Jubilejna izdaja dvojnega albuma ob stoletnici mariborske Opere

»Tako tehniko pisanja bi moral imeti na voljo, pa bi naposled lahko – kakor bi bilo treba – marsikaj povedal ločeno, drugo ob drugem, pa vendar vse hkrati.« Max Weber o operni partituri

Stota obletnica mariborskega gledališča je izhodišče za razmišljanje o umetnosti kot družbenem fenomenu, ki s svojo strukturo omogoča razvoj oziroma razcvet mnogoterih njenih panog, med drugim operne umetnosti. Od svojega nastanka na prehodu iz renesanse v barok je bila nenehno del družabnega življenja, bodisi plemičev, kasneje meščanske družbe in v novejšem času del kulture slehernega sodobnega človeka. V stoletnem obstoju mariborske Opere se razvojna obdobja prepletajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. Ločnico med preteklostjo in sedanjostjo umetno ustvarjamo zaradi lažje preglednosti in jubileji so, po mojem mnenju, namenjeni ravno temu, da marsikaj povedo ločeno, drugo ob drugem, pa vendar vse hkrati.

Operno vzdušje v nekem kulturnem okolju je rezultat vpliva glasbenih del in njihovih poustvarjalcev na gledališko občinstvo, in seveda vplivov družbenih pogojev, ki omogočajo operno prakso. Pri tem je odločilna repertoarna politika, ki upošteva vse pogoje opernega oblikovanja: od kvalitet izraznih sredstev do estetskih idealov in vrednot. Ob tem je treba upoštevati tudi družbene mehanizme, ki ustvarjajo okus občinstva in vplivajo na raznovrstne oblike duhovnega ustvarjanja in njegov razvoj. Vsi ti pogoji so pred stotimi leti omogočili nastanek Opere v mariborskem okolju. Maribor, v svoji neposredni bližini obkrožen z že uveljavljenimi opernimi hišami – zagrebško, ljubljansko in graško, si je pot utrl 4. januarja 1921 z opero V vodnjaku Viléma Blodka.

Kratke misli o Operi, ki so podane v uvodu, so tesno povezane z izvajalci teh del: opernimi pevci, glasbeniki v orkestru, dirigenti ... oziroma z opero kot institucijo, ki omogoča, da umetniško delo zaživi v danem času in prostoru. Posnetki opernih arij, ki sta jih ob stoletnici na plošči 100 let Opere SNG Maribor izdali Opera SNG Maribor in ZKP RTV Slovenija, nam podajajo vpogled v vso širino opernega repertoarja, ki je bil na voljo mariborskemu občinstvu in je odločilno prispeval k operni tradiciji tega mesta. V jubilejni izdaji dvojnega albuma nas umetniški vodja Simon Krečič napoti k poslušanju zvočne panorame, ki jo sestavljajo tako posnetki prvih arhivskih snemanj kot tisti najnovejši, ki skupaj nazorno izrisujejo raznolikost delovanja mariborske Opere ter izjemno poustvarjalno kakovost posameznikov, ki so najbolj zaznamovali mariborsko gledališče. Namen pričujočega razmišljanja o mariborski Operi ni podati zgodovinskega pregleda delovanja ustanove oziroma njenih umetnikov, temveč obujanje spomina ob jubileju na operne umetnike polpreteklega časa, ki so s svojim delom prispevali h kulturnemu življenju Maribora in jih imamo priložnost poslušati na omenjenem albumu. 

In kdo so tisti, ki so v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni zaznamovali operni utrip v Mariboru in kdo so operni umetniki, ki živijo opero v današnjem času? 

