Izkušena virtuoznost

Če se je primorski kitarist Teo Collori z družbo glasbenikov iz zasedbe Momento Cigano na prvencu Hot Club Piran (povzeto po kvintetu Hot Club de France) leta 2015 opiral in zgledoval po gypsy swingu, katerega utemeljitelj je belgijsko-francoski kitarist romskih korenin Jean Django Reinhardt, je z drugim albumom Kamerato Muzikante postal glasba, ki jo izvaja. Iz vsakega tona se namreč čuti, da glasbeniki swinga s primesmi ciganskih, balkanskih in bližnjevzhodnih elementov več ne preigravajo, temveč (vsaj v času muziciranja) živijo. Zasedba se je v obdobju med prvim in drugim albumom nekoliko predrugačila; tako so zdaj ob Colloriju še Jan Gregorka na basu, Metod Banko na kitari, ki ga bolje poznamo kot vokalista, Matija Krečič na violini in Matej Kužel na klarinetu. Vsi z izjemo Kužla so tokrat tudi avtorji, kar prinaša razgibanost, katere prvenec z izključno Collorijevimi kompozicijami ni premogel. Najbrž je prav ta novost – ob dejstvu, da slednja izmed naštetih, Kužel in Krečič torej, v skladbe vnašata izjemno izrazne ter ekspresivno virtuozne solistične vložke – tista, ki glasbo naredi tako zelo živo in v enaki meri strastno. Čeprav so zgodbe kot mozaik in vsaka skladba prinaša nekaj drugega, skupaj sestavljajo nedeljivo celoto. Zato je ta album glasba popotnikov, kot je njegovo poslušanje popotovanje.

V tem oziru še dodatno izstopa pesem Srečo, v katero je Banko, ki se je pokazal kot močan avtor, seveda vnesel vokale, vendar ti nepozornemu poslušalcu zlahka ubežijo. Gre za morebiti kar najživahnejšo točko na albumu, kjer povede klarinet, violina pa ga dopolni in nazadnje prevzame vodstvo z daljšim gracioznim solističnim vložkom. In ko pričakujemo, da se bo ta ponovil, ga Krečič le nakaže ter se že trenutek zatem pridruži Kužlu, da bi temo podvojil. Tovrstno dvoglasje je najti v mnogih kompozicijah, med drugim v izrazito plesni Istriano duro (Collori) ali Senza risposta (Krečič), ki jo drugači pizzicato igranje na strunska glasbila in kjer osnovna tema stopnjuje napetost ter z vsako variacijo poudari moč izraznosti. Dokaj tipična swing skladba, uvodna Mimi (Krečič), nakaže strukturo domala vseh, in ta je nadvse klasična: temi sledi solistični del, nakar igra zakroži in se znova vrne k osnovi, glasbeniki pa vsakič pridajo (ali odvzamejo) kak okrasek ter poskrbijo za spremenljivost. Zaradi tovrstnega variiranja cikličnost kljub prepoznavnosti ne zdrsne v monotonijo niti v dokaj predvidljivi spremenljivosti Negotove (Collori), ki se skupaj s sklepno, prav tako Collorijevo, Warrior's Lullaby, najmočneje opre na balkansko glasbo, medtem ko ima Bled 1960 (Gregorka) slovenske korenine. Morebiti so te našim ušesom tako znane, da v njih le stežka uzremo drugačnost, vendar skladba ne glede na to premore najmanj muzikalnosti. Za razliko od nje pa se v kar desetminutnem Tangu (Collori) čutijo bogati vplivi romske glasbe in vidnejše mesto pripade kitari, kar v primerjavi s prvencem ni prav pogost slučaj. Morda »model kreiranja« solističnega vložka na violini v prav tej skladbi pretirano spomni na tistega iz Sreča, s čimer se eden najmočnejših momentov ponovi v eni od svojih različic in tako izgubi del teže. Kljub temu tega Krečiču ob vseh drugih inštrumentalnih biserih nikakor ne gre zameriti.

Teh je namreč res v izobilju. V skladbi Kamerato Muzikante prevladujejo plesne skladbe, medtem ko so balade v manjšini; takšna je na primer otožna in nekoliko udušena Collorijeva in Krečičeva La pluie. S tem nihanjem glasbeniki vzpostavijo ravnotežje, in rezultat je poslušljivost vseh kompozicij. Čeprav so zgodbe kot mozaik, vsaka skladba, to je vsak gradnik končne slike, pa prinaša nekaj drugega, skupaj sestavljajo nedeljivo celoto. Zato je ta album glasba popotnikov, kot je njegovo poslušanje popotovanje. Opazovanje pokrajin in ljudi, ki so v obisti povsod isti ter hkrati v marsičem drugačni, denimo v načinu življenja, navadah, zmožnostih. Potovati skozi prostor in čas vedno pomeni spoznavati sanje ter hrepenenja neznancev ali večnih romarjev. Srečevati grozote, izgube, revščino. Vojne in porušena mesta. Soočiti se z zbrisom identitete in imena. Novi album Tea Collorija in Momenta Cigana je vse to in obenem mnogo več. Je prinašalec upanja, veselja in novih začetkov.