Prisluhnili smo njeni osebni umetniški viziji nadgradnje dnevnega hrupa, ki nas obdaja v vsakdanjem življenju. 

Besedno odslikavanje idealnega okolja je po eni strani vodenje v določen svet, po drugi pa tvori kontrast abstraktni zvočni podobi, ki je nismo razumeli v spremljevalnem smislu, marveč kot pendant besednemu. Morda bi na tej točki pomislili le na sugestijo glede samega oblikovanja zvočnega polja, ki bi ga kazalo še naprej razvijati v smislu samostojnosti, četudi smo »naravnost« zvoka kamnov razumeli kot doprinos k specifični besedni vsebini.

Avtorica je delo predstavila s pojasnilom, da nas nenehno obvladuje beli šum in prisotnost slišnega, kar je zanjo neznosno stanje, iz katerega išče izhod v zvočni nadgradnji in poetičnem zvočnem prostoru, ki ga ustvarja s kombiniranjem deklamiranja v živo in posnetih okolij, v katerih prav tako odmeva recitirana poezija. Ta svetova se izmenjujeta in tako ustvarjata živo virtualno zvočno podobo, ki ostaja na ravni pomenske poezije. Umetnica se je oprla na posnetke bralnih performansov poezije Piera Paola Pasolinija, ki jim je sledil posneti intervencijski incident s poskusom prebiranja poezije Srečka Kosovela v Narodni in univerzitetni knjižnici. Vsi ti dogodki ustvarjajo atmosfero poetično oprostorjenega časa, ki ga avtorica niza izmenično z branjem poezije v živo. To bi lahko razumeli kot primer tkanja zvočne tvarine, s katero umetnica poskuša »preglasiti« konstantno latentno prisotnost zvočnega v prostoru, po drugi strani pa bi to lahko bila tudi alternativna realnost, ki dano stvarnost presega s poetično nadgradnjo. 

V prvem delu večera je bila bolj prisotna situacijska pogojenost samega trenutka, saj je Petra Kapš snemala svoje intervencije na metrojskih postajah v Berlinu in v NUK-u v Ljubljani. S tem je živo posegla v aktivno okolje vsakdanjika in presegala njegovo banalnost s poetičnim besedilom; v primeru NUK-a je to zajelo verbalni kontrast med recitatorko in varnostnico, kot soočenje obeh svetov. Kot pravi Petra Kapš, je zvočnost vsakdana teror, iz katerega si posameznik pomaga z lastno organizacijo hrupa oz. zvoka, kot nekakšnim zvočnim parfumom. Avtorica nam je ponudila tudi lastno vizijo podobe raja, v katerem je vse statično in odseva svet, ki je nad zvočnostjo vsakdana. Ta svet je pospremila z zvočno podobo kamenja in s poezijo. Prisluhnili smo besedam iz Liezija, zbirke daoističnih tekstov. V avtoričinem odslikavanju podobe paradiža smo zaznali novo zvočnost, ki izhaja iz narave in jo dopolnjujejo pesniške besede, ki se nikoli ne prepustijo abstraktnosti, marveč ostajajo polnopomenske in dajejo novemu prostor-času konkretno vsebino. Besedno odslikavanje idealnega okolja je po eni strani vodenje v določen svet, po drugi pa tvori kontrast abstraktni zvočni podobi, ki je nismo razumeli v spremljevalnem smislu, marveč kot pendant besednemu. Morda bi na tej točki pomislili le na sugestijo glede samega oblikovanja zvočnega polja, ki bi ga kazalo še naprej razvijati v smislu samostojnosti, četudi smo »naravnost« zvoka kamnov razumeli kot doprinos k specifični besedni vsebini. Poetično zvočno potovanje skozi čas in prostor se je zaključilo s pogovorom, ki nam je odstrl avtoričine misli o njeni intervenciji v zvočno kontaminirani vsakdanjik.