Jazz s pridihom Ljubljane

Marko Petrušič, ustanovni član, vodja, avtor in/ali inštrumentalist zasedb Blue Train, Blue Train Quintet, Just Friends Quartet in Greentown jazz band, se je v času ustavitve družabnega življenja posvetil novemu ter nekoliko drugačnemu projektu. Čeprav vnovič pooseblja zvok bebopa in swinga, zdaj inštrumentalno paleto večine naštetih sestavov dodobra razširja. Pianist in skladatelj se je namreč v obdobju koronakrize, zaradi katere so bila koncertna prizorišča več mesecev zaprta tako za javnost kot nastopajoče, lotil komponiranja in aranžiranja za ritem sekcijo s pridruženimi pihalci ter trobilci. K sodelovanju je povabil glasbenike, s katerimi si je oder v preteklosti redno delil v okviru Jazz kluba Mezzoforte v Tovarni Rog, in jim nadel skupno ime Ljubljanski jazz oktet. Poleg Petrušiča, diplomanta graške univerze, zasedbo tvorita Thierno Diallo na kontrabasu in Iztok Repovž na bobnih ter pihalci in trobilci Jaka Hawlina (trobenta), Uroš Sever (krilovka), Andrej Vernik (sopranski saksofon), Domen Hafner (tenorski saksofon) in Bojan Volk (baritonski saksofon). S slednjim, ki je tudi član Just Friends Quarteta, je neposredno pred letošnjim poletjem predstavil duo album Misty Moods. Glasbeni potek Ljubljanskega jazz okteta narekuje pihalno-trobilna sekcija, ki iz zgoščenega večglasja prehaja k improvizacijskim solističnim vložkom. Pri tem ritem sekcija ponuja čvrsto ritmično osnovo z izstopajočimi bobni, zapostavljenim kontrabasom in klavirjem, ki praviloma v vsaki skladbi prevzame solistično vlogo, medtem ko drugim nudi zanesljivo akordično podlago.

Medtem ko je Misty Moods nadvse intimen in sta glasbenika nanj umestila izbrane jazzovske standarde, okleščene odvečnih elementov, glasbeni potek Ljubljanskega jazz okteta narekuje pihalno-trobilna sekcija, ki iz zgoščenega večglasja prehaja k improvizacijskim solističnim vložkom. Pri tem ritem sekcija ponuja čvrsto ritmično osnovo z izstopajočimi bobni, zapostavljenim kontrabasom in klavirjem, ki praviloma v vsaki skladbi prevzame solistično vlogo, medtem ko drugim nudi zanesljivo akordično podlago. Gre za vzorec, prisoten v praktično vseh avtorskih, skoraj šablonsko grajenih kompozicijah. Petrušič kot avtor sprva dodobra izkoristi bogatost pihalno-trobilnega kvinteta, s katerim predstavi temo, nakar izbranim sodelujočim prepusti prostor za lastno izražanje, v kar s pretočnimi soli vključuje še sebe, kompozicije pa sklene s ponovitvijo osnovne teme. Od tega modela izstopa le ritmično zanimivejša, bolj igriva in muzikalna skladba Street Music Issue, znotraj katere se posamične melodične linije prepletejo in odmaknejo od predvidljivosti. Poleg tega je dinamika izrazitejša, zato se solisti vzpnejo nad glasbeni temelj, kar se v primeru predhodnih kompozicij ne zgodi prav pogosto, čeprav na to vsaj deloma vpliva narava glasbila in bržkone v enaki meri tudi glasbenika. Nasploh je zvok na izdelku, poimenovanem Rainy Day Blues, pretirano udušen. Ker je album sneman na star način, s posebno postavitvijo mikrofonov, gre morda za namerno pomanjkljivost, ki zvočno gradivo približa tridesetim in štiridesetim letom minulega stoletja, vendar tovrstni zvok današnjim ušesom zveni nadvse tuje.

Drugačne gradnike prinaša tudi lirična Telephone Conversation, predvsem pa je v njej več moči in ekspresije, čeprav skupinski deli zvenijo precej samosvoje. Z njo se avtorski prispevek Petrušiča zaključi. Sledijo priredbe treh standardov, s katerimi se glasbeniki odmaknejo od pričakovanih aranžerskih postopov: On the Sunny Side of the Street Jimmyja McHugha, I've Got Rhythm Georgea Gershwina in The Preacher Horacea Silverja. Vsi ti ohranijo prepoznavno melodičnost in v enaki meri kot izvirne kompozicije sledijo klasičnim aranžerskim prijemom, ki vključujejo menjave sekcij in linearnost. Prav zato se zlijejo z glasbo, za katero je avtor navdih našel v telefonskem pogovoru (Telephone Conversation) in vnovičnem srečanju s prijatelji po omilitvi ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa (Morning Coffee, Short Meeting). Več skladb se navezuje na Ljubljano, ki ji delujoči že z izbranim imenom izkazujejo privrženost ter pripadnost. Naslovna skladba Rainy Day Blues črpa iz pogostega deževnega vremena, medtem ko je Beautiful September nastal v s soncem obsijani jeseni lanskega leta. Spremenljivo vreme slovenske prestolnice pa je očitno vplivalo tudi na nestanovitnost in šolske prijeme inštrumentalistov. Njihovo muziciranje je povezano, lahkotno in izraža osebno zadovoljstvo sodelujočih, ne ponudi pa pretirane virtuoznosti ali presenečenj. Zato ob že omenjenem zadušenem zvoku Ljubljanski jazz oktet prej kot ubran jazzovski orkester z velikih odrov zveni kot vesel in polnokrven ulični oktet.