Prvi posnetki segajo v pozna petdeseta leta 20. stoletja. Starejši generaciji prikličejo v spomin žlahtni glas sopranistke Ondine Otte Klasinc, ki je s svojim prihodom v Maribor tja ponesla duh evropskih opernih hiš. Z vrhunsko tehniko in izrazno močjo je segla daleč preko svojega časa in bila zgled naslednjim generacijam opernih pevk. Na posnetku jo slišimo v recitativu in ariji Grofice Almavive iz Mozartove Figarove svatbe. Tedanja kulturna srenja je predstave, v katerih je pela Ondina Otta Klasinc, doživljala kot okno v zunanji svet, kjer kraljuje visoka umetnost, neobremenjena s političnimi vplivi. Drugo, nekoliko mlajšo kolegico, sopranistko Milevo Pertot, slišimo v recitativu in ariji Susanne iz Figarove svatbe. Mariborčani se je spomnimo po izjemni energiji, ki jo je z odra pošiljala gledalcem in poslušalcem – vihrava in nasmejana je vtisnila poseben pečat opernemu življenju tedanjega Maribora. Po ogledu njenih predstav je bilo življenje lepše, manj utrujajoče, če se izrazim nekoliko poetično. Optimizem njenega pogleda na svet je bil nalezljiv. Tretja, veliko mlajša pevka, mezzosopranistka Dragica Kovačič, je občinstvu ostala v spominu kot mariborska pevka z izjemno lepo barvo glasu. Naravna in skromna, je s svojimi interpretacijami vlog dala poseben pečat okolju, v katerem je živela. Poslušamo jo v ariji Siebla iz Gounodovega Fausta. Imela je posebno mesto med mariborskim občinstvom; četudi umetnost ne pozna ločitve med našimi in tujimi, smo ob njej večkrat zaslišali vzklik »naša«, ne da bi s tem zapostavljali tiste, ki so prihajali od drugod. Bilo je spodbudno, da se tudi v našem okolju rojevajo umetniki, in poraja se nam asociacija na Minko v Gorenjskem slavčku, ki jo je Dragica Kovačič pooseblja. Med Mariborčanke, ki so se izšolale in ustvarile kariero v domačem okolju, sodi tudi Majda Švagan. Vrsto let je bila nepogrešljivi glas marsikatere izvedbe mezzosopranskih in altovskih vlog. Lotevala se jih je profesionalno, od stranskih do velikih vlog, kot je Azucena v Verdijevem Trubadurju. Tisto, kar je bilo odločilno pri njej, je izrazita družabnost, sočutje do drugih, življenjski optimizem in predvsem osebna skromnost. Na prvem albumu jo slišimo v »Predigri« in prvem prizoru opere Zlatorog Viktorja Parme, skupaj s tenorjem Erwinom Ognerjem in basom Mirom Gregorinom. Omenjena pevca prav tako spadata v obdobje intenzivnega prodora operne umetnosti v mariborsko življenje, v čas, ko je bilo samoumevno, da vse generacije občanov redno obiskujejo gledališke predstave, spremljajo dosežke opernih pevcev, jih komentirajo in se z njimi identificirajo. 

V sklopu prvega albuma imamo v ariji Tonia Donizettijeve Hčeri polka priložnost poslušati tenorista svetovnega slovesa, Janeza Lotriča. Lotrič je bil skoraj deset let član mariborske opere. Umetniško pot je nadaljeval na velikih evropskih odrih, kljub temu pa se od časa do časa vrača v domače okolje in ustvarja predstave skupaj z mariborskim ansamblom. Da je Maribor v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal priznano in vabljivo mesto za operne soliste, nam govori dejstvo, da so uveljavljeni pevci iz drugih opernih hiš radi gostovali ali celo postali stalni člani mariborske Opere. Mednje sodi eden največjih slovenskih tenorjev, Jurij Reja. Vsestransko izobraženi umetnik z izjemnim darom za komunikacijo na področju operne umetnosti ni zamudil nobene priložnosti, da v javnosti postavi opero in njene umetnike na družbeno raven, ki jim pripada. Njegova interpretacija Rodolfa v Puccinijevi La bohème je združevala vrhunsko glasbeno tehniko in igralsko prepričljivost. Posebej bi poudarila lepoto njegove izgovorjave, ki nam je nazorno pokazala, da tudi velika operna dela ne zgubljajo na žlahtnosti, če jih poslušamo v slovenskem jeziku. Slišimo ga v Rodolfovi ariji in v duetu iz prvega dejanja Puccinijeve La Bohème, skupaj s sopranistko Nado Rudžjak. Tako kot Jurij Reja je bila v tem času tudi Nada Rudžjak članica mariborske operne hiše. Posnetek Mimine arije iz prvega dejanja La bohème prav tako najdemo na prvem jubilarnem albumu. Ko je bila angažirana v mariborski Operi, je bila na vrhuncu svoje pevske kariere in priznana umetnica ne samo v tedanjem jugoslovanskem prostoru, ampak tudi izven njenih meja. Ni treba posebej poudariti, kakšno zanimanje je kazalo mariborsko občinstvo za te predstave. To so bili dogodki, ki so popularizirali operno umetnost in pripravili pogoje za nadaljnji razmah mariborske Opere. Vezni člen med omenjenimi opernimi umetniki in današnjo generacijo je Emil Baronik. To ime zasledimo v skoraj vsakem gledališkem listu, vse do današnjih dni. Njegov opus baritonskih vlog pokriva vsa klasična operna dela, ki so bila izvedena v Mariboru, ter vloge novejših opernih del. Zanj bi lahko veljal stavek Stanislavskega, da ni velikih in malih vlog, ampak samo veliki in mali umetniki. Baronik je znal iz vsake vloge, ne glede na obseg in težavnost, narediti umetniški dogodek. Imel je občutek za pravo mero podajanja vlog: v manjših je bil v oporo protagonistom, ko pa mu je bila zaupana obsežna in zahtevna naloga, je znal pevsko in dramsko ustvariti samo zanj značilen lik. Predstave smo velikokrat hodili gledat predvsem zaradi njega, in to ne samo enkrat. Bil je in ostaja izbranec mariborskega občinstva in gledaliških strokovnjakov. Na posnetku ga poslušamo skupaj z izjemnim basom, ki je bil vrsto let član mariborske Opere, Fabiem Furlanom, in sicer v Donizettijevem Don Pasqualu.

