Jazz v parku

Dvomim, da se je kdaj toliko govorilo in šušljalo pred kakim domačim jazz festivalom ali podobnim dogodkom, kot se je letos ob objavi programa za 59. izdajo Jazz festivala Ljubljana. Čeprav najbrž drži, da tudi scene znotraj drugih zvrsti »krasijo« opravljanje, kritizerstvo, zloba in kar je še drugih takih pristno domačih, ne ravno pohvalnih značajskih črt, kaže, da s(m)o prav znotraj jazza pravcati virtuozi v dotičnih disciplinah. Ko smo se s kolegi in prijatelji pred festivalom pogovarjali o njegovem programu, je večina bodic letela na nadpovprečno število domačih zasedb in dejstvo, da se bo večina koncertov odvila v Parku Evrope. In če je kdo pripomnil, češ da z angažmajem domačih glasbenikov šparajo za naslednje leto, ko bo festival obhajal 60-letnico delovanja, najbrž ni pomislil, da je treba konec koncev tudi domačim glasbenikom izplačati honorar in da je festival kvečjemu prihranil pri stroških prevoza (pa tudi dejstvo, da so bili koncerti v parku brezplačni, se ni ujemalo z idejo varčevanja). In še: tistim, ki so se zmrdovali, da na festivalu ni kakih res velikih imen, je lahko organizator pred nosom pomahal z imenom Dava Hollanda, sopotnikom velikanov jazza od Milesa dalje, ki se je pri nas ustavil po več kot tridesetih letih. Resda se je predstavil s triom Dave Holland, Zakir Hussain, Chris Potter, ki se je očitno naslanjal na fusion, to je združevanje jazza s tradicionalnimi, v tem primeru indijskimi godbami, a po drugi strani veseli, da na istem festivalu lahko poslušamo tako tradicionalističnega Hollanda kot nove sile in glasove.

Če tale nujno selektiven in skrčen prelet po dogajanju na predjubilejnem ljubljanskem jazz festivalu prizemljimo, nam ostane še nekaj zaključkov. Odločitev, da na festival povabijo toliko domačih zasedb, se je navsezadnje izkazala za zelo dobro in produktivno. Pa vendar bi si želeli, da bi bil festival pri domačih bendih malo bolj selektiven, saj se je na trenutke zdelo, da gre za neke vrste »showcase«, ki naj razkaže vso pestrost domače scene.

In slednjih nikakor ni manjkalo ne pri domačih ne pri tujih zasedbah. Pa pod »novo« seveda ne merimo nujno na mlade glasbenike; nasprotno, svežine in inovativnega igranja smo bili deležni od predstavnikov vseh generacij. A vendarle začnimo z najmlajšimi, še neuveljavljenimi in zbranimi v projektu Abeceda, svojevrstnem festivalu znotraj festivala, na katerem se je na manjšem odru v parku več kot trideset varovancev Dréja Hočevarja med premori koncertov iz glavnega programa izkazalo s kratkimi nastopi, ki so kljub manjši minutaži stregli z nabrito, improvizacij in presenečenj polno ter nadvse udarno in iskrivo godbo. Še preden se podam(o) po scenosledu muzik, je na tem mestu treba nujno povedati, da sem podpisani nekatere koncerte zaradi objektivnih okoliščin žal izpustil ali pa jih nisem poslušal v celoti; te zato v tem članku izpuščam. Število koncertov (osemnajst brez programa Abecede) pa je po drugi strani kar samo narekovalo, da od tujih zasedb tukaj izpostavim le tiste, ki so zares pomenile presežek.

