Izštekani Jure Longyka

Kjerkoli se te dni mudite in naletite na poster ali pasico z napisom Izštekani, je čezenj prevlečen napis Razprodano. Ko je Jure Longyka, idejni vodja oddaje, v prvi polovici bolj kot ne po naključju zagnal oddajo tedaj še na Radiu Študent, si ni predstavljal ničesar podobnega. V duhu tedanje novitete na glasbeni televiziji MTV, oddaje Unplugged, so vtičnice za elektriko na RŠ-u ostale prazne in Sokoli so na strunah akustičnih kitar prebudili satana, ki voditelju in ekipi ni hotel dati miru. In tako so nadaljevali s svojim početjem. Oddaja je imela svoje vzpone in padce, vendar nikoli ni postala samozadostna, sama sebi namen. Postala je sinonim izvedbene odličnosti, saj so povabljenci povabilo v Izštekane vzeli resno in program dobro zvadili, vmes pa morali prenašati še radovedne zbadljivke in komentarje njenega osrednjega snovalca. Glede na zanimanje kaže, da bodo vtičnice v prispodobi za oddajo Izštekani še dolgo mirovale. Kaj so Izštekani? So odpiranje do tistega trenutka zaprtih vrat, so izziv, romanje v neznano, prevetritev in poživitev. S tega romanja se glasbeniki in cela ekipa vrnemo bližje sami sebi − utrujeni, a napolnjeni z novo energijo. Za to početje ponujamo platformo, ki nosi preverjeno znamko kakovosti. Smo kot katalizator, ki se ne izrabi, reagente, iz katerih burna reakcija nastane, vsakič prinesejo glasbeniki. V enačbi je seveda tudi vztrajnost ekipe z menoj na čelu. Ter vsakokratni prispevek glasbenikov: vsi doslej nastopajoči v oddaji so zgradili Izštekane. In nenazadnje nepopustljiv interes poslušalcev, ki oddaji dajejo smisel. S takšnim vzajemnim odnosom vseh deležnikov Izštekani lahko preživijo še sto let.     

Izštekani so poleti v Križankah praznovali trideset let. Na neki način je to institucija, ki se je razvijala in kalila skozi desetletja. Ali si ob povabilu Sokolov v studio RŠ leta 1993 pomislil na to, da bo oddaja preživela MTV Zeitgest, selitev na drugo radijsko postajo, ekspanzijo novih medijev in nenazadnje hitro spreminjajoče se trende v popularni kulturi?

Ne, nikakor. Tudi omenjena prva oddaja ni bila izrecno načrtovana, nismo sklenili, da bomo delali različico oddaje MTV Unplugged na Radiu Študent. Izštekani so nastali po spletu okoliščin. Tedanji glasbeni urednik Jane Weber je želel v programu RŠ predstaviti ploščo Satan je blazn zmatran skupine Sokoli, a je bila rockovsko preveč sredinska. Iskal je rešitev in mi predlagal, naj naredim z njimi pogovor v svojem avtorskem četrtkovem terminu. Dogovarjanje je navrglo … Ne spomnim se, kdo je dal pobudo, da bi fantje prinesli akustične kitare in v studiu v živo nekaj zaigrali. Bolj v šali kot ne smo zadevo naslovili Izštekani Sokoli. Ko je bila oddaja mimo, smo bili vsi očarani, kako je uspela, zato smo nadaljevali. Takrat sem že imel izkušnjo s popularno in na svoj način prelomno oddajo Oldies Goldies lestvica, ki se je po petih letih dokončno izpela, in pričakoval sem, da se bo z Izštekanimi zgodilo nekaj podobnega. In bi tudi se, po petih letih je bilo dovolj, in če ne bi prišlo povabilo z Vala 202, bi oddaja najverjetneje ugasnila. 

Trenutno stopicamo v svetu, ki ga določajo vizualni mediji, družabna omrežja, internet, mobilni telefoni in še kaj. Kje je tu prostor za radijske vsebine, ki če ne gre za sočasni prenos po spletu, nagovarjajo eno samo čutilo – sluh?