Zdi se mi pomembno, da na tem mestu omenim še druge operne pevce, ki so s svojim delovanjem pripomogli k ugledu mariborske Opere. Nekateri med njimi, denimo Ada Sardo, Ada Tumova, Aleksander Boštjančič, Aleksander Colnarič in Carlo Biasini, zaradi pomanjkanja starejših posnetkov niso zaobjeti na pričujočem albumu. Operni pevci tistih časov so bili gonilna sila v razvoju mariborske Opere. Povečal se je obisk gledalcev, zmanjševala se je razlika glede kakovosti v primerjavi z bližnjimi opernimi centri, pokazalo se je zanimanje mladih za tovrstno umetnosti, skratka, opera je postala nepogrešljivi del mariborskega kulturnega življenja.

Na drugem albumu imamo priložnost poslušati pevce, ki so aktivno vpeti v današnje ustvarjalne procese operne hiše. Nekateri med njimi, denimo bas Valentin Pivovarov, tenor Miro Solman, baritonist Jaki Jurgec in sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, so neposredno povezani s starejšo generacijo opernih pevcev, ki jih slišimo na posnetkih prvega albuma. So predstavniki obdobja odpiranja Slovenije v širši evropski prostor in njihovo umetniško delovanje je zaznamovala t.i. tranzicija, ki seveda ni zaobšla niti opere. Člani mariborske Opere so postali sopranistka Petya Ivanova, mezzosopranistka Irena Petkova, sopranistka Rebeka Lokar, sopranistka Sabina Cvilak in tenor Martin Sušnik, katerih izvedbe arij iz klasičnega opernega repertoarja zasledimo na drugem albumu. Zaradi zadanega okvira pričujočega razmišljanja o mariborski Operi, ki je predvsem usmerjeno v preteklost, omenjene umetnike po krivici omenjam samo poimensko. Vendar ne morem mimo dejstva, da je ravno z njimi mariborska Opera ujela korak s svetovnimi opernimi tokovi in da v našem okolju ustvarjajo operni duh današnjega časa. 

V tem prispevku so izpuščeni še drugi umetniški profili, ki šele skupaj z opernimi pevci tvorijo celoto. Soustvarjalci opernih arij so natančno navedeni v spremni knjižici dvojnega albuma. Na tem mestu se želim izogniti golemu naštevanju imen in opernih enot, kot so dirigenti, orkester in operni zbor, saj bi na ta način, brez podrobnejše predstavitve njihove vloge, zgolj razvrednotila njihovo delo. V stoletnem obstoju mariborske Opere se razvojna obdobja prepletajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. Ločnico med preteklostjo in sedanjostjo umetno ustvarjamo zaradi lažje preglednosti in jubileji so, po mojem mnenju, namenjeni ravno temu, da marsikaj povedo ločeno, drugo ob drugem, pa vendar vse hkrati, kot je o operni partituri povedal sociolog Max Weber.