Kako zvenijo mladi raziskovalci …

Ko Roger Sutherland v svoji zgodovini zahodne glasbe 20. stoletja (Nove glasbene perspektive, slovenski prevod je izdala LUD Šerpa leta 2009) opisuje vpliv Webernovega serializma na evropske in ameriške tokove sodobne glasbe, si za izhodišče izbere njen notranji razcep. Webern je serializem svojega učitelja Schönberga razširil s tem, ko je vanj poleg tonalnosti kot enakovredne dodal še druge zvočne komponente, kot so barva, trajanje in celo tišina. V temelju še vedno matematično določene metode skladanja, so odmevale pri evropskih učencih, medtem ko so pri ameriških sodobnikih spodbudile raziskovanje principa nedoločenosti in bolj odprtih plati komponiranja. Razcep Sutherland opiše kot diskrepanco med zanimanjem za to, kako so Webernove kompozicije strukturirane, in tem, kako zvenijo. Ne da bi želel primerjati zasnovo projekta Mladi raziskovalci z zgodovinskim obdobjem moderne komponirane glasbe, pa je zgornji zgodovinarjev opis tu povsem primerno izhodišče. Če danes lokalnega glasbenika ali glasbenico povprašate po sveži zapuščini Dreja A. Hočevarja in manjšega kroga njegovih kolegov, odziv ravno tako zajame razcep. Medtem ko eni poudarjajo nepotrebno ali celo vsiljivo pretencioznost snovalcev novih pristopov k improviziranim muzikam, se drugi navdušeni predajo njihovim emancipatornim tendencam. In če bi sam tu moral izbrati med razumevanjem konceptov, ki se jih bežno dotakne zapis na ovitku cedejke System 01: Presence, in njenim zvenom, bi verjetno le uveljavil svoje predsodke. Zato se zdi bolje izhajati iz tega razcepa, ki se vpiše tudi v dojemanje pričujočega posnetka. Vsaj en rezultat omenjene metode, recimo kar vprašanja, kako je glasba strukturirana, je v njenem zvenu namreč hitro prepoznaven v njenem odmiku od novojazzovskih muzik, recimo tistih, ki smo jih še nekaj let nazaj lahko spremljali v okviru Cankarjevih torkov in predstavijo prepoznavne idiome ob inovativnih posameznikih. Code::source v tem smislu išče lastne principe glasbene improvizacije ter dejansko stavi na zven ali, če hočemo, zvočno teksturo, četudi je ta podana skozi počasne in dolge prehode med solističnimi ali skoraj solističnimi igrami ter skupinskim improviziranjem.

»Mladi raziskovalci« – to je platforma, ki jo je zasnoval tolkalec Dre A.  Hočevar in vključuje oziroma združuje različne glasbenike in glasbenice najmlajše generacije, ki izhajajo iz improvizatorskih ali tudi povsem klasičnih krogov domačih izobraževalnih institucij. Platforma se je sprva zagnala kot del spremljevalnega programa Jazza Cerkno leta 2018 ter prerasla v zdaj že nekdanji redni program ljubljanskega prizorišča Soteska Studio 8 in različnih festivalskih dogodkov po Sloveniji, letos tudi osrednjega ljubljanskega jazz festivala. Posnetek zasedbe code::source pod vodstvom Gašperja Livka je drugi v seriji in je nastal na predstavitvenem nastopu zadnjega dne letošnjega festivala Jazz Cerkno. Pri projektu, predvsem njegovi drugi etapi, gre za pomembno odpiranje možnosti koncertnih nastopov za glasbenike in glasbenice na začetku njihove poti. A kot se je na primer potrdilo ob nastopu pred obsežnejšo publiko ljubljanskega jazzovskega festivala v parku za Cankarjevim domom, »začetništvo« mlade zasedbe ni ovira za nekaj vrhuncev kolektivne igre, ki so letos povsem nevsiljivo pritegnili pozornost lepega števila mimoidoče in povečini naključne publike. Projekt v tem smislu presega delavniške okvire ter uri kolektivni duh muziciranja, s tem pa po svoji ambiciji presega zgolj učni projekt. Zasedba je v enaki sestavi v kratkem času že obšla nekaj domačih prizorišč, nekatere njene člane pa lahko srečamo tudi v drugih sestavih in ob drugih priložnostih.

Drugo ekipo mladih raziskovalcev sestavljajo Leonard Medica Gregorič na kitari in elektroniki, večinoma po raznih ad hoc sestavih vse bolj prisoten Lenart de Bock na saksofonu, Filip Mozetič na bobnih, flavtistka Neža Zupanc, ki jo občasno opazimo v enem bolj svežih sestavov Roka Zalokarja, ter saksofonistka Brina Kren. Kontrabasist Gašper Livk poleg muziciranja nosi še odgovornost za izbiro ostalih članov, naveden pa je tudi kot avtor kompozicij. In tako pridemo do paradoksa. Učni proces mladih raziskovalcev pod Hočevarjevim mentorstvom je na kratko opisan kot razvijanje lastnega jezika in njegovo ločevanje od zunanjih primesi, takšno iskanje svojega pravega jaza pa vključuje zunanje mentorstvo, avtorstvo kompozicij ter selekcijo; a mentorski odnos znotraj svobodne improvizacije ni nikakršna novost. V individualnem razvoju izvirnosti in samosvojosti bi zato prej prepoznali iskanje poti stran od navad in tradicij, ki igralce oblikujejo tako znotraj kot zunaj akademij. Da to iskanje poteka po določeni metodi in v določenem krogu, je dejstvo, ki ob zgolj enem posnetku ne more dobiti komentarja.

Vsaj en rezultat omenjene metode, recimo kar vprašanja, kako je glasba strukturirana, je v njenem zvenu namreč hitro prepoznaven v njenem odmiku od novojazzovskih muzik, recimo tistih, ki smo jih še nekaj let nazaj lahko spremljali v okviru Cankarjevih torkov in predstavijo prepoznavne idiome ob inovativnih posameznikih. Code::source v tem smislu išče lastne principe glasbene improvizacije ter dejansko stavi na zven ali, če hočemo, zvočno teksturo, četudi je ta podana skozi počasne in dolge prehode med solističnimi ali skoraj solističnimi igrami ter skupinskim improviziranjem. Ravno tako v teh prehodih ni očitne ideologije, ki bi na tendenciozen način izražala družbene antagonizme, dialektiko med kolektivom in individuom ali ustrezne utopične obljube skozi komponirane vrhunce in padce, četudi se ti zgodijo. Sam posnetek, ki je nastal ob prvem nastopu zasedbe, je zaradi dolgih prehajanj morda nedinamičen, a v podrobnostih in izmenjavah med člani razvija posebno dinamiko, ki stavi na pozornost in previdno odstopanje prostora drug drugemu. Zapis cerkljanskega koncerta prinaša tiho igro, katere značaj je med drugim ta, da individualni prispevki ne zvenijo solistično niti takