14.03.2017

Jedka podoba antropocena

Tandem, ki ga tvorita Saša Spačal in Ida Hiršenfelder, že več let pomembno oblikuje tukajšnji umetniški prostor. V galeriji Aksioma se je te dni iztekla njuna izrazito družbenokritična instalacija Sonoseizmična Zemlja.

Nina Dragičević

Saša Spačal & Ida Hiršenfelder: Sonoseizmična Zemlja

Tandem, ki ga tvorita Saša Spačal in Ida Hiršenfelder, že več let pomembno oblikuje tukajšnji umetniški prostor. Leta 2014 sta predstavili projekt Skorja, naslednje leto delo Zemlja, vmes pa sta ustanovili Iniciativo za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost, ČIPke (RAMPA Laboratorij/Zavod Kersnikova); smiselno, saj je njun čut za tehnologijo, znanost in umetnost tako v posamičnem kot skupnem delovanju izrazit. Utečeno sodelovanje se letos nadaljuje: v projektnem prostoru oziroma galeriji Aksioma se je te dni iztekla njuna instalacija Sonoseizmična Zemlja

Sonoseizmična Zemlja je izrazito družbenokritična instalacija. Kot zapišeta avtorici, delo »poskuša strniti učinke industrije s fosilnimi gorivi v izkušnjo ogljikove vojne, ki se bojuje proti vsemu življenju na planetu« in da se »takšno nasilje kaže v nenadnih in nepredvidljivih izbruhih«. Toda na tem mestu se neizogibno pojavi vprašanje, kdo vodi to vojno in kdo vse v njej participira. Ali je mogoče biti nekakšna zunanja opazovalka? Nikakor. Za vzvišeno perspektivo tu ni prostora, iluzija o razsvetljenskem Dobrem, ki da je odcepljeno od Zla, je na tem mestu (zopet) sesuta. Vpletenost opazovalke, njena distanca do vsebine dela, ki je vendarle umetniški artefakt, je v instalaciji direktno izzvana. Razstavni prostor Aksiome je, kot vemo, relativno majhen, in ko obiskovalka vstopi, jo pričaka velika bela obla, ki ji zasede malodane celoten vidni spekter. Hitro postane jasno, da obla predstavlja planet (pa ne kateregakoli, in natanko v tem je trik), ki je opazovalki nenadoma povsem blizu, dobesedno na dosegu roke, in (v tem je še večji trik) opazovalka je mogočnejša od planeta. Tako tam stoji v vsej svoji veličini, medtem ko se obla vrti, seizmogrami prosto, zdi se, da celo arbitrarno udrihajo po njej, ona nima nič s tem in septična belina oble in luči jo še utrjuje v tem prepričanju. Toda proksimiteta elementov v tej instalaciji spremeni vse. Kaj kmalu se namreč zgodi nekakšen reality check, pristanek na planetu, in od tod naprej je soudeleženost očitna: pod oblo so kosti, čisto prave kosti piščanca, marinirajo se v koroziji, do potankosti so prečiščene mesa, ki je ... kje že? Iz varnosti distance, ki jo simetrija, vsa ta belina in hlad zagotavljajo toplokrvni organski opazovalki, se spremeni v povsem statično srhljivost; tisto, ki jo pozna vsakdo, ki je kdajkoli odložil svoje kosti, skratka svojo organskost na opazovanje v prostorih kake klinične institucije. Če pozna to, potem pozna tudi specifično distanco opazovalcev kosti v kliničnih prostorih. Hočem reči tole: skrb opazovalke nenadoma ni več le, kje je vse tisto meso, pač pa, kaj bo z vsemi temi kostmi. Avtorici instalacije odgovarjata: »Zaradi masovne proizvodnje se predvideva, da bo industrijski piščanec najbolj značilen vzorčni fosilizirani organizem iz dobe antropocena. V instalaciji kosti industrijskega piščanca v onesnaženi raztopini vode in olja napovedujejo obnovitev fosilnih goriv v oddaljeni prihodnosti.« Ni čudno, da Donna Harraway predlaga, naj se za antropocen uporabi ikonografija Gorečega človeka

