Kako žanrsko plesno elektroniko napraviti bolj slovensko

Po skoraj dveletnem dušenju klubske scene, s kratkim jesenskim intermezzom, ki nas je spomnil, kako se je včasih preživljalo konce tedna, se vendarle vračamo na slovenska klubska plesišča. To bo tudi prva priložnost, da vse domače plesne produkcije, ki jih je bilo v času koronavirusa res veliko, njihova kvaliteta pa je občutno rasla, zaživijo med prešvicanimi telesi. Priznati moramo, da za razliko od beograjske in deloma zagrebške scene ljubljanska elektronska skupnost v zadnjih letih preprosto ni sproducirala kakih konkretnih »internih« hitov, včasih se mi celo zdi, da večina producentk in producentov odklanja takšne ambicije. Pogrešam sceno, kjer bi prišel v K4, Channel Zero ali Gala halo in bi tam slovenski didžeji vrteli tudi komade slovenskih ustvarjalcev, ki bi jih za svoje vzeli slovenski rejverji. Debi sta do neke mere zaznamovala začetniška negotovost in občutek piljenja sloga, a hkrati nam je vlil visoka pričakovanja glede njunih nadaljnjih podvigov. Tako v smislu produkcije, ki je tokrat veliko bolj večplastna in dodelana, kot aranžmajev, ki premorejo občutno več detajlov in silovitih gruvov, je Idle Infection odločen korak naprej.

Na svojem prvem solo EP-ju Idle Infection za ljubljansko založbo Honest Work Recordings, ki jo vodi didžej in producent Jakob Bekš, predstavnica domače electro garde mlajše generacije Dvidevat (Jera Topolovec) potencialno naznanja nekoliko večjo željo po polnjenju domačih plesišč tudi z lastnimi produkcijami. Producentka in didžejka je del širše družine ljubljanske electro serialke Elektroliza, ki jo že od začetka kurira Andreja Bolčina, in ob imenih, kot so EB King, Ocular in Organon, spada med njen podmladek. Izdaja prihaja po lanskem skupnem debitantskem kraktometražcu, ki sta ga pri založbi Kamizdat izdali s kolegico Nullo. Na njem sta dostavili svoji viziji aktualnega electro zvoka. Debi sta do neke mere zaznamovala začetniška negotovost in občutek piljenja sloga, a hkrati nam je vlil visoka pričakovanja glede njunih nadaljnjih podvigov. Tako v smislu produkcije, ki je tokrat veliko bolj večplastna in dodelana, kot aranžmajev, ki premorejo občutno več detajlov in silovitih gruvov, je Idle Infection odločen korak naprej. Preseneča nabrejkana techno uvertura Forfeit, kjer se producentka zdaj prvič odmika od electro idioma. Komad se vrti okoli repetitivnih sinkopiranih ritmov, ki jih v ozadju dopolnjujejo zlovešče sintovske teksture, manjka pa mu še kaj bolj oprijemljivega in zapomnljivega, da bi zares zaživel tudi na plesišču.

V nadaljevanju Dvidevat brez kompliciranja pritisne na plin in servira štiri žanrsko pravoverne electro bengerje, ki so v primerjavi s prvencem veliko bolj tridimenzionalni in mišičasti. Produkcije bolj kot po vajbu, ki ostaja tipično znanstvenofantastičen, zavit v NLP-jevsko mistiko, variirajo po kinetični energiji. Made of Wax gori močno, a počasi, izpade kot DJ orodje za minuto ali dve ohladitve med energičnim setom, preden DJ vmiksa naslednjo bombo. Squeezebox, moj favorit, ki ga zaznamuje robustna basovska linija, zabrede proti bolj introspektivnim vodam v tradiciji mojstrov à la Convextion. Z Detect It in QMX pa Dvidevat stavi na vso propulzivno moč electra v duhu detroitskih fotrov, med katerimi ostaja najvplivnejši DJ Stingray, čigar nedavni EP Molecular Level Solutions lahko predstavlja močno referenco za nadaljnje ustvarjanje mlade slovenske producentke. Dvidevat izhaja iz žanra, ki je zaradi svojih kodificiranih pravil relativno statičen in ortodoksen, toda z drugo izdajo dokazuje, da ima v rokavu dovolj svežih idej. Za večji vtis na domači sceni v njenih produkcijah pogrešamo kak avtohtonejši element, referenco ali nenazadnje sample, s katerim bi se še bolj približala domačemu občinstvu, nekaj pač, kar bi dalo njenim nevtralnim žanrskim komadom slovenski pečat. Če pomislimo, kako popularen je trenutno punkovsko navdahnjeni electro z ruskimi vokali (recimo to, kar dela ekipa Locked Club), je potencial povsem očiten. 