Ta prostor vedno bo. Radio − prvi elektronski medij − je preživel že vse mogoče ujme, vse nove platforme. Ker je le slušni medij, omogoča gibanje. S tem ko ne ponuja slik, buri domišljijo in spodbuja drugačen tip komunikacije. To je bistveno. Način prenosa, medij sam, ni pomemben in se s časom spreminja. Danes je na pohodu nelinearnost. Tudi sam vse manj poslušam radio dejansko v živo, sprehajam se po časovni osi, ki jo omogoča splet, gledam seznam skladb in vidim, ali je kaj, kar me pritegne, zavrtim si informativno oddajo izpred dveh ur in podobno.

Pravzor, MTV Unplugged, se je v tem času izpel, bolj kot ne je odšel v enciklopedijo popularne glasbe, medtem ko Izštekani vztrajajo. Zakaj?

(dolg premislek) To je zelo dobro vprašanje. Zakaj so Izštekani preživeli, marsikaj sorodnega pa ne? Vsa leta že poudarjam, da oddaja v oblikovnem smislu ni nič posebnega, zato formata, denimo, nisem avtorsko zaščitil, sem pa zaščitil naslov, znamko Izštekani. Kaj so Izštekani? So odpiranje do tistega trenutka zaprtih vrat, so izziv, romanje v neznano, prevetritev in poživitev. S tega romanja se glasbeniki in cela ekipa vrnemo bližje sami sebi − utrujeni, a napolnjeni z novo energijo. Za to početje ponujamo platformo, ki nosi preverjeno znamko kakovosti. Smo kot katalizator, ki se ne izrabi, reagente, iz katerih burna reakcija nastane, vsakič prinesejo glasbeniki. V enačbi je seveda tudi vztrajnost ekipe z menoj na čelu. Ter vsakokratni prispevek glasbenikov: vsi doslej nastopajoči v oddaji so zgradili Izštekane. In nenazadnje nepopustljiv interes poslušalcev, ki oddaji dajejo smisel. S takšnim vzajemnim odnosom vseh deležnikov Izštekani lahko preživijo še sto let.

Kaj pa, če citiram Draga Misleja − Mefa, »ko mene več ne bo«?

Ob petindvajsetletnici so me o tem že veliko spraševali, v slogu, kaj pa petdesetletnica? Odgovarjal sem z nasmehom, da se pri krepkih sedemdesetih ne vidim kot voditelja take oddaje. Danes ugotavljam, da sem takrat razmišljal sebično. Kje pa piše, da moram vedno jaz voditi Izštekane? Prva možna predaja štafete bi bila, da oddajo vodi kdo drug, jaz pa jo le še (so)kuriram. In če bodo Izštekani živeli brez Jureta Longyke, bom pravzaprav lahko zelo srečen.

Ali imaš morda v mislih koga, ki bi lahko prevzel štafetno palico?

Priznam, da ne razmišljam o tem, lahko pa povem anekdoto. Pred nekaj meseci sem za hec vprašal ChatGPT, kdo vodi Izštekane. Testiral sem vprašanje, o katerem res vem veliko. (smeh) Odgovor je bil, da je Jure Longyka vodil Izštekane do leta 2013, potem je pa umrl in od takrat naprej so oddajo vodili Miha Šalehar, Denis Avdić, Bernarda Žarn, Matej Kranjc … Tudi vnovič generirani odgovori so ponudili podobne nebuloze. Si predstavljaš, da bi spomladi, ko smo praznovali tridesetletnico, kak dijak delal seminarsko nalogo na temo Izštekanih in pri tem uporabil ChatGPT? Ne vem, kakšno oceno bi dobil. (smeh)

Ali oddaje ne bi bilo smiselno ugasniti na enem izmed vrhuncev, ki jih ni bilo malo?

(dolg razmislek) Morda, ampak tega nismo storili, ker nas ti vrhunci tako nahajpajo, da gremo naprej. Letos smo z velekoncertom v polnih Križankah dosegli nov mejnik. Ne bomo zdaj odnehali! (smeh)

Ali sta oddaja in njen voditelj v tridesetih letih kdaj zapadla v krizo in s tem v umetno podaljševanje v upanju na boljše čase?

Sedemnajst let sem na Valu 202 pripravljal tudi tedensko oddajo Telstar. Imel sem obdobja, ko sem travmiral, kako so Izštekani naporni in dolgočasni, kako se ukvarjam vedno z enimi in istimi problemi ter da je za razliko od Izštekanih Telstar tako fino delati ... Čez pol leta se je situacija obrnila. (smeh)

Kakšen pa je rezultat oddaje? Ali vodiš evidenco, kdo, kdaj in kolikokrat je nastopil v oddaji?

