iz parterja Primoža Kureta

Nestor in doajen slovenske pa še kakšne muzikologije, leta 1935 rojeni zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je letos ob svoji 85-letnici življenjske in delovne kariere izdal novo knjigo z naslovom Iz parterja. Nekaj spomina. Ne sam, pač pa sta mu jo v koprodukciji izdala Slovenska matica in Slovenski gledališki inštitut ob podpori ter pomoči Festivala Ljubljana. Gre za neke vrste Kuretovo apoteozo njegovega življenja z glasbo v kozmopolitskem Dunaju in o domačih intelektualnih trenjih, odraščanju v povojni Ljubljani in odnosu z očetom, akademikom dr. Nikom Kuretom (1906–1995). Ta je diplomiral iz romanistike in primerjalne književnosti, nato še iz etnologije in doktoriral iz slednje. Bil je zaposlen na SAZU-ju, nazadnje kot znanstveni svetnik. Poleg lutkarstva, radia, Škofjeloškega pasijona … se je profesionalno ukvarjal s šegami, maskami, ziljskim štehvanjem, etnološkim filmom, starimi slovenskimi ljudskimi in liturgičnimi igrami itd. Dr. Primož Kuret, ugledni muzikolog slovenskega in evropskega formata, je samo s svojim delom na ljubljanski Univerzi in Festivalu Ljubljana, s svojim znanstvenim in pedagoškim delom postavil Slovenijo in Ljubljano na glasbeni oder in zemljevid Evrope. Če je Josip Mantuani oče slovenske muzikologije, Dragotin Cvetko oče študija slovenske muzikologije, je Primož Kuret oče slovenskih in ljubljanskih muzikoloških simpozijev.

Avtor na 205 straneh popiše čas od svojih uvodnih misli preko otroštva, očeta, matere in njene rodbine, gimnazijska leta, študija na Akademiji za glasbo in Filozofski Fakulteti, leta v vojski, po njenem odsluženju, udejstvovanje v glasbeni kritiki, Dunajske slavnostne tedne in njihovih štiridesetih letih umetniških užitkov, javno upravo in dela v njej, Sovjetski zvezi in Finski, potem na vrsto pridejo sedemdeseta leta, Slovensko muzikološko društvo, glasbeni kolegi, priprave na leto glasbe, šestdesetletnica, Slovenski glasbeni dnevi in delo na simpozijih, starost pred vrati, Herderjeva nagrada do upokojitve. 

Dr. Primož Kuret, ugledni muzikolog slovenskega in evropskega formata, je samo s svojim delom na ljubljanski Univerzi in Festivalu Ljubljana, s svojim znanstvenim in pedagoškim delom postavil Slovenijo in Ljubljano na glasbeni oder in zemljevid Evrope. Če je Josip Mantuani oče slovenske muzikologije, Dragotin Cvetko oče študija slovenske muzikologije, je Primož Kuret oče slovenskih in ljubljanskih muzikoloških simpozijev. Zavidljiva in več kot očitna je Kuretova (so)ustanovitev in vodenje ter aktivna udeležba na več kot tridesetih mednarodnih simpozijih Ljubljana Festivala. Glavnega akterja spoznamo v knjigi v nekaterih njegovih najvažnejših mejnikih: kot avtorja številnih študij in urednika številnih zbornikov, profesorja na Akademiji za glasbo, zaslužnega profesorja UL, ustanovitelja Slovenskih glasbenih dnevov, predsednika Slovenskih muzikoloških dnevov in Nacionalne komisije za prenovo glasbenega šolstva, prejemnika avstrijskega častnega križa za znanost in umetnost I. reda in državne nagrade RS za življenjsko delo na področju glasbenega šolstva, dobitnika Herderjeve in Mantuanijeve nagrade. V družbo evropskih muzikologov Kureta postavljajo njegova aktivna sodelovanja in vodenja ter sovodenja, organizacije in soorganizacije številnih domačih in tujih znanstvenih simpozijev. Na njih je praviloma predstavljal slovensko glasbo ali pa tujo impliciral v našo. O vsem tem je lahko prisluhnila laična in strokovna javnost v Sloveniji, Belgiji, Bolgariji, na Češkem, Hrvaškem, v Italiji, Latviji, Litvi, Luksemburgu, Nemčiji, na Norveškem, v Romuniji, Švici, na Slovaškem in v Turčiji. Kuret je na teh simpozijih opozoril svet na kakovost in trajnost slovenske muzikologije in jo izvozil v Evropo ter hkrati uvozil evropsko muzikologijo v »dolino šentflorjansko«. Samo pri nas je priredil kar 30 mednarodnih simpozijev v okviru Slovenskih glasbenih dnevov in 20 simpozijev v okviru Akademije za glasbo. Organiziral je torej kar 50 simpozijev; kdo kaj takega zmore? Slovenijo je tako rekoč postavil na zemljevid muzikološke Evrope. Ob vseh teh primerih Kuretovih aktivnosti bi lahko zapisali, da je šlo pri njem venomer za import in eksport slovenske muzikologije oziroma za vključitev v evropsko muzikologijo, kot je to v enega od zbornikov zapisal Kuretov kolega in zadnja desetletja tesni sodelavec in spremljevalec, prof. dr. Edo Škulj. Na njih je sodelovalo več kot 400 predavateljev iz skoraj vseh evropskih držav in še kakšen iz čezmorskega sveta. Sam pa je še dodatno sodeloval na tristotih mednarodnih muzikoloških simpozijih, in to samo na ozemlju stare matere Evrope, dodatno pa je bil še marsikdaj onkraj luže. To skupaj nanese tako vsoto, da presega vse preostale slovenske muzikologe skupaj. Da ne pišem o kvaliteti, ki jo je nenehno izpričevala tradicionalna fraza nemo propheta in patria (nihče ni prerok na domačih tleh). Ker pa je ves pričujoči Kuretov muzikološki opus izmerljiv, lahko zapišem, da vse te teze več kot potrjujejo upravičenost vseh nacionalnih in mednarodnih nagrad, priznanj in imenovanj.

Sveža Kuretova knjiga je bogato slikovno opremljena, kronološko, tako kot teče tekst. Večina prihaja iz avtorjevega arhiva, arhivov Slovenske matice, Slovenske filharmonije, Festivala Ljubljana in s svetovnega spleta. V knjigi avtor nebrzdano govori in piše o svojem življenju in delu, o srečanjih, prijateljih in sovražnikih, o kulturnem, zlasti glasbenem, političnem in drugem življenju pri nas. Včasih se pri tem dotakne celo žgečkljivih tem (rumeni tisk). O teh nekateri njegovi sopotniki marsikaj vemo, zdaj pa so prvič javno objavljene; nedvomno se jih je v več kot petinosemdesetih letih nabralo še veliko več, kot jih je zdaj objavljenih. Ob dveh spominskih zbirkah Slovenske matice, Spomini in srečanja ter Druga knjiga spominov SM, je to prva tovrstna knjiga s področja glasbe, njene zgodovine in povrhu še aktualna, saj njene besede segajo vse do 21. stoletja. 

Promocijo knjige je v atriju Slovenske matice 3. septembra vodil njen aktualni predsednik in ugledni slovenski zgodovinar Aleš Gabrič, priložnostno pa sta nastopili študentki ljubljanske Akademije za glasbo, flavtistka Barbara Spital (mentorica Karolina Šantl Zupan) in harfistka Naja Mohorič (Mojca Zlobko Vajgl), in sicer z deli skladateljev M. Tourinerja, G. Donizettija, J. Iberta, G. Bizeta in A. Piazzolle za flavto in harfo.