Kako zveni narava

Pri Kulturnem centru Maribor nadaljujejo z izdajanjem serije CD-jev Classsica Slovenica. Tokrat je izšla plošča glasbenika Mitje Reichenberga z naslovom Pisma brez besed 2. Gre za nadaljevanje projekta, kjer skladatelj glasbi daje pripovedno, programsko vlogo pisanja pisem, kar z drugimi besedami pomeni, da pride najprej intenca, sporočilo, misel, nato glas(ba), ki idejo realizira. Plošča je bila posneta v MMusic Studiu v Ljubljani, pod produkcijo, mastering in izvedbo se podpisuje sam avtor. Dvojnost človeka in narave, nekakšno človekovo pismo ljubici Naravi. V redu, v časih, ko je vse mogoče, kot bi lahko opisali glasbeno sceno današnjega časa, ko povprečnosti ni več mogoče preskočiti z nobeno novotarijo, ker so vse že tako ali drugače kanonizirane, vključno z ozvočeno tišino Johna Cagea, je takšen CD morda obupen, vendar je v glasbenem smislu čist in iskren poizkus vračanja glasbe glasbi. In predvsem je mil, nežen, ljubek in poslušljiv.

Proces ni nič posebnega, glasba se že tako dolgo deli na programsko in absolutno, je pa zanimivo, da je Reichenberg za svoj modus operandi izbral zelo preprosto osnovo, ki je popolnoma podrejena programski shemi. Vse je izpeljano iz zgodbe, iz vsebine, od nazornega tonskega slikanja do miniaturnih fresk, ki jih napovedujejo že naslovi skladb. Rekli bi torej: preprosto. Deset jih je, skladb, obsegajo pa mnoga razpoloženja, ki jih nudi narava spomladi. Zvočna slika je na tej plošči ključ do muzike. Recimo, če se ustavimo pri tretji skladbi, Pismu v deževnem popoldnevu, nam občutek dežja omamno zamegli pogled zaradi ljubkih kapljic in vlažnosti ter nas zasanja. Kapljice in vlaga s spremljevalnimi pojavi, kot sta grom in mavrica (sonce), nas prestavijo v trenutek naravnega reda, ki je spokojen, čist in večen. Prijazno misel v peti skladbi, Pismu letečim prijateljem, avtor nadgradi z živimi osebki. Čebele, muhe in druge žuželke plemenito zabrenčijo v prostoru, čeprav skladatelju kratijo ustvarjalni mir. A le do trenutka, ko ga prevzamejo kot nekakšen žuželčji navdih in jih brž vključi v svoj »orkester«. 

V naravi so vsi zvoki muzikalni. Če malo pošpekuliramo, nismo daleč od resnice in spoznanja, da je prav narava prapočelo muzike, da je nekoč prav okoljska zvočnost vzbudila v človeku željo po (re)interpretaciji ali kopiranju glasov, ki bivajo ob nas in včasih delujejo proti nam (naravne nesreče), velikokrat pa so naša hozana (ptičje petje). Tudi poznejši umik v abstrakcijo in »larpurlatizem« nista nič drugega kot nadgradnja konkretne pojavnosti, zvokov iz okolja in fizike zvenenja sveta. Celo odsevi v jezeru imajo svojo globinsko razsežnost, ko se pomladna narava kot Narcis ogleduje v vodi. V skladateljevih očeh vsaj z dvojno percepcijo: z odsevi »drugega«, gozda, zelenja, modrine neba ... in potem s samosvojo realnostjo, ki je polna življenja in lepote.

Plošča se zaključi z zelo romantičnim upanjem, Pismom za dobro pomlad, ki je, če povzamemo iz spremnega besedila, »dobrohotna popotnica v novo življenje, v prebujajoči se sistem vsega živega, poklon večnemu vrtenju narave in vedno vračajočemu se upanju, veselju ter sreči novega prebujenja«. Muzikološko gledano, gre za romantiziran koncept, rahlo postromantičen, kar je bližje kakšnemu Saint-Saënsu, njegovemu nazornemu dojemanju narave kot zunanjega pojava, ki je vreden umetniškega orisa, v uvodu pa s ponazoritvijo pomladnega kukanja cikne celo na Haydnovo Otroško simfonijo. Skladatelj tako stopi še v klasicistične opanke, v bazičnost razsvetljenstva.

Ja, gre za hvalevreden poizkus reprodukcije romantičnih vzgibov, vzpostavitev starih in preizkušenih formul »lepe glasbe«, odmik od dekadence, si drznem pomisliti, pogumen eksperiment vračanja in restavriranja stališč, ki imajo trdno formo, vzvišen pogled in čisto perspektivo. Preskok v čas, ko je bil človek še car in izvzet iz narave, celo nad njo, njen upravljalec, občudovalec in lastnik, bitje z božjo avreolo, ki naravo motri in ji daje smoter svojega užitka ali martire, hrepenenja ali idealizirane popolnosti. Dvojnost človeka in narave, nekakšno človekovo pismo ljubici Naravi. V redu, v časih, ko je vse mogoče, kot bi lahko opisali glasbeno sceno današnjega časa, ko povprečnosti ni več mogoče preskočiti z nobeno novotarijo, ker so vse že tako ali drugače kanonizirane, vključno z ozvočeno tišino Johna Cagea, je takšen CD morda obupen, vendar je v glasbenem smislu čist in iskren poizkus vračanja glasbe glasbi. In predvsem je mil, nežen, ljubek in poslušljiv.