30.06.2022

Jazz festival Ljubljana, triinšestdesetič

Letošnji Jazz festival Ljubljana je z nekoliko spremenjeno programsko usmeritvijo in stilno raznolikostjo opozoril na odprtost.

Nina Novak

Mednarodni kvartet Mihe Gantarja.
Foto: Nada Žgank / Cankarjev dom

Triinšestdeseta izdaja Jazz festivala Ljubljana, ki je vključno s preddogodki potekala med 14. in 18. junijem v Cankarjevem domu oziroma za njim, je postregla z vsaj v zadnjih letih stilno enim najbolj uravnoteženih programov. S tem je obenem opravila s še zadnjimi pandemičnimi dolgovi, ko so v živo nastopili izključno domači glasbeniki, medtem ko je bilo koncerte gostujočih mogoče spremljati na posnetkih. Najstarejši neprekinjeno delujoči festival z mladim občinstvom je tako kot pretekla leta pripravil umetniški vodja Bogdan Benigar, in to tokrat prvič brez sokuratorja. Prvih sedem let si je to vlogo namreč delil z ustanoviteljem portugalske založbe Clean Feed, Pedrom Costo, zadnja štiri pa z vodjo Jazz Festa Sarajevo, Edinom Zubčevićem. Letos je, kot kaže zadnjič pod njegovim vodstvom, tandemsko delo opustil ter program pripravil sam, z izjemo koncertov na odru pri starem drevesu v okviru .abecede V. in Mladih Raziskovalcev V., za katerimi stoji Inštitut .abeceda oziroma njegov umetniški vodja Dré A. Hočevar. V petih dneh se je zvrstilo triintrideset dogodkov. Posvetimo se pregledu dogajanja in podrobneje opišimo izbrane. S široko zastavljeno in v primerjavi s prejšnjimi leti malenkost spremenjeno programsko shemo je nakazal eno od možnih razvojnih poti v prihodnjih letih. Kljub temu pa se bo novo vodstvo moralo ravnati predvsem po vodilu, da je Jazz festival Ljubljana vedno premikal meje. V času epidemije se je to odražalo v zagotavljanju hibridne različice programa, kar je bil celo prvi tovrstni primer v Evropi. Letos je Benigar z naborom izvajalcev (in navsezadnje z okoljevarstveno pobudo, da se podpira gostince, ki ne strežejo pijače v plastični embalaži) opozoril na odprtost do novega, spremenjenega, žanrsko in medijsko raznolikega ter na ta način festival, za katerega je skrbel dvanajst let, pospremil v novo življenjsko obdobje.

Poleg osrednjih koncertov ima vsako leto poseben pomen spremljevalni program, katerega vodilo je bodisi približati jazzovsko glasbo širšemu občinstvu, denimo s fotografskimi razstavami, programom za otroke, z jazz bazarjem in številnimi brezplačnimi dogodki, bodisi poglobiti in osmisliti delo jazzovskih glasbenikov. Slednje se je letos udejanjilo že na predvečer festivala z nadvse široko zastavljenim pogovorom o jazzovski literaturi, ki ga je med Ičom Vidmarjem in Miho Zadnikarjem moderiral Gregor Podlogar. To je bil edini dogodek, ki se je odvil izven Cankarjevega doma, v Vodnikovi domačiji. Izpostavil je nabor pomembnejše literature o jazzu, ki je bila v naslednjih dneh razstavljena v Parku Sveta Evrope, kjer je potekal večji del programa. Pogovoru je sledilo odprtje fotografske razstave italijanskega fotografa Luciana Rossettija z naslovom Note na robu v Mali galeriji. Razstavo, ki jo je pripravil eden najbolj cenjenih slovenskih fotografov, Žiga Koritnik, si je mogoče ogledati do 14. septembra. 

Predfestivalski večer se je sklenil v Klubu Cankarjevega doma s solističnim koncertom Mihe Gantarja, letošnjega rezidenčnega umetnika festivala. Gre za novost, ki je izbrancu omogočila večkratno predstavljanje, in to vsakič z drugo zasedbo. Zamisel sovpada z izdajo njegovega prvenca (Clean Feed), na katerega je umestil pet raznolikih glasbenih konceptov, kar je edinstveno ne le v slovenskem, temveč svetovnem merilu. A je pri tem treba upoštevati okoliščine, ki so k temu pripomogle. Kot vemo, pretekli leti ustvarjalcem nista bili naklonjeni, saj ti niso imeli kaj dosti priložnosti za pojavljanje na koncertnih odrih. Odločitev za odložitev izdajanja glasbe se tako zdi naravna, sploh ko k temu dodamo še vse tiste glasbenike, ki nasploh praviloma izdajo več albumov hkrati. Posebnost v Gantarjevem primeru je le, da gre za prvenec. Vseh repertoarjev Introducinga v okviru festivala ni predstavil, temveč se je omejil na tri. Omenili smo že solistični koncert na predvečer, na tretji festivalski dan je nastopil z mednarodnim kvartetom in dan poprej v družbi italijanske pevke Marte Arpini na glavnem odru Parka Sveta Evrope.

Omenjeno prizorišče je letos nudilo prostor predvsem ženskam s pravkar ali v kratkem izdanim prvencem, kar je večinoma pomenilo vokalno obarvani program. Če se za trenutek še pomudimo pri Marti Arpini in Gantarju, bi ta dva v dvorani zagotovo prišla bolj do izraza, vendar je tudi oder na prostem pokazal, da gre za pevko s popolno artikulacijo, medtem ko je pianist njeno pripovedovanje podpiral ter ji nudil ritmično podlago. Minimalistična spremljava in rahločutno petje sta občasno prestopila mejo jazzovske glasbe in prestopila v okrožje ljudskega, a se že trenutek zatem oddaljila od njega. Na splošno se v povezavi z rezidenčnim umetnikom festivala ponuja vprašanje, ali ni izbrana smer nekoliko preveč ambiciozna. Pa vendar, zagotovo bi bilo to zamisel škoda opustiti, a morda bi bila smiselna nadgradnja v mrežo, tako da bi bilo vključenih več evropskih ali svetovnih festivalov, ki bi izbranemu že uveljavljenemu slovenskemu jazzovskemu glasbeniku na podlagi razpisa za večtedensko rezidenčno raziskovalno in ustvarjalno delo dala možnost, da predstavi različne programe še na tujem odru; oziroma obratno: da bi tuji umetnik dobil priložnost za predstavitev na Jazz festivalu Ljubljana.

Med mlajšimi nastopajočimi izpostavimo Marijo Mitrović in Lorenza Loberta, katerih atmosferična zvočna slika je bila izvedena na klavirju in sintetizatorju. V ospredje je postavila kontrastnost, med drugim tonalnost in atonalnost, akustičnost in elektroniko ter minimalizem in eksperimentalno raziskovanje, s čimer sta glasbenika obiskovalce zazibala v posebna (duhovna) stanja, pospremljena z nevpadljivim vokalnim delom, efekti in recitacijami. Poleg njiju je pozornost vzbudila zasedba Sama Hudeta, ki je s skupinsko igro in dinamičnimi solističnimi vložki poudarjala posamezne motive, muziciranje pa razbijala s središčenjem različnih glasbenih gradnikov. Kljub temu je bilo v zahtevnejših odsekih čutiti, da je pred njimi še precej pridobivanja znanj in izkušenj ter iskanja navdiha.

Med novostmi letošnje izdaje festivala je treba omeniti dopoldanski sobotni koncert manjših sestavov in Big Banda Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Nastop, pripravljen posebej za festival, je opozoril na spretnosti posameznih inštrumentalistov (izstopal je kvartet Tijana Grašiča), medtem ko je bilo v vokalnem delu čutiti pomanjkanje odrske suverenosti in prezence, kar se je odražalo skozi šolske postope ter izostanek čustvenega dela zgodbe. Sodelovanje med tema institucijama tudi v bodoče bi bilo zagotovo dobrodošlo, saj bi taka praksa mladim omogočila postopen prehod iz varnega šolskega okolja v profesionalno delovanje.

Slovenski glasbeniki so prostor dobili tudi v osrednjem festivalskem programu, bodisi v Parku Sveta Evrope bodisi v Gallusovi dvorani. Jure Pukl je v svojem prepoznavnem slogu nastopil z mednarodno zasedbo ANoRoK (premetanka besede korona), ki posega tako po jazzu kot sodobni klasični glasbi ter mednju umešča improvizacijo. Nadalje so nas letos prepričali Birds of Unknown, ki so se predstavili že na festivalu slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice. Tokrat je bilo zanimivo predvsem to, da se jim je ne glede na subtilno naravnane kompozicije in interpretacije posrečilo med obiskovalci, prisotnimi pod odrom na prostem, doseči visoko zbranost. Gre za enega (naj)večjih dosežkov festivala, ki ga je mogoče pojasniti z naravnostjo, h kateri se v dobi pretiranega oziranja k elektronskim pomagalom obrača njihova tako čutna kot brezčasna vokalistka Patricija Škof.

Ob pomembnejše predstavitve slovenskih glasbenikov velja zvrstiti tudi koncert Big banda Orkestra Slovenske vojske v Gallusovi dvorani. Vodil ga je Izidor Leitinger, ki je prav za to priložnost napisal večdelno suito Ushai (zmagovalni dih). Z njo je skladatelj in trobentač, ki že leta živi in ustvarja na različnih koncih sveta, pokazal spretnosti aranžiranja, skladateljsko dovršenost pa so dodatno poudarjali ubranost skupinske igre, lahkotno prehajanje med posameznimi motivi, dinamična pestrost in vokalno večglasje. Za razliko od tega so bili (tako inštrumentalni kot vokalni) solistični vložki povprečni in predvidljivi. Prva polovica dela je bila celo brez njih, medtem ko je v nadaljevanju vladalo pomanjkanje pestrosti v njihovem naboru in izboru. Za muzikalnost sta poskrbela le saksofonista Lovro Ravbar in Jaka Janežič

Omenimo še freekind, eno večjih presenečenj festivala, ki izhaja iz jazza in njegove elemente umešča v soul, hip-hop in druge žanre, ter najnovejši, na slovensko mitologijo in folkloro opirajoči se projekt Med se iskrí v temí Kristijana Krajnčana, katerega enakovredni del predstavljata glasba in ples. Elementi enega se pri tem strogo opirajo na elemente drugega, s čimer se kaže še ena od usmeritev letošnjega festivala: stremljenje k povezovanju različnih vej umetnosti. Eden takšnih primerov je, denimo, zvočno-vizualni projekt Rdeča raketa, sicer pa je vsem skupno to, da ples, animacija oziroma drugi neglasbeni elementi zvočno podobo dopolnijo in oplemenitijo ali pa ji odvzamejo težo. Ker sta tako jazz kot improvizacija nekako samozadostna in že sama veljata za sredstvo širjenja obzorij, pa se pojavlja vprašanje, kako smiseln pravzaprav je pridruženi razvedrilni program. 

Jazz festival Ljubljana od nekdaj plemenitijo tuji glasbeniki, zato se na kratko ozrimo še k njim, saj so letošnji vrhunci pripadli prav njim. Mojster uda Anouar Brahem je s svojim kvartetom ustvaril dinamične zvočne krajine, napojene s starodavno tradicijo arabske lutnje in sodobnega jazza. V ospredje so prihajali zanimivi daljši dvogovori med udom in saksofonom, udom in basom, saksofonom in darbuko. Virtuozni solistični vložki so bili odlika tudi posvetila Alice Coltrane s strani Hamida Draka, v katerih je bilo zaznati odmev Afrike in Amerike, ozirali pa so se k spiritualnosti, za kar gre obilo zaslug saksofonistu Thomasu De Pourqueryju oziroma njegovim vokalnim sposobnostim. Chelsea Carmichael je saksofonistka, ki je iznašla lastno govorico, pri čemer pa je uravnotežila prispevek vseh sodelujočih, avstrijska zasedba chuffDRONE je presenečala z drobnimi nagajivostmi, kitaristka Ava Mendoza pa s kompaktno zmesjo jazza, rocka, bluesa in improvizacije. 

Poleg omenjenih glasbenikov se je na različnih odrih zvrstila še vrsta drugih, tako domačih kot tujih, s čimer je festival nedvomno zadovoljil pričakovanja malodane vsakogar. S široko zastavljeno in v primerjavi s prejšnjimi leti malenkost spremenjeno programsko shemo je nakazal eno od možnih razvojnih poti v prihodnjih letih. Kljub temu pa se bo novo vodstvo moralo ravnati predvsem po vodilu, da je Jazz festival Ljubljana vedno premikal meje. V času epidemije se je to odražalo v zagotavljanju hibridne različice programa, kar je bil celo prvi tovrstni primer v Evropi. Letos je Benigar z naborom izvajalcev (in navsezadnje z okoljevarstveno pobudo, da se podpira gostince, ki ne strežejo pijače v plastični embalaži) opozoril na odprtost do novega, spremenjenega, žanrsko in medijsko raznolikega ter na ta način festival, za katerega je skrbel dvanajst let, pospremil v novo življenjsko obdobje.