Jeguljin spev

Gledališki kolektiv Beton Ltd., ki ga vodijo Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan, je ena najbolj inovativnih silnic domače off teatrske produkcije. V svojih slogovno dovršenih predstavah, znotraj katerih se poslužujejo številnih sodobnih gledaliških konceptov in performansa, raziskujejo možnosti prostorov, artikulirajo specifično tesnobo sodobnega evropskega človeka (mlajše) srednje generacije, ki se spopada z ideološkim in političnim kaosom celine, po stoletjih dominacije drveče v provincialnost znotraj globaliziranega sveta. Nihilizem, položaj umetnosti, nazori srednjega razreda in spreminjanje načinov življenja, terorizem, politični radikalizem in grožnja izrednih stanj, ti duhovi, ki tulijo po kontinentu, v njihovih predstavah dobijo pravico do glasu in soočenja. V njihovi gledališki poetiki ima pomembno vlogo glasba, bend pa lahko v stilu grške tragedije kdaj opazimo tudi ob odru. Tandem Dead Tongues, ki ga sestavljata Janez Weiss in Jure Vlahovič, tudi v družbi prekaljenih muskontarjev z domačih alter scen, je kolektivu dal nezgrešljiv zvočni pečat, ki se pridružuje njegovim vizualnim potezam ter odnosu do prostora. Konec lanskega leta je bil v Stari elektrarni izveden performativni koncert, ki je v ospredje postavil ravno njihovo zvočno komponento. Ob tej priložnosti sta sodelovala še Marko Brdnik in Maksim Špelko, nastal pa je tudi album songov, ki ga obravnavamo. Melanholične, z ritmom nabite kompozicije, žalostinke, pesemski trilerji, prisotnost in odsotnost besedil in podobno kličejo po umestitvi v predstavo. Teksti so v različnih jezikih, slovenščini, francoščini in angleščini, kar poudarja že omenjeno evropskost narave dela skupine, obenem pa dinamičnost in pretočnost kultur v globaliziranem obdobju.

Teatrski izvori albuma so nezgrešljivi že na površinski ravni, v barvah in niansah, ki jih nanaša produkcija: kovinskost, izostrenost in obenem globina zvoka prinašajo gledališki prostorski pridih. Nadalje ne moremo mimo posebne performativne razsežnosti komadov, ki so precej dramaturško razporejeni po plati in ustrezajo dinamični konceptualni naravi gledališkega komada, ne pa standardni ideji koherentnosti znotraj glasbenega albuma. Melanholične, z ritmom nabite kompozicije, žalostinke, pesemski trilerji, prisotnost in odsotnost besedil in podobno kličejo po umestitvi v predstavo. Teksti so v različnih jezikih, slovenščini, francoščini in angleščini, kar poudarja že omenjeno evropskost narave dela skupine, obenem pa dinamičnost in pretočnost kultur v globaliziranem obdobju.

Poleg tega da lahko plato poslušamo ne zgolj kot soundtrack, temveč kot zvočno upodobitev neke nevidne predstave, ji lahko prav zaradi njene raznolikosti in poudarka na spremembah med pesmimi posvetimo pozornost kot zbirki komadov. Dobimo celo nekakšne hite, udarne pesmi. Denimo Apocalypse Now, ki je tesnobna, utrip srca nabijajoča panična pripoved o terorističnem napadu in surrealnih dogajanjih, ki mu sledijo. Sivina je nežno melanholična, šansonjersko zaobljena poetična oda sivini. Uvodni Warmup je kitarsko plesni raztur. Vse te komade, med seboj tako različne, druži posebna dvoumnost, slutnja neizrečenega, odtenki ironije, obupa, hrepenenja po nečem več, nejasna, cenzurirana masa občutij za besedami in zvoki, ki je po svoje tako značilna za hedonistične in druge prakse našega (post)postmodernega obdobja in jih Beton Ltd. dobro preigrava tudi na odru. 

Konkretni skupni zvočni imenovalec je sladkobno afektirana kitara, ki lega v nekakšno pisano volno zaobljene zvočne slike, medtem ko se domiselni in živahni bobni skoznjo zaletavajo ob trdo in neupogljivo podlago. S tem dobimo obenem vtis doživljanja ugodja, ki je mogoč ravno zaradi ujetosti in nezmožnosti prebijanja meje – prisilno ugodje, ki je prav tako značilno za naš čas. Tako se tudi komadi brez besedil koherentno sestavljajo v celokupno semantiko. Najbrž se od standardnih rokerskih plošč Mahlzeit razlikuje po tem, da ima več značajev, da deluje na različnih ravneh, daje več tipov znakov. 

Seveda je poleg tega nezgrešljiv še položaj vokalov, ki imajo velik pomen, naj gre za petje, pripovedovanje, recitiranje ali za njihovo odsotnost. Glas tu v nasprotju s klasičnimi rock zasedbami ni dan, ni osrednji izvor ali referenčna točka pomena, temveč prispeva k njegovemu zabrisovanju in motnosti, ki povzročata tesnobo. Podobno kot v gledališkem delu, kjer telesa in glasovi odrskih akterjev doživljajo premene, zalete in ponikanja, so postavljeni v kvazinormalne situacije, ki se lahko že naslednji hip sprevržejo v absurd. Mahlzeit je torej bistveno zvok tekoče dobe, spremenljivih identitet, življenjskih naracij in usmeritev, kjer posameznika ni mogoče preprosto zagrabiti, temveč se spolzek vedno znova izmuzne oprijemu in se pojavlja na različne načine, enkrat pred našim obličjem, drugič za hrbtom ... 

Taka dvojna narava ploščka, ko zvok ves čas nosi svojo vizualno senco, a obenem kot avtonomen vstaja prav iz virtualnega, mu daje značilno avro. Zaradi semantičnih nasičenosti ne preseneča, da ni dolg več kot dobre pol ure. Razen uprizorjenega koncerta od njega težko pričakujemo nove koncertne izvedbe ali turneje, navsezadnje pa je živa izvedba vpisana v njegovo poreklo. Ne gre za live album, pa vendar to je studijski live album. Spet pa ne gre za komade, od katerih bi pričakovali standarden koncertni odziv publike, saj so namenjeni ne glasbenemu, temveč gledališkemu občinstvu. Opravka imamo torej z diskografsko kurioziteto, ki kitaro in rokerske ritme postavlja v nove kontekste.