Seveda, imam seznam oddaj z vsemi nastopajočimi. Čudovit vnos o Izštekanih je tudi na Wikipediji; ne vem, kdo ga ureja, vendar to počne izjemno dobro, neizmerno sem mu hvaležen. Če se želite seznaniti z vsemi razsežnostmi in podatki o Izštekanih, je Wikipedija ena prvih vstopnih točk. To je lep dokaz, da so Izštekani skupnost z močnim čutom pripadnosti.

Ali si kdaj poskušal izvedeti, za koga gre?

Ne, zdi se mi očarljivo tako, kot je. Je pa ta prostovoljec v zadnjih mesecih malce zaspal, od maja naprej informacije niso ažurne. 

Ali si glede na majhnost scene in specifičnost oddaje sploh lahko izbirčen glede tega, kdo ima mesto v njej?

Eden od odgovorov, zakaj smo zdržali toliko časa, je, da je oddaja mesečna. Delamo z zelo zmernim tempom, za celovečerni nastop moram izbrati manj kot deset izvajalcev na leto. Ne gre za to, da bi bili izbirčni, ampak moramo biti.

Kakšen je kriterij, kaj mora glasbenik oziroma skupina imeti, da ga povabiš v oddajo?

Nekaj, kar očara. Kar je onkraj besed, vendar me nagovori in sporoča tisto, kar zmore samo glasba. Ko se mi to zgodi, začnem razmišljati, ali bi bilo to primerno za Izštekane in kaj bi se dalo narediti, kako nagovoriti te glasbenike, kdaj bi bil pravi čas in tako naprej. To razmišljanje, čakanje na pravi trenutek, lahko traja več let. Na seznamu možnih imen jih imam v elektronski beležki vsaj dvesto. Iščem torej najprej v srcu, potem v glavi, nato z uredniki in izvajalci skomuniciram, kakšne načrte imajo, kako bi se Izštekani vanje vključili in ali imajo čas, voljo, idejo … To je vsaj nekajmesečni proces.

Ali je že kdo zavrnil povabilo, in če, iz kakšnih razlogov?

Nekaj jih seveda je. Nedavno sem si jih nekaj zabeležil, da to ne gre v pozabo, ker mi pogosto zastavijo to vprašanje. Zadnji je bil Niko Novak, ki pravi, da je preprosto preveč zadržan za tak nastop, da ima Izštekane in mene sicer rad in vse skupaj zelo spoštuje, ampak ne. Seveda tudi jaz spoštujem tak odgovor, tako držo. Tu so še New Wave Syria, Ludovik Material in Nikki Louder, ki so povedali, da se v tem izzivu niso našli. Legitimno. Nisem tako nadut, da bi mislil, da vsi komaj čakajo, da jih povabimo v Izštekane. (smeh)

In ali je kdaj kak glasbenik, prav obratno, že klicaril in težil, da je njegovo mesto v tvoji oddaji?

Tovrstne pobude se pojavljajo in jih jemljem resno, temeljito razmislim o tem. Vendar za nikogar ne morem reči, da je težil, vse te pobude so bile dostojne, spoštljive. Če se tisto, kar sem orisoval prej, ne zgodi, poskušam prijazno in čimbolj transparentno pojasniti, zakaj povabila ne bo. Pri tem ne bežim od odgovornosti, nasprotno. Vselej tudi poudarjam, da z ničimer ne izrekam, da tisti, ki v Izštekanih niso nastopili, niso dobri glasbeniki! Globoko pa verjamem, da so tisti, ki smo jih gostili, dobri, in stojim za izborom. Vedno je lahko tudi nova priložnost, saj glasbeniki ustvarjajo, se razvijajo, in tudi jaz se spreminjam. Včasih so pretekla leta ali dobesedno desetletja in potem se je zgodilo. Nekateri so nesporno kakovostni pop izvajalci, ki so v mojem obzorju pač mejni, so mi simpatični, ampak nisem prepričan, da bi se tega lahko zares lotil s srcem. In čakam. Tako smo, denimo, po petindvajsetih letih obstoja gostili Nude, po tridesetih letih pa Društvo mrtvih pesnikov. V tem času se je nabralo dovolj skupnih imenovalcev in naredili smo dve čudoviti oddaji.

