Junakinja komorne opere Michaela Nymana

2. novembra se je na podzemnem odru SNG Opere in baleta Ljubljana odvila premiera komorne opere Mož, ki je imel ženo za klobuk enega izvirnejših minimalistov, Michaela Nymana, in sicer v izvedbi Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Ekipa Slovenskega komornega glasbenega gledališča je v svojem nastopu na svojstven način prepletala komične in tragične elemente te opere, ki jo je Nyman zasnoval na podlagi študije primera (doktorja P.) ameriškega nevrologa dr. Oliverja Sacksa. To daje delu zanimivo ostrino, ki nikoli ne zastara. Doktor P. namreč trpi za vizualno agnozijo, zaradi katere ne prepozna stvari, ki jo vidi, in zamenja svojo ženo za klobuk. Ob njem in njegovem posebnem stanju soproga, Gospa P., deluje kot svetnica, polna brezmejnega sočutja in brezpogojne ljubezni. Zdi se torej, da imamo opraviti z opero z žensko junakinjo. 

Poleg zanimive vsebine, s katero se da izpovedati marsikatero družbenokritično sporočilo, je glasbeni stavek Nymana obogaten z vplivom samospevov Roberta Schumanna. Glasbeni material tega velikega skladatelja se mestoma znajde v ospredju Nymanove glasbene poetike, mestoma pa poganja glasbeni tok iz ozadja, kar daje delu večjo razgibanost in harmonično pestrost.

Poleg zanimive vsebine, s katero se da izpovedati marsikatero družbenokritično sporočilo, je glasbeni stavek Nymana obogaten z vplivom samospevov Roberta Schumanna. Glasbeni material tega velikega skladatelja se mestoma znajde v ospredju Nymanove glasbene poetike, mestoma pa poganja glasbeni tok iz ozadja, kar daje delu večjo razgibanost in harmonično pestrost. To bi bila nadvse dobrodošla nadgraditev, kajti pri izrazito minimalističnih glasbenih delih razgibanost pogosto pogrešamo, vendar glavna arija dr. P oziroma samospev Ich grolle nicht v tem primeru deluje bolj kot tujek kot dejansko organski del celote v glasbenem stavku.

Režija in scenografija Eve Hribernik in Jara Ješeta sta poskrbeli za karakterno dovolj zaokrožene like protagonistov in vizualno podobo, ki se ni napajala z estetiko minimalizma, temveč je iskala elemente komičnega. Iz vizualne izkušnje je izstopala video projekcija Marka Krajška in Matije Grošlja, ki je z menjajočimi se prizori v predstavo vnesla eklektični element ter s prikazom karikature poudarila komični element opere. S karikaturo so se ukvarjali tudi nastopajoči pevci, ki so podali otipljiv obris treh povsem nasprotujočih si pogledov na »bolezen« doktorja P. Te različne vidike so sem in tja potencirali do karikaturnih razsežnosti, drugič pa vsadili v realnost, od koder vznika element tragičnega.

Tragiko je poosebljala predvsem Katja Konvalinka, ki se je kot Gospa P. s svetniškim sijem osebnostno spojila s svojim likom in je bila tudi glasovno kos vlogi. Baritonist Janko Volčanšek je bil karakterno izrazit in v vlogi doživet, a je glasovno deloval barvno manj definirano, mestoma sta se v njegov ton prikradli hrapavost in (v glavni ariji) nejasna dikcija. Klemen Torkar je podal glasovno suveren nastop z gladkim, okretnim in občasno sijočim tonom. 

Inštrumentalna zasedba je zanesljivo izvajala svoj part pod budno in v detajle osredotočeno dirigentsko roko Simona Dvoršaka. Vseeno pa se je zdelo, da je izvedbi ponekod zmanjkalo nekaj dinamike in nihanja, ki ga je bilo sicer moč zaslediti v dirigiranju, ne pa v igri glasbenikov. 

Koncertni list je glasbeno delo pohvalno umestil v kritični razmislek o družbi, ki obsoja drugačnost že s tem, ko jo označi za bolezensko. To je pomembna tema za glasbeno-gledališka dela, bi se jo pa dalo razvijati še dlje in globlje, vse do razmisleka recimo, ali si je bolezen in drugačnost res vselej treba jemati tako k srcu, da se ti celotno bitje skrči na ta vidik tvoje eksistence.