Kaj pa jazz?

Te dni se v slovenski prestolnici brez prekinitve odvija že štiriinšestdeseta izdaja Jazz festivala Ljubljana, ki v primerjavi s preteklim letom (in leti) določene programske usmeritve ohranja, jih v marsikaterem pogledu razširja ter dopolnjuje z nekaterimi novostmi, je pa med njimi tudi nekaj na novo obujenih praks, v preteklosti že preizkušenih, a v zadnjih letih opuščenih. Med slednjimi velja omeniti vrnitev enega od večerov festivala v znamenite, sedaj pokrite Križanke, v katerih se je nekoč festivalsko dogajanje, posvečeno jazzu, praviloma sklenilo, tokrat pa začelo. Poleg tega je presenetil povratek Bogdana Benigarja na mesto umetniškega (so)vodje, saj se je od te vloge na zaključnem dogodku lanskoletnega festivala poslovil in najavil sveža imena z novimi, drugačnimi idejami. Zdaj se mu je pri kreiranju pridružil Borja Močnik, ki je nadomestil Edina Zubčevića in še pred tem Pedra Costo. Tisti, ki je ob vseh spremembah obstal tako lani kot letos, je Dré A. Hočevar, umetniški vodja programov .abeceda (VI.), Mladi raziskovalci (VI.) in lansko leto vpeljanega koncepta ustvarjalec v rezidenci. Prvi dan festivala so bili torej obiskovalci deležni enega odličnega, enega dobrega in enega povprečnega koncert. Sodeč po prvem letošnjem festivalskem dnevu, naš največji in najstarejši jazzovski festival očitno ubira dve skrajnosti, eksperimentalne oblike na eni ter pop(ularnost) na drugi strani, pri čemer je skupni imenovalec obeh razumevanje jazza kot forme improvizacije-inovacije. In tako se nam zastavlja vprašanje: kje, če sploh, je tu še jazz?

Rezidenčni umetnik letošnjega leta je tolkalec Domen Cizej, avtor pri portugalski založbi Clean Feed izdanega seta petih albumov. Te dni se predstavlja v različnih zasedbah na več odrih in je glasbeno obarval predfestivalski dogodek, ki ga je nakazala otvoritev tematske fotografske razstave Zlatko Kaučič – Vsakdanjosti / Everydayness Nike Hölcl Praper. Sami smo obiskali prvi festivalski dan, na katerem so se predstavile tri zasedbe oziroma umetniki: ena domača in dva gostujoča (Velika Britanija).

Nina Virant je z zasedbo VIRA, ki jo poleg nje tvori Veronika Kumar, kot gosta pa sodelujeta norveški bobnar in tolkalec Gard Nilssen in italijanska vsestranska umetnica Ilaria Forciniti, krstno predstavila prvenec niei, izdan pri založbi zavoda Druge godbe DruGod, o katerem smo že pisali. Šlo je za v vseh pogledih dovršen nastop, ki so ga pevke (Virant, Kumar, Forciniti) otvorile in sklenile z a cappella izvedbo skladbe Sebi. Prvi takti te skladbe, ki je tako kot večina repertoarja ljudsko obarvana, so zazveneli v zaodrju, potem pa so se na oder povzpele stilno usklajeno in kot vile iz preteklosti, vabeč na potovanje v prihodnost. Z minimalnimi odstopanji od studijskih različic je predstavljeni repertoar v živi izvedbi, polni veselja do interpretiranja, pridobil odprtost in pri tem kot enega pomembnejših gradnikov kompozicij izpostavil tišino. Ta je na albumu zaradi večje dinamike in mehkobe nekako bolj v ozadju, kar sploh velja za Veroniko Kumar, ki je zares do izraza prišla šele na festivalskem odru, kjer so se prepletli vsi vokalni elementi, nazadnje spojeni v malenkost bolj surovo, eksperimentalno raziskovalno celoto.

Alfa Sekitoleko oziroma Alfa Mist je vodilno ime istoimenske britanske zasedbe, v kateri so poleg klaviaturista še basistka Kaya Thomas-Dyke, kitarist Jamie Leeming, bobnarka Jas Kayser in trobentač Johnny Woodham. Njihova glasba izhaja iz hiphopa, kar pojasnjuje izrazito elektrificiranost celotne zasedbe in utrjene ritmične vzorce, nemalokrat bolj kompleksne in razgibane od daljših solističnih vložkov trobentača ali kitarista. Zgoščena osnova, ki je na trenutke delovala hipnotično, se je ob ponavljanju posamičnih ritmov, motivov in tem zdela nekoliko izpraznjena, in to toliko bolj, ker so glasbeniki obdelovali precej enostavne in predvidljive linije. Svobodnejši odhodi dlje ali globlje v jedro so bili bolj izjema kot pravilo, in ena teh izjem je bil basovski leitmotiv v eni od skladb. Postavitev te zasedbe na oder Križank v osrednjem večernem terminu prvega festivalskega dne je presenetil, saj bi bila spevna in večžanrska zasedba precej bolj učinkovita v Parku Sveta Evrope.

Britanski kantavtor Benjamin Clementine je prepoznaven po klavirskih pasažah in vokalu, ko deluje skoraj kot medij same glasbe. Nastopil je sam, le v nekaterih skladbah se mu je pridružil slovenski godalni kvartet, v katerem so violinist Vid Sajovic, violista Nejc Mikolič in Anuša Plesničar, čelistka Katarina Kozjek in kontrabasist Miha Firšt. Gre za zanimivo sodelovanje, ki bi tako glasbenikom kot občinstvu lahko prineslo veliko več, če bi pred nastopom skupaj imeli vsaj eno vajo, da bi se klasični glasbeniki bolj suvereno počutili ob kantavtorju, ki se prepušča trenutnemu navdihu. Že bežen vtis je razkril, da ne vedo prav dobro, ne kdaj vstopiti ne kdaj Clementina prepustiti črno-belim tipkam in mikrofonu. Poleg tega se je zdelo, da je potencial kvarteta ostal neizkoriščen v skladbah, pri katerih je sodeloval, jih obogatil in preobrazili v značilni orkestralni art pop. 

Prvi dan festivala so bili torej obiskovalci deležni enega odličnega, enega dobrega in enega povprečnega koncerta. Za celostno zaključno misel o letošnji ediciji Jazz festivala Ljubljana bi seveda morali obiskati večje število dogodkov, toda dejstvo je, da niti enega večernega termina ne zasedajo slovenski glasbeniki. Se pa nekoč postranski program, rezultat sodelovanja z Inštitutom .abeceda, katerega cilj je predstaviti mlade, k svobodnejšim formacijam usmerjene glasbene raziskovalce, iz leta v leto razrašča in seže z odra pri starem drevesu na glavni oder Parka Sveta Evrope. Sodeč po prvem letošnjem festivalskem dnevu, naš največji in najstarejši jazzovski festival očitno ubira dve skrajnosti, eksperimentalne oblike na eni ter pop(ularnost) na drugi strani, pri čemer je skupni imenovalec obeh razumevanje jazza kot forme improvizacije-inovacije. In tako se nam zastavlja vprašanje: kje, če sploh, je tu še jazz?