Instalacija Sonoseizmična Zemlja nagovarja multisenzorično. In prav v tem vidim njeno odličnost. Avtorici nenazadnje v svojem umetniškem ustvarjanju venomer delujeta onkraj enega samega medija, razmišljata celokupno. Ta način koncipiranja je za sporočilni učinek obravnavane instalacije nujen, saj jima uspe na več ravneh preseči brezno, ki se relativno pogosto vzpostavi med sodobnimi formami umetniških instalacij in spektatorstvom. Avtorici ne izpustita prav ničesar; galerijskega prostora namreč ne zasedajo zgolj vizualni elementi, pač pa tudi specifičen vonj. Prostor je jedek, in ob tem se zdi topel vonj sedimentov življenja v kotlini mesta celo dobrodošel. In ko zapopadem, da vonj prihaja prav od tam, kjer so kosti, skratka od sledi življenja, in da gre za raztopino vode in fosilnih goriv, iztisnjenih iz zemeljske oble, za bivanje v galeriji značilna odtujenost to lastnost izgubi. 

Instalacija, ki je, kot rečeno, opazovalko nagovorila celostno, pa ima gotovo še možnosti za razvijanje. Predvsem na ravni zvoka. V osnovi je delo zastavljeno tako, da se zvočno odziva na prisotnost (človeka ali česarkoli?). Tako se s približevanjem zareze seizmografa v oblo stopnjujejo. Vsak korak šteje. Obenem pa se amplificira infrasonični zvok potresa, ki naj bi opazovalko potopil v prostor. Kot poudarita avtorici, je infrasonični zvok »svarilna frekvenca, ki jo občutljivejša živa bitja prepoznajo kot znak nevarnosti«. Toda ali je, sploh glede na destruktivne učinke, ki jih «antropocen« povzroča s svojim delovanjem, antropocenu mogoče govoriti o tem, kakšne zvoke zaznavajo od njega občutljivejša bitja? Še več, ali je antropocenu mogoče ali smiselno govoriti o zvokih, ki jih zaznavajo drugi antropoceni? Mu je mar? Menim, da ne in da natanko zato zvočna raven instalacije dopušča nadaljnji razvoj. Kajti potrebno je upoštevati ekspanzijo tako imenovane eksperimentalne glasbe zadnjega desetletja, saj se ta utemeljuje prav v žanru drona, minimalistične repeticije donenja, ki je v taistem obdobju doživelo izrazito normalizacijo in tudi komercializacijo, zaradi česar je izgubilo primarno asociacijo z nevarnostjo, vojnim stanjem in anticipacijo uničenja. Zvok donenja, ki je tudi zvok planeta, tako sam po sebi ne izraža več nevarnosti, predvsem ne bitjem, ki so manj občutljiva od tistih občutljivejših, pač pa deluje celo pomirjujoče. Zastrašujoče, a kljub temu: zdi se, da antropocen potrebuje bolj frontalen udar, da bi se spoznavno predramil.

Sprašujem se, ali je v obdobju, ko je proces tako imenovane globalizacije prišel tako daleč, da so sicer povsem konkretni, materializirani in tudi živi stebri hegemonije že čisto abstrahirani, in ko so razredne razlike tako izjemne, da se zdaj abstraktne oblastne strukture zdijo tako nedosegljivo daleč, da lahko posameznica težo svoje soudeležbe v konstrukciji destruktivnosti družbenega prostora z lahkoto zmanjša na minimum, sploh mogoče predstaviti umetniško delo, ki bi brez posebnih poudarkov sporočalo natanko to težo participacije v vsakdanu. Menim, da sta se avtorici Sonoseizmične Zemlje temu tesno približali, ko tematizirata niti ne tako oddaljene probleme civilizacije, in ko zapišeta, da njuna instalacija »ne more napovedati nadaljnjega obstoja človeške vrste«, se mi zdi, da jima uspeva prav to.

*Vsi citati so iz programskega lista za instalacijo. Dostopno na: http://aksioma.org/sonoseismic.earth/index_slo.html