Vrata torej niso za veke vekomaj trdno zaprta za določen tip glasbenikov?

Ne, še zlasti zato ne, ker si pridržujem pravico, da si premislim in dam glasbi oziroma glasbeniku po določenem času znova priložnost, da me prepriča. Če me nekaj ne prepriča ali prevzame, če glasbe in skupine ne začutim, ne pomeni, da je problem na njihovi strani. Dopuščam, da gre za mojo pomanjkljivost. 

Ali bi v oddajo povabil narodnjake, narodnozabavni ansambel, da bom korekten? Ali je njihovo mesto v Izštekanih?

(dolg razmislek) Morda, ampak tega ne naredimo. Seveda se takoj vsili vprašanje, zakaj? Pravi odgovor je verjetno precej preprost: tega ni na mojem obzorju, narodnozabavna glasba me ne zanima, ne nagovarja, ne vznemirja, ne raziskujem je, tam pač ne iščem možnih gostov. Oddaja Izštekani je del programske usmeritve Vala 202, ki ne predvideva tovrstne glasbe na svojih valovih. Trenutno je tako odgovor ne. Če bi se pojavila zelo zanimiva ideja, pa morda.

Nekoč si dejal, da Izštekani slalomirajo med alternativo in glavnim tokom. Kakšna so merila, ki določajo, kaj sodi v alternativo in kaj v glavni tok?

Gre za večno vprašanje v popularni glasbi in to ne le pri nas. Sem otrok Radia Študent, srce mi bije v ritmu alternative, toda v ekipi RŠ sem bil vedno na pop strani, tak je moj okus. Slika nikakor ni črno-bela. Nenazadnje je marsikaj, kar se nam zdi kot kanon alternative osemdesetih ali devetdesetih, glasba s tedanjih vrhov lestvic. Pravega odgovora pravzaprav ni. Lepa prispodoba je, da se glavni tok oplaja z alternativnimi pritoki. Bolj ko so ti pritoki čisti, zdravi, bolj zdrav in manj kalen je tudi mainstream. Odvisno je tudi od kulturnega in ekonomskega okolja pa od velikosti prostora. Pri nas marsikaj životari na obrobju, v tujini pa bi bilo lahko v glavnem toku, ker bi imelo dovolj občinstva, čeprav gre za ostrejšo glasbo.

Kako doživljaš Izštekane? Ali kot še enega izmed radijskih koncertov ali pa za potrebe oddaje raziskuješ in iščeš neko do tistega trenutka skrito dodano vrednost?

Seveda me zanima dodana vrednost in tudi vemo, kaj to je. Pogled glasbenika na svoje početje na drugačen način. Osnovna premisa oddaje je: v Izštekanih boste dobili glasbo, ki jo poznate na drugačen način. Nekaj, kar je del zvočne slike naših življenj, vendar z drugega zornega kota. Temeljno sporočilo tega početja je, da je možno in obenem nujno na stvari v življenju pogledati tudi na drugačen način. To ni le še ena radijska oddaja, ampak romanje v neznano za vse nas. Tak proces je povezovalen, kar najverjetneje pojasni visoko pripadnost poslušalstva. Težko natančneje odgovorim na to vprašanje. 

Kako pa je z gostovanjem tujih glasbenikov? Nekaj jih je bilo, vendar bolj za vzorec.

