15.04.2024
Iskanje glasbenega bozona
Iztok Koren je te dni pri založbi Murmur izdal svoj tretji solističen album, tokrat v znani seriji Spaces.
Iztok Koren
Spaces XIII
Zvod Murmur
2024
Iztok Koren iz zasedbe Širom je te dni pri založbi Murmur izdal nov solističen album v seriji Spaces. Tokrat se v njegovih rokah oglašajo banjo, razna tolkala, kalimba, gembri, morin khuur, orglice, analogni sintetizator. Spaces (pred nami je trinajsti) so posneti na način, da en izvajalec z naborom svojih glasbil v določenem prostoru, praviloma odmaknjenem, celo pozabljenem od zunanjega sveta, v živo posname zvočni material, brez občinstva, z zelo skromno tehniko, skoraj brez postprodukcije in v čim krajšem možnem času, v enem do dveh dnevih. Pri Iztoku Korenu gre tokrat za degradirano okolje t. i. kraterja v Ljubljani, ki že leta diha s svojo praznino, a se na novo rojeva, samodejno osmišlja, kajti narava ima avtonomen oživljajoč nagon, svojo voljo, ki je ni mogoče uničiti. Zanimiv paradoks. Korenova glasba je neke vrste novogradnja na temeljih opuščene gradnje, vzgib vstajenja, premik iz smrti v življenje.
Projekt se želi vrniti h koreninam glasbe, priti v tisto polje, kjer se glasba (z)godi v intimni korelaciji ustvarjalca z vsemi elementi: okoljem, glasbili, zvočnostjo prostora, odmevom, zgodbo ... in predvsem s samim seboj. Na neki način gre za totalno meditacijo, za tisto, kar se v sodobni glasbi včasih spregleda in je potisnjeno k atavističnim ostankom ljudskega ali sakralnega ustvarjanja. S profanizacijo, s poudarjanjem njene sporočilnosti in družbene funkcije, je glasba namreč postala »družbena zvrst«, dodatni odmik od temeljev pa ji je zadala komercializacija. A seveda je duh izvira še živ. Sploh v zadnjem času, ko se krepi moč posameznika, jaza, njegova predanost raziskovanju zvoka v okolju na povsem osebni (zasebni) ravni. Pojav ima presenetljivo veliko sledilcev. Tak povratek h koreninam muzike je nekakšno očiščevanje, ali če smo natančnejši, eksperimentalno iskanje muzičnega bozona, božjega tona, iz katerega je ustvarjeno vse zvočno.
Kot razberemo s plošč te serije, ima pri vsem tem odločilno vlogo narava oziroma vse, kar nas obdaja: od narave v formalnem pomenu, kot jo poznamo vsi, do vseh mogočih urbanih okolij, tudi takih, ki jim rečemo, da so degradirana in zapuščena, mogoče celo nenaravna. In človek, s svojimi vsakršnimi dejavnostmi pa svojo kreativno silo v plus ali minus, je samo del tega. Koncept ima »apokaliptičen« pridih, kajti moč vsega, kar je, ima tudi moč obstoja ter preživetja brez človeka, v katerem se neprenehoma krepijo samouničevalne težnje, nagon po smrti, ki bo nekoč dobil bitko z nagonom po življenju. Toda s tem ne bo konca narave. Zveni fatalistično, čeprav projekt nima religioznih nastavkov. Če citiramo misel z albuma: »Narava ne pozna vrednot, pozna pa ravnotežje. Ljudje in naše uničevanje okolja ne bo uničilo narave. Narava bo zopet vzpostavila ravnotežje.«
Zelo zanimiv pristop, že kar koncept, ki v svojo ideološko shemo vključuje predvsem glasbeno izražanje. Če je taka oznaka sploh še na mestu, prej bi lahko rekli, da gre za glasbeno bitje/bivanje, za potapljanje v svet in življenje na kreativno individualen zvočni način. Igranje v živo pred samim seboj ni drugega kot nekakšna molitev, soočenje z resnico (o sebi in svetu).
Prostori so zato krasna ideja za nov začetek, za kreiranje nove platforme ustvarjanja zvokov brez stranskih učinkov, toda s podčrtano močjo duhovnosti in poenotenja vseh stvari, živih in mrtvih, če jih poimenujemo klasično. Pri Iztoku Korenu gre tokrat za degradirano okolje t. i. Kraterja v Ljubljani, ki že leta diha s svojo praznino, a se na novo rojeva, samodejno osmišlja, kajti narava ima avtonomen oživljajoč nagon, svojo voljo, ki je ni mogoče uničiti. Zanimiv paradoks. Korenova glasba je neke vrste novogradnja na temeljih opuščene gradnje, vzgib vstajenja, premik iz smrti v življenje.
Na plošči Spaces XIII je enajst skladb s poetičnimi naslovi, ki so verjetno nastali kot poimenovanje za nazaj in so neke vrste programski namigi za poslušanje. Odgovore je potrebno iskati v sebi, je pa meditativnost te zvočnosti tako opojna, da narativne poante mirno lahko zdrsnejo mimo ušesa, saj je muzika sama polna vsega in še več.