06.05.2020
Iz moje poslušalnice: Uroš Zupan
In kaj vam danes v posluh priporoča pesnik?

Srce – Zlata obala (singel, 1972)
Uroš: Ko sem imel kakšnih 14 let, je v Trbovljah gostovala skupina September. Na koncertu me ni bilo, a se je moj prijatelj Fema takrat povzpel na oder in skupaj z Benčem pel: »Prle upeco ribu.« Pa vendar mu ta veledogodek, peti z Benčem v isti mikrofon, ni preprečil, da ne bi vedno znova ponavljal: »September, O.K., ampak najboljši bend so bili pa Srce.« Ironija pri vsem tem je, da je najboljši bend posnel eno samo singel ploščo, ki je izšla leta 1972. Na A strani je Gvendolina, kdo je bil, na B strani pa Zlata obala. Če se ne motim, je bend spravil vsega skupaj natančno štiri komade. Dva prej omenjena pa še komada Ritem srca in Spomin. Zakaj jih niso napisali toliko, da bi jih bilo vsaj za en maksi singel, če že ne za LP, mi je čista uganka. Kajti tisti zvok, tisti »west coast« Santana zvok in tisto večglasno petje, ki so ju spravili do perfekcije, sta bila naravnost fantastična.
Marko Brecelj – Stonesi poznajo moje stare starše (Cocktail, obilni (predvolilni), 1997)
Uroš: Marko Brecelj je edini glasbenik v Sloveniji, ki lahko stopi v isti stavek s Tomažem Pengovom. (Tomaža ni na tem spisku, ker mi je bilo rečeno, naj ostanemo pri živih.) Komada Stonesi … ni na originalnem Cocktailu (je na podaljšani verziji, na CD-ju), ki ga je med zvezde dvignila super čudna kombinacija frika Breclja in mojstra Adamiča. Komad je gol, akustičen. Spremljevalna skupina je trio Krik. Komad je malo sanjaški in malo ironičen. Ampak če bolj pomislim, to ne drži čisto; v komadu je veliko lirično-sanjaškega Breclja in malo ironičnega Breclja, ki je bil v tistem času očitno še v plenicah. Komad je … super frikovski.
Miladojka Youneed – Ra ta ta ta (Ghastly Beyond Belief!, 1987)
Uroš: Leto 1987. September. Križanke. Novi rock. Poslušali smo zasedbe Grč, Roderick, Mizar, SCH in seveda Swans. Michael Gira se je za katarzični iztek nastopa na odru slekel do golega. Ampak najbolj od vseh nas je treščilo domače moštvo, Miladojka Youneed, ki je tisto leto izdalo prvenec Ghastly Beyond Belief (plato je Mladina razglasila za plato leta). Muzika je bila free-punk-jazz, kot so jo hkrati lakonično in slikovito opisali fantje iz benda. Ko so začeli žgati, dobesedno žgati, nismo mogli verjeti ušesom (seveda smo bili fino zadeti od hašiša) in smo skoraj popadali po tleh. Tudi nadaljevanje Bloodylon, čeprav drugačno, je bilo še vedno veličastno.
Laibach – Across The Universe (Let it be, 1988)
Uroš: Še vedno smo v osemdesetih. A zdaj že bolj proti koncu. Gledamo MTV. Najprej This Mortal Coil odrola Kangaroo. Zapoje ga Gordon Sharp. Gre za kaver verzijo komada Alexa Chiltona s tretje plošče najbolj nesrečnega benda v zgodovini popularne glasbe, Big Star. Ali pa je bila na sporedu mogoče pesem Song To The Siren Tima Buckleya, ki jo je s svojim angelskim glasom v nebo odposlala Liz Fraser iz Cocteau Twinsov. Tudi tokrat pod firmo Solzna dolina, ki si jo je izmislil šef založbe 4AD Ivo Watts-Russell. In glej ga, zlomka, nato sledi še en kaver, tudi tu imamo pevko, ki je na tistem posnetku čisto utelešenje Bogomile iz Krsta pri Savici – Anjo Rupel. Bend je seveda Laibach, kaver verzija pa kaver enega od komadov najboljšega benda vseh časov, Beatlov. Njegov naslov je Across The Universe. Na ravni kvalitete in vtisa, ki ga naredi na poslušalca, ni bilo čisto nobene razlike med briljantno eteričnostjo This Mortal Coila in Laibachovo obdelavo klasike. To je bil vpis na svetovni glasbeni zemljevid. Prvi komentar na YouTubu pod komadom Kangaroo se glasi: »This Mortal Coil me spominja na neko obdobje v mojem življenju, za katero bi dala vse, da bi se vrnilo … boli me, ko poslušam to pesem.« Mogoče bi pod Across The Univerese kaj podobnega lahko zapisal tudi sam.
300.000 VK – Fresh Window (Hard Drive, 1998)
Uroš: Z leti sem začel bolj ali manj poslušati vso glasbo. Opustil sem navade poštarskega konja, ki mu pogled zakrivajo plašnice. Takšne pravoverne navade sem imel, ko sem bil mlajši. Mislim, da je bila elektronska glasba skoraj zadnja, ki sem jo sprejel za svojo. Tu imam kar nekaj ljubezni, ki so zdaj že same klasike svojega žanra in glasbe nasploh. Recimo: Kraftwerk, Manuel Göttsching, Aphex Twin, Boards Of Canada … Tudi v domačih logih imamo tu in tam kakšen biser. Eden teh je chill-out-ambientalni techno! Tristo tisočih različnih hrupov. Bi rekel, da sta glavna Iztok Turk in Dejan Knez. K užitku pripomore video, delo Igorja Zupeta, če se ne motim. Androgina Manca Dorrer (mladi Bill Gates) si izmenjuje telesne tekočine z Martino Kajfež, ki izgleda kot Liv Tyler. Videti je znanstvenofantastično replikantsko erotično. Sploh tista nit sline, ki povezuje ustnice v 1,29. minuti. Seveda je tudi slišati znanstvenofantastično replikantsko erotično.
Iz uredništva:
Uroš Zupan je o svojem izboru povedal še: Teh pet komadov na hitro stresam iz rokava. No, mogoče ne ravno na hitro, nekaj sem le premislil in skušal oblikovati zgodbo. Je ratalo? Ne vem. Mogoče bo izpadlo, da sem dinozaver. Ampak tisti najmočnejši udarci so se zgodili že zelo dolgo nazaj. V prejšnji inkarnaciji. Tisti udarci, ko sem ob poslušanju kakšnega komada lahko vzkliknil: »To je moje življenje!« Pa še en razlog za ta svoj izlet v zgodovino moram nujno omeniti: pomanjkanje zgodovinskega spomina. (Seveda ne pri meni, jaz ga imam še preveč.) Kar zadeva recepcijo umetnosti (recimo, da sta pop in rock glasba umetnost), opažam, da v sedanjosti velja neko skoraj dogmatsko pravilo: svet se je začel pred nekaj meseci, mogoče pred nekaj leti in tisto, kar je bilo ustvarjeno pred desetletji, skoraj ne obstaja.