Inventura še enega punk rock leta

Leto je naokoli in Slovenski punk rock portal (SPRP) je na medmrežju pod okriljem svoje založbe objavil nov volumen digitalne kompilacije Punk rock val in z njo obračunal z lanskim punk rock letom pod Slovenci. Inventura zaobjema devetnajst bendov, vsak je zastopan z dvema komadoma; velik zalogaj, skoraj prevelik za enkratno uporabo. 

Ima izrazit afirmativni namen in namesto manjkajočih pač ponudi ali odkrije kakšen drug bend. Vsekakor je, tako kot so bili pretekli volumni, tudi Punk rock val 18 več kot dobrodošel. Našim zanamcem bo čez čas kot dokument časa odkrival del glasbenega podtalja, o katerem bo v medijskih arhivih bore malo zaznamkov. Zbirka kompilacij ima že danes zgodovinsko potenco, a zdaj ni čas za partizanske zasluge.

Namen kompilacije ni prav nič drugačen od predhodnih letnikov: obvešča nas o tekočem dogajanju na domači punk rock sceni. Nosi jo informativni naboj. Je rezultat in v prvi vrsti odraz brbota na domači podtalni sceni, ki se tako ali drugače identificira s punkom ter, sodeč tudi po tej izdaji, ostaja živa in produktivna ne glede na vse neprilike, s katerimi se srečuje. Požvižga se nanje, še najraje pa v pankerski maniri pljune prek rame in razbije marnje, da nam punka manjka. Na Punk rock valu 18 so – kot pove že številka oziroma letnica – zbrane sveže pesmi z lanskoletnih izdaj, ki so po izboru SPRP zaznamovale plodovitost te alternativne srenje. Kot dobršni kos naše sodobne in aktualne glasbene produkcije sicer ne dobi zasluženega medijskega prostora, zato svojo domovinsko pravico jemlje v lastne roke. In tako je tudi prav. Kam bi prišli, če bi svoje usode prepuščali nemarnim politikom, nesramnim občilom in ostalim uradnikom in služabnikom sistema ignorance in sprenevedanja? Sama kompilacija odstira pogled na krajino in z njo riše zemljevid, kje je naš aktualni punk rock. 

Bende na izdaji različnih izvajalcev Punk rock val 18 lahko razdelimo v nekaj razredov. V klaso veteranov sodijo prleški Odpisani, ki so se lani oglasili z albumom Prva vrsta, in štajerska zasedba CZD, ki je na plošči Communist Boogie obelodanila posnetke faze izpred dobrih desetih let. Če Odpisani sodijo v razred klenega in ekstremnejšega hardcore punka, je CZD kot nekakšen tamponski most punk rocka slovenskega avtohtonega porekla. Ne zgolj zaradi maternega jezika, ampak zaradi črpanja, cepljenja, naslanjanja in nenazadnje nadaljevanja naše zakladnice punk rocka sodi v to kategorijo še grosupeljski Žmoht, ki se bolj kot na Niet iz časov Primoža Habiča spogleduje z Nieti z Borutom Maroltom kot vokalom. Mariborski bend Brez vprašanj zveni kot zategnjeni križanec Indust-baga in Thunderbabies, v rudimentu pa ne skriva štajerskega porekla, tako da je navezava na CZD, Delaware, Dr. Zero in še koga s tistega konca samoumevna. V to SLO klaso lahko prištejemo tudi novogoriške hedoniste Beer For Breakfast. Strujo radikalne(jše)ga hardcore punka in njegovih ekstremnejših (od)klonov tvorijo ljubljanska benda Đornata in Glista, mariborski Iritator, Osmrtnica iz Turnišča, ki je lani natrosila kar tri izdaje, novomeški projekt Otonin, za katerim stoji nekdanji član zasedbe Bipolar Disorder, ter SxOxSx (Smeče od Smeča) iz postojnskega mobilnega placa Kontejner. Navihanci pouličnih ska punk poskočnic Pigs Parlament, ki so lani objavili zadnji EP iz trilogije Don't Panic, It's Organic, so trdna brv do garaže deročih mašin spevnega in melodičnega punk rocka. Bendi White Stain iz Ljubljane, Ferminants iz Šempasa, The Mor(r)ons iz Kranja in Start At Zero so preveč ujeti v stilsko šablono t. i. »punk rocka«, vendar jim ne glede na predvidljivo izraznost ne moremo odreči pristnosti in zavzetosti. Poslednjo klaso na kompilaciji tvori linija bendov, ki punk rock presnavljajo s težaškimi, stonerrockovskimi niansami in/ali rokenrolovskimi odvodi. Ob ajdovskem Hoax Programu sta tu še postojnski Blackoutt in Billy Clubs iz Padriciana/Padrič, ki sta najprodornejša akterja na Punk rock valu 18. 

Se je svet res toliko spremenil, da bi se moral spremeniti še punk rock? Tako kot je človeška neumnost neuničljiva, je neuničljiv tudi punk rock, ki ne glede na nabrano rjo poganja nove rodove ter z njimi nove ideje in smeri. Neuničljiv je zato, ker ima v svojem izhodišču zapisano odprto formo revolta, in tega vsakdo (lahko) jemlje, dojema in izraža na svoj način, kar mu – hočeš, nočeš – danes sicer jemlje širšo mobilizacijsko prodornost, vsekakor pa mu v teh skrajno individualiziranih časih pušča dovolj prostora za izbruh tako uporništva kot uživaštva, skupinskega ali posamičnega.

Seveda lahko bentimo in iščemo dlako v jajcu, kopljemo za pomanjkljivostmi pričujoče kompilacije ter se upravičeno vprašamo, kje so pa Clockwork Psycho, Nakajima, Nevemnevem, Body Say No ali 7AM. Zagotovo obstajajo takšni ali drugačni razlogi za njihovo odsotnost, a dajeta vztrajnost in predanost SPRP pri podpiranju in promociji domačega punk rocka kompilaciji dovolj veliko težo in kredibilnost. Ima izrazit afirmativni namen in namesto manjkajočih pač ponudi ali odkrije kakšen drug bend. Vsekakor je, tako kot so bili pretekli volumni, tudi Punk rock val 18 več kot dobrodošel. Našim zanamcem bo čez čas kot dokument časa odkrival del glasbenega podtalja, o katerem bo v medijskih arhivih bore malo zaznamkov. Zbirka kompilacij ima že danes zgodovinsko potenco, a zdaj ni čas za partizanske zasluge. »En-dva-tri-štir!«