Ko je oddaja z Radia Študent prešla na Val 202, je bil izrecni dogovor z glasbenim uredništvom, da bodo Izštekani promovirali slovensko glasbo. S tem sem se seveda strinjal, saj smo to počeli že dotlej. To je najbolj naravna usmeritev, delujemo v slovenskem prostoru in izštekanje ima znotraj njega največ smisla ter najmočnejši učinek. Sem pa izposloval možnost, da enkrat na leto gostimo kakega tujega glasbenika, najverjetneje iz regije. Nekaj časa smo se tega držali, gostili smo na primer Bambi Molesters, Pips, Chips & Videoclips in Elemental. Sčasoma smo to opustili. Gostiti glasbenike iz tujine pomeni nemajhne stroške, saj bi morali pripotovali izključno zaradi oddaje, če bi želeli doseči enake rezultate kot z domačimi izvajalci, ki se res temeljito pripravijo posebej za Izštekane. Morda se zdi dobra ideja, da bi našli prost termin znotraj turneje, ko so v bližini, in bi jih tako ujeli in pogostili. A če so na turneji, imajo naštudiran svoj običajni, ne pa izštekani program. Torej ne gre. Po vsebinski plati bi bilo smiselno gostiti le dovolj znane tuje izvajalce, ki so se že usidrali v našo zavest, da bi izštekani nastop imel pravi naboj. Izštekati moraš nekaj znanega. In to bi stroške pognalo v nebo. V tem kontekstu vedno rečem, da bi seveda neizmerno užival, če bi lahko v Izštekanih gostili Rolling Stones. Ampak do tja pač ne sežemo, in zaradi tega nismo prav nič zafrustrirani. Imamo čudovite Izštekane s Siddharto, Big Foot Mamo in tako naprej. Mislim, da s tem več kot dobro izpolnjujemo svoje poslanstvo.

Katero obdobje je bilo na domači glasbeni sceni najbolj produktivno, je najbolj polnilo oddajo s kakovostnimi muzikami?

Če moram izbrati, kar je težko, bi rekel, da gre za petletko med letoma 2017 in 2022. Leta 2018 smo petindvajsetletnico praznovali tako, da nismo gledali nazaj, ampak naprej. V Kinu Šiška smo gostili štiri vrhunske zasedbe, ki jih dotlej še nismo, bil pa je pravi čas: Fed Horses, Čedahuči, Prismojene profesorje bluesa in Bordo. Sočasno je prišel val mladega, zdravega domačega rocka na čelu s Koala Voice in MRFY, ki je prevetril mainstream. Na pohodu so bili Matter, Haiku Garden, Bort Ross, Siter, Generator, In The Attic, NoAir, Robert Petan, Hauptman, 3:rma, Zvezdana Novaković … V življenjsko formo so vstopili Rudi Bučar, Hamo, Emkej, Bakalina ... Podobno obdobje je bilo sredi devetdesetih, ko smo eno zelo bogato sezono sodelovali z Radiem Glas Ljubljane in prvič priredili koncert pred občinstvom, v tedanjem klubu Dakota, že takrat s skoraj tisočglavo množico. Nastopili so Ana Pupedan, Spiritual Pyrotechnics, Leteči potepuhi, Heavy Les Wanted, Orlek in premierno Zoran Predin s skupino Šukar. Spomnim se vzhičenih glasbenikov, ki so dajali izjave, kako so ljudje končno spet začeli poslušati slovensko glasbo. Res je šlo za neke vrste preporod v glavnem toku in tudi Izštekani so se takrat usidrali v njem, čeprav so bili z Radia Študent. Drugi kvantni skok nam je uspel leta 2013 s prvim koncertom v Kinu Šiška. Ta nova razsežnost še kar traja. Njen pomemben del je, da lahko občinstvo obogati svojo glasbeno izkušnjo in hkrati izrazi zvestobo s tem, da pride na koncert. Izštekani kot radijska oddaja so dogodek v času, zberemo se v živo ob istem času, vendar v različnih prostorih. Izštekanih 10 v Kinu Šiška ali Izštekanih 30 v Križankah pa nas združi tudi na istem prostoru. Saj pravim, Izštekani so veliko več kot oddaja, so skupnost. Te nove razsežnosti so neslutene. Krasno jih je doživljati. 

V tem trenutku smo v vmesnem obdobju, po praznovanju tridesetletnice oddaje v Križankah in decembrsko počastitvijo Izštekanih Vladu Kreslinu v Kinu Šiška. Kako ta vmesni čas utripa oddaja?  

Ena osnovnih lepot Izštekanih je, da jih vsakdo vzame presneto zares. Nihče v oddajo ne pride z levo roko. Pred nami je 3. december, trenutno smo v izvedbeni fazi, ki traja približno en mesec. Izvajalci so že dolgo izbrani, skladbe tudi. Čaka pa me tehnični izvedbeni sestanek. Te dni zbiram podatke o zasedbah, snujem postavitev na odru, urnike, iz tega intenzivnega gnetenja se bo kmalu rodil scenarij. Prijetno in odgovorno delo. V danem primeru je nov izziv, kako v vse skupaj umestiti Vlada Kreslina, ki mu bo večer posvečen, ampak bodo njegove pesmi igrali drugi. Ali ga postaviti med poslušalce v dvorani, morda na balkon, naj bo z nami na odru? Kdaj naj se pogovarjam z njim, kako naj vse skupaj zapakiram? Ta hip še ne vem, a ko bo pravi čas, pride tudi to.