Koncerti tako »strogo« pianističnih zasedb kakor tudi takih, pri katerih so imeli pianista, so bili med boljšimi od tistih, ki smo jih letos slišali. Med njimi so prevladovale zasedbe slovenskih vodij ter mednarodne zasedbe s slovenskim članom ali člani. Zlatko Kaučič, ki so mu ob 40-letnici delovanja posvetili tudi fotografsko razstavo v avli Nove ljubljanske banke, se je predstavil s triom December Soul, v katerem sta še dva italijanska glasbenika, in sicer pianist Stefano Battaglia in kontrabasist Salvatore Maiore. Slišali smo tenkočutno in lirično glasbo ter bili priče lepo tekoči, a spet strogo disciplinirani igri, ki je v enaki meri poudarjala zapleteno strukturo skladb in njihovo odmerjeno širitev z domiselnimi vložki vseh treh špilavcev. Naš jubilejni tolkalec in bobnar je s tem koncertom bolj ko ne improviziranih nastopov pokazal, da je še vedno odličen tudi v bolj klasičnih formah in da mu igranje s pianisti (kar sem podpisani že večkrat izpostavljal) neverjetno leži. Veliko mlajši predstavnik domačega jazza, pianist Rok Zalokar, je prav tako nastopil z mednarodnim triom; v minucioznem tkanju godbe njegovega novega projekta Port Songs sta mu pomagala italijanski kontrabasist Alessandro Fongaro in nizozemski bobnar Ruud Voesten. Zalokar nas je kljub zgodnji uri nastopa (ali prav zato) zazibal v sanjavo lirične skladbe, ki so jih znali trije odlični glasbeniki v hipu preleviti v živahna, brbotajoča raziskovanja in iskanja krhkega zvočnega ravnovesja med tremi členi. Impresionističnim Zalokarjevim pasažam sta se imenitno podala mesnati Fongarov bas in Voestenovo asketsko, pazljivo ritmiziranje.

Tine Grgurevič alias Bowrain je svojo multimedijsko predstavo, videno in slišano na lanskoletni premieri albuma Distracted v razprodani Stari mestni elektrarni, brez težav prilagodil veliko manjšemu odru in prizorišču. Zvočno strnjena in uigrano izvedena glasbena vizija se je, po mojem vtisu, tokrat malo manj opirala na minimalizem in ekstatičnost, pač pa veliko bolj na raziskovanje sozvočenja glasbenikov in ustvarjanje napetosti tako znotraj skladb kot med soglasbeniki. Med »pianistične« zasedbe bomo za potrebe tegale preleta skozi letošnje ljubljansko festivalsko jazziranje uvrstili tudi zasedbo Vaska Atanasovskega, ki se je s svojim uveljavljenim triom (Dejan Lapanja, kitara; Marjan Stanič, bobni, tolkala), po lanskoletnem albumu tokrat preimenovanim v Melem, za zaključek festivala predstavil z gostom, nam že dobro znanim pianistom Bojanom Zulfikarpašićem. A tako slednji kot Vaskov trio sta presenetila, saj sta strumno izstopila iz ziheraške cone udobja ter ponudila sočno, pretkano muziciranje, ki je enako ogrevalo pete kot intelekt. Slišali smo ščepec tradicionalnih in veliko avtorskih, tako Vaskovih kot Bojanovih skladb, namočenih v nepresahljivi vodnjak balkanske folklore z obilo avtorske intervencije, filigranskega dodajanja oziroma razposajenega dirjanja čez drn in strn.

Razgibanih je bilo še nekaj tujih zasedb, a v drugačnem zvočnem kontekstu (četudi smo spet sem ter tja slišali etno muziko, odeto v moderne aranžmaje). Švedski Goran Kajfeš Subtropic Arkestra, z vodjo s hrvaškimi koreninami, je sestavljen iz znanih imen svobodnjaškega jazza (nenazadnje smo tudi Kajfeša najprej spoznali kot člana Angles 8), vendar je godba Kajfeševe »arkestre« zvočne milje daleč od free jazza ali improvizirane muzike. V tej zasedbi – omenimo le dva člana, pihalca Jonasa Kullhammarja in basista Johana Berthlinga – se namreč predirni trobentač posveča predelavam skladb iz žanrsko nadvse pestrega zvočnega bazena, ki sega od etiopskega groova do Panda Beara! Izid je mamljiva, tekoča, mestoma hudo plesna, mestoma pa zatripana muzika. Gre za odličen bend, v katerem ima vsak muzičist svoje mesto in mero v suverenem grajenju omamne, gibke in občasno psihedelične glasbe. Lepo je bilo videti in slišati, kako se skandinavski mojstri improvizacije, ki smo jih gostili z različnimi zasedbami, krasno znajdejo v tejle fluidni večžanrski mešanici. Če je bil groove švedskega benda v dobri meri ustvarjen s klaviaturami in sintetizatorjem, so plesne brazde v avstrijskem bendu Shake Stew širili in poglabljali s pihali in trobili. Po mojem mnenju gre morda celo za najboljši koncert festivala. Avstrijski mini big band je navdušil z močnim groovom, konkretnim zvokom, všečnimi nosilnimi melodijami in učinkovitimi soli. Bolj kot na slednjih, torej na igri posameznikov, temelji igra te sveže zveneče sedemčlanske zasedbe na skrbnem grajenju mogočnega skupinskega zvoka, ki si ideje sposoja tako pri zakladnici iz jazzovske zgodovine kot iz aktualnih strujanj. Ne čudi, da se jim je na zadnjem albumu Rise and Rise Again kot gost pridružil vsestranski angleško-barbadoški pihalec, naš večkratni koncertni znanec Shabaka Hutchings. (Žal ga v Ljubljano tokrat ni bilo z nabritimi Avstrijci, a bo z njimi nastopil na letošnjem festivalu v Saalfeldnu.)