Na drugi strani obalni dubstep maestro FLO (Dan Jurca), eden najbolj doslednih, vztrajnih in nišno uspešnih slovenskih elektronskih ustvarjalcev zadnjih let, že od začetka izhaja iz britanske kulturne sfere, zato njegove produkcije nikoli niso imele lokalno obarvanega karakterja. Aktualni EP Singularity, ki je sad sodelovanja s producentoma OZ-em iz Bristola in q100-om iz Talina, prihaja po lanskem odličnem debitantskem albumu Left behind in dveh d’n’b/neurofunk izdajah pod psevdonimom emjulate. Z izdajo Singularity se FLO vrača k ljubezni do 140 udarcev na minuto. Njegov producentsko dovršeni izraz tokrat plemenitijo frišne ideje omenjenih sodelavcev. Naslovni komad Singularity izstopa s spiralasto acid techno linijo, ki ni najbolj značilna za dubstep pokalice. Skrivnostni Kapo zavije v mrakobno močvirje, polno prikazni in zlih duhov, medtem ko Time Dillation zaznamuje značilno FLO-jevsko ravnotežje med udarnostjo in atmosferičnostjo.

EP prinaša tudi dva remiksa. Reinterpretacijo naslovnega komada, ki jo podpisuje slovenski anonimnež Gisaza, zaznamuje injekcija še glomaznejših nizkih frekvenc, zaradi katerih remiks po zvočnem vtisu presega izvirnik. Estonski producent Bisweed s svojim remiksom komad Kapo postavlja v povsem drug kontekst, nekakšno presečišče IDM-a, industriala in sofisticiranega breakbeata, ki je bližje britanskim techno trendom kot tradicionalni dubstep estetiki. Zaradi zasidranosti v specifični sceni, ki podobno kot v primeru electra izhaja iz točno definiranih koordinat, pri FLO-ju težko govorimo o radikalnih prelomih oziroma sosledju novih presežkov. Nasprotno, pri njem gre bolj za konsistentnost, ohranjanje najvišjih obrtniških standardov in zvestobo temeljem oziroma koreninam, kar mu je ravno prineslo ugled v mednarodnem prostoru. 

Toda tako kot pri Dvidevat bi bilo tudi pri FLO-ju zanimivo videti, kam bi ga poneslo, če bi za trenutek odmislil britansko dediščino in bi v svojo muziko vključil kaj avtohtono slovenskega oziroma če bi njegovo produkcijo, ki spada v vrh dubstep univerzuma, naenkrat zaznamovala otipljiva slovenskost. Daleč od tega, da bi klicali po več patriotizma, toda ob opazovanju globalnih trendov v elektronski plesni glasbi postaja vse bolj jasno, da žmoht, ki neko lokalno sceno naredi zanimivo za svetovno javnost, izhaja prav iz naslanjanja na lokalne oziroma regionalne glasbeno-kulturne značilnosti. 

Zakaj toliko slovenskih producentk in producentov raje kot izseke iz slovenskih ali jugoslovanskih filmov klišejsko rabi zlajnane ameriške dialoge? Zakaj namesto črnskih diva vokalov ne posežemo po čudovitih glasovih naših popevkaric, kot so Majda Sepe, Marjana Deržaj, Elda Viler ali Beti Jurkovič? Zakaj namesto vzorčenja Motown soula in funka ne pogledamo v bogato slovensko glasbo sedemdesetih let, recimo muziko bendov, kot so September, Predmestje, Srce ali Izvir? Zakaj nihče od producentov ne dela klubskih editov slovenskega popa iz prvih let novega tisočletja, ki bi zanesljivo zakurili vsako plesišče? Zakaj ne obstajajo gabber, techno, house, jungle remiksi aktualne slovenske muzike? Čas bi bil, da prepoznamo svojo posebnost, raziščemo svojo glasbeno dediščino in jo vključimo v svoje elektronske plesne produkcije. Le tako bomo postali zanimivi za svetovno občestvo. Tega se dobro zavedajo tako v Varšavi kot v Beogradu, in prav zato so v smislu svetovne prepoznavnosti nekaj stopničk višje od nas.