Kakšno je razmerje med vnaprej pripravljenim scenarijem in improvizacijo med samo oddajo? 

Različno je v studiu in na odru. Za oder se pripravim precej bolj natančno. Napovedi si zamislim, jih zapišem, vendar jih pozneje ne berem, saj jih kot avtor poznam. Vem, kaj bom v kakem trenutku povedal. Pri pogovoru je zadeva omejena na par stavkov z vsakim izvajalcem, ki jih navržemo sem in tja, saj s tem ne smemo preveč vplivati na dinamiko koncerta; to ni prostor in čas za globoke misli. Pogovor seveda precej improviziramo, vnaprej pripravljen ne bi bil avtentičen. Pri studijski oddaji pa je drugače, tam vedno vse improviziram. Vsaj tri ali štiri strani imam na gosto popisane z vprašanji, dejstvi, iztočnicami, a ne vem vnaprej, kdaj bom kaj s teh strani uporabil, če sploh. Vse skupaj je zamišljeno kot prijetno druženje, kramljanje, preko katerega poslušalci glasbenike malo bolje spoznajo, začutijo. Bistvena pa je glasba.

Vstopnice za poklon Vladu Kreslinu so pošle v osmih urah. Ali Izštekani konkurirajo na tem terenu v vseh ozirih neverjetnemu in tudi škodljivemu fenomenu Taylor Swift?

Ta pojav mi ni všeč. S to sliko je nekaj hudo narobe, izprijena je, saj so šle cene koncertnih vstopnic v nebo. Je to smisel? Da bodo na koncertu le tisti, ki lahko plačajo petsto evrov?! Tega me je groza, to nima nobene zveze z glasbo. Vstopnice za Izštekane niso bile zaradi silovitega povpraševanja nič dražje. 

Zakaj prav Vlado Kreslin? Letos je na primer sedemdeset let praznoval tudi Jani Kovačič.

(dolg razmislek) Izštekani nagovarjajo tisto, kar je v našem kolektivnem spominu, kar večina ljudi dovolj dobro pozna. Nagovarjamo močne kulturne skupne imenovalce vseh nas. In jih nadgrajujemo. Izštekani so, kot rečeno, najmočnejši takrat, ko se dotaknejo soundtracka naših življenj. Za tematsko decembrsko oddajo in obenem koncertom je ta moment še toliko pomembnejši. Ne gre za to, da Jani Kovačič ne bi bil primeren, sploh ne, vendar je jasno, da je Vlado Kreslin tu prva izbira. Predelave njegovih pesmi bodo zanimive, intrigantne, res veliko bo dodane vrednosti.

Ko smo v preteklosti sedeli in se pogovarjali o vsebini decembrskih Izštekanih, se je del razširjene ekipe pogosto nagibal na pop stran, bilo je pomembno, da bodo v programu imena, ki bodo pritegnila poslušalce, da napolnijo dvorano. Danes teh bojazni ni več. Poslušalci nam zaupajo, vemo, da bo dvorana polna, in v program lahko umestimo tudi manj znane. Zavedamo pa se, da bi ustrelili mimo, če bi napolnili dvorano brez vnaprejšnje vednosti, kakšen bo program, in potem ponudili sama manj znana imena. Zabavna dvojnost Izštekanih je, da mi veliko ljudi pravi, kakšne bende sem odkril, s koliko zanimive nove glasbe sem jih seznanil … Sprva sem ob teh pripombah debelo gledal, potem pa sem se navadil. Poudarjam, nikogar nisem odkril, noben lovec na talente nisem. Da lahko nastopiš v Izštekanih, je potrebne precej kilometrine, zelo redko gostimo mlade izvajalce na začetku njihove poti. Razumem pa, da so krogi poznavanja glasbe različni, in uživamo tudi v tem, da širimo malo manj znano muziko, četudi skozi izštekano uho.