Med boljše špile je sodil tudi nastop L.U.M.E. oziroma Lisbon Underground Music Ensembla, portugalskega modernega big banda, ki je na glavo postavil konvencije tovrstne formacije in z izjemno ubranim, jasno zaokroženim skupinskim zvokom šibal nabrite, zabavne komade, polne navdihnjenih solov in zvočnih intervencij. Od dveh zvezdniških imen (trio Dave Holland, Zakir Hussain, Chris Potter ter kvartet lutnjista Dhafera Youssefa) je podpisanemu veliko bolj sedla Hollandova fuzija jazza z indijskimi elementi. Čeprav že po zasnovi rahlo anahronistična, je vendar postregla z odličnim in usklajenim muziciranjem, pri katerem so bili vsi trije člani enakopravni, medtem ko je Youssef v svoji izumetničeni viziji arabskega jazza sebe ves čas (neupravičeno) postavljal v ospredje. Koncert Hollandovega tria je uvedel Kristijan Krajnčan s projektom DrummingCellist, v katerem istočasno (in z majhno pomočjo elektronike) igra na violončelo in bobne. Za razliko od nastopa na lanski ljubljanski Evropski jazzovski konferenci ni nastopil sam: pri elektroniki mu je pomagal Janez Dovč, kako skladbo pa sta s plesom ozaljšala plesalca Žiga Krajnčan in Gašper Kunšek. Novo gradivo s prihajajočega albuma, tako je bilo slišati, bolj temelji na tolkalski plati igranja na čelo; sam sem pogrešal več strun, prelivanja harmonij in manj tolkalskih invencij. Pa vendar je Krajnčanu treba priznati, da se je dobro znašel na velikem odru in pripravil zvočno vznemirljiv nastop.

Če tale nujno selektiven in skrčen prelet po dogajanju na predjubilejnem ljubljanskem jazz festivalu prizemljimo, nam ostane še nekaj zaključkov. Odločitev, da na festival povabijo toliko domačih zasedb, se je navsezadnje izkazala za zelo dobro in produktivno (omenimo naj, da je tudi druga fotografska razstava, V ženskih rokah, sad dela domače fotografinje Petre Cvelbar). Pa vendar bi si želeli, da bi bil festival pri domačih bendih malo bolj selektiven, saj se je na trenutke zdelo, da gre za neke vrste »showcase«, ki naj razkaže vso pestrost domače scene. Še bolj podpiramo postavitev odra v parku in želeli bi si, da na njem potekajo (ne le jazz) koncerti in druge prireditve tudi v času, ko ni festivala. A pred tem bi bilo treba postaviti več miz in stole, morda celo klopi, saj je večina poslušalcev stala ali posedala naokrog, kar za spremljanje sporeda treh dolgometražnih koncertov v nizu ni najbolj ustrezno. Za boljše festivalsko vzdušje ne bi bile odveč niti uporabniku prijaznejše gostinske cene. Upati je, da bodo letos postavljeni koncept razširjenega dogajanja v parku naslednje leto razširili in izboljšali ter bolj prečistili nabor domačih predstavnikov jazza. Konec koncev so za obdobje med 18. in 22. junijem 2019 že napovedali jubilejno, 60. izdajo festivala in na njem gostovanje neuničljivega Johna Zorna s kar štirinajstimi »njegovimi« zasedbami. Bo treba kar pazljivo sestaviti preostali program, da ne bodo Zornovi projekti »pojedli« vsega festivala …