Jubilejni mrtvaški ples

Katalena si je pripiskala, pribrenkala in uspešno pridelala tisto največje, nenapisano priznanje: ko je 1. julija letos nastopila na Festivalu Lent, je obhajala dvajsetletnico nastanka. In zelo kmalu, v še enem krasnem, a neobhodno mimobežnem festivalskem koncertu ponudila nov komad z albuma Kužne pesmi. Nov, dolg, zahteven komad. »Našli smo pesem dolenjskega godca s sredine 19. stoletja, naslovljeno Od kuge na drugi strani ...« je v Mariboru napovedal iniciator zasedbe Boštjan Narat. Reakcija? Nemudoma se je razgrnil topel, dolg, navdušen aplavz. »Čakajte, ne ploskajte, saj vam mogoče sploh ne bo všeč.« Kataleni je uspelo, da na devetem albumu, ki ga tisti večer tam ob Dravi še nihče od prisotnih ni zares poslušal, prejme aplavz. Ker še vedno ustvarja – staro na novo. V času, ko se je uveljavil izraz »nova normalnost«, ni bilo nič normalno. Če že, je bilo najbolj normalno to, da je Katalena posnela album, v katerem so zametki muzikala. Kakor da je Katalena prebrala vse od Camusa, Marqueza in Boccaccia ter s paleto predelanih čustev pokazala, da ta čas, naj bo še tako poseben, ni nič posebnega. Ampak če to naredi Katalena, je to vseeno posebno. Kužne pesmi bodo nekoč nekje etnografi izbrskali kot artefakt časa, ko so nekateri svoj pandemični čas razumeli kot tok zgodovine in se iz tega skušali kaj naučiti. Po starem na novo, po novem vse staro. Ob tem pa skoraj jokali in se skoraj smejali. In vse to zelo na glas. Ker to je Katalena.

Če igrivost prepušča gledališkim projektom, kot je bil nazadnje Kekec, je na svojih ploščah še toliko bolj konceptualno drzna. Kužne pesmi so resda izšle v (raz)kuž(e)nih časih, toda Narat je javno in jasno povedal, da album ne nudi navodil za uporabo čudnih časov, ki jih živimo, »ampak naš glasbeni in pesniški odziv nanje«. 

Točno v tem odzivnem oziru deluje uvodna pesem Od kuge na drugi strani z besedilom dolenjskega pesnika Ivana Rupnika Možeta. Začne se »gledališko« in srednjeveško brenkajoče, se skozi konkretno zapolnjen in katalenast zvok skrbno namesti ter si vzame čas. Kot uvod je Od kuge na drugi strani celo za Kataleno zajeten komad. Prelomen že narečno, saj so polglasniki ne le zapisani v knjižici (te, mimogrede, ne gre izvleči iz cd ovitka, no, razen na silo), ampak še poudarjeni s prodornim in versatilnim glasom Vesne Zornik. Vokal je del skrbno premišljene celote, ki jo že od začetka dopolnjuje Jelena Ždrale na violini. Konceptualnost Katalene je hecna, praviloma nepričakovana, zapovedano dinamična reč. Kužne pesmi namreč takoj pokažejo dekameronsko dojemanje kužnih časov. Ah, le kaj ti povem je pesem, v kateri Tibor Mihelič Syed na basu slovensko ljudsko izročilo mojstrsko približa funku, tako staremu kot novodobnemu. Taka bas tehnika se ovije okrog izmenjujočega se moško-ženskega vokala, komad pa se razvije z jazzovsko inštrumentalno zgodbo. Nadgradnja durovskega petja jubilejno pokaže na razvoj Katalene. Povrhu gre za pesem, ki jo je Mihelič Syed našel v ljudski pesmarici s sto skladbami, čeprav je nanj naletela tudi klaviaturistka Polona Janežič, a je ni tako nagovorila. V vsakem primeru gre za pesem, ki ponazarja vedno iskrivo zagnanost. 

Kadenca v konceptu plošče se zgodi v Pleši, pleši, Čärni kus, dokaj prepoznavni skladbi, v kateri Vesna Zornik spomni na svoj la-la-la. Kot pri bolj splošno znanih priredbah ljudskih skladb (Zrejlo je žito, Rad imel bi jabuko) so Katalenci tudi tokrat povsem razgradili komad in mu dali še vedno letečo podobo, le zavito v bolj megleno interpretacijo, s čimer razkazujejo svojo nekonvencionalnost, vselej zasidrano v etno spoštljivosti.

Antifona je eden od komadov, ki brezčasno podpisuje ploščo in izhaja iz frančiškanske molitve ob epidemiji kuge (po zapisu iz leta 1715) ter predstavlja novi vrhunec Katalene. Tudi zato, ker je zavila k sakralnemu izročilu. Klarinet Boštjana Gombača ob večglasnem petju ter metalofoničnem zvoku nudi izhodišče, ki se kljub osnovnim postulatom poda v (free)jazzovsko izkušnjo. V iskanju odgovora, koga so ljudje prosili, naj bo konec kuge, Antifona izpade kot ultimativno vprašanje in potencialna priložnost celo za muzikal verzijo slovenske pandemične zgodovine. Antifona je v svoji osnovi ostala molitev s srednjim deklamiranim delom, ki ni blasfemičen, marveč bogaboječ in proseč boga v isti sapi.

Poslednji ljudje so naratovsko kantavtorski časovni preskoki, kjer Vesna Zornik dobi vidnejšo, tradicionalno mesto in v značilni pripovedovalski srednji legi. To je skoraj igra, ne zgolj pesem. Je katalenasta kritika časa, ko iz šepeta »več nas je, več nas je in že spet več nas je« nastane (soc)realistično grob traktat o tem, »kaj naj storimo s smrdljivimi starci / kako naj uničimo stari plevel«. Refren na tako orglasto podlago izpade kot sijajen vrh najkrajšega komada na plošči, ko slišimo »imamo resnico, iznašli smo srečo / mežikamo glasno, mižimo molče / imamo prostost in življenje brez konca / mi smo otroci – poslednji ljudje!« Huda, ostra, bridka kritika, ko »mislimo malo, povemo vse«. Četudi kratka pesem, učinkuje, kaže, da kakor da ni več velike razlike med gledanjem poročil ali fresk v Hrastovljah. Toda Poslednji ljudje so le napovednik. Osrednja pesem plošče je Kuge nas reši, gospod. Nosilna skladba albuma najprej z melodijo Polone Janežič in nato z Naratovim besedilom. Že produkcijsko zveni ... osrednje. S štetjem dni in moško-ženskim vokalom spomni na Where the Wild Roses Grow, kjer sta se našla Nick Cave in Kylie Minogue. Toda ne za dolgo, Kuge nas reši, gospod je album v albumu. Osemminutno preizpraševanje, zgodba, ki je predstava z antičnim zborom, vendar ohrani obliko molitve brezizhodnih časov. Je komunikacija celotnega benda, ki je zraven pripustil Jeleno Ždrale, da ob osnovni verz v kombinaciji klavirja, basa in bobna doda filmsko in narativno vez do »zbora«. »Kraljestvo pripelji / iz naših solznih dolin / napravi raj« je sklepna kolektivna želja, pospremljena z molovsko kadenco, neizogibno podaljšano v gombačevsko razgradnjo. 

Vse oziroma karkoli po taki skladbi potrebuje čas za razmislek, in pesem Jabuka se potočila to ponudi z molovsko, znova izmenjujočo se osnovo. Kadar sklada Polona Janežič, ki je avtorica polovice skladb, dobi Katalena več možnosti za koherentno spajanje vseh svojih zmožnosti, pri čemer Jabuka se potočila razkaže vokalno moč skupine, Robert Rebolj pa s skoraj bojevniškimi tolkali ponudi manevrski prostor dvoboju Janežič–Ždrale. 

Kakšen kontrast si Katalena lahko privošči, se pokaže v Zagovoru. Naratovski komadi so res diametralno nasprotni, včasih celo samim sebi, kadar se nekako delajo norca iz bramorja, kolere, kuge, šena. Potencialno izrazit koncertni komad je Zagovor, saj se Gombač trilčkasto poigrava, rifi pa združijo etno z rockom. Predvsem pa je ta komad neizogibno zabaven, tudi na tako resni plošči. Kajti kje še pa bi slišali, da »ne boš več dolgo / čez tebe gre križ / bramor, šen, kolera / v rit me piš«? Podobno je tudi Kamenkost preobrazba prepoznavne otroške igrivosti. »Ali je kaj trden most? Kakor skala kamenkost,« je nepopustljiva katalenasta idejna reformacija nečesa tako vrtčevsko prepoznavnega, tu pa služi kot novo videnje tradicionalnega za nove generacije. 

Ob koncu plošče je Pretaknjeno srce kulinarično poigravanje in spomin na to, da smo, ko smo morali ostati doma, imeli vsaj nekateri tudi trivialno vsakdanje špajzaste izzive. »Ni nam lahko, a dokler shrambe so polne / gremo pogumno naprej,« se sliši še toliko bolj zabavno, ker si Gombač živahno požvižgava, saj »je čas kosila in čas večerje / čas, ko se jé, in čas, ko se nam spelje«. 

Za sam konec v pesmi Vse tičice lepo pojo posnetek ptičjega petja in a cappella Vesne Zornik ponazarja »minuto odmora«, ki jo je prinesla karantena. Kar v polovici sklepne pesmi ni nobene spremljave, razen ptic, šele nato se pridružijo klaviaturski akordi. Filmsko. Kot misel na čase, ko smo bili omejeni na občinske meje, pa smo šli v naravo in slišali ptičje petje. Kužne pesmi so tako podpis časa, ki je ponudil toliko več, ko naj bi imel toliko manj. Zato zadnja minuta albuma pripade ptičjemu petju. 

Kužne pesmi na prvo žogo morda niso tako izstopajoče drzen album, kot sta bila Noč čarovnic (2011) in Človek ni zver (2018), so pa odtis časa. Pomaga tudi sprotno branje besedil, morda ne prvikrat, potem pa že, saj besedno izročilo nagradi buhtečo inštrumentalno pestrost, naj gre za tristo let stare molitve, znane ljudske napeve ali avtorsko videnje relativnosti časa, ki sproti postaja zgodovina. V času, ko se je uveljavil izraz »nova normalnost«, ni bilo nič normalno. Če že, je bilo najbolj normalno to, da je Katalena posnela album, v katerem so zametki muzikala. Kakor da je Katalena prebrala vse od Camusa, Marqueza in Boccaccia ter s paleto predelanih čustev pokazala, da ta čas, naj bo še tako poseben, ni nič posebnega. Ampak če to naredi Katalena, je to vseeno posebno. Kužne pesmi bodo nekoč nekje etnografi izbrskali kot artefakt časa, ko so nekateri svoj pandemični čas razumeli kot tok zgodovine in se iz tega skušali kaj naučiti. Po starem na novo, po novem vse staro. Ob tem pa skoraj jokali in se skoraj smejali. In vse to zelo na glas. Ker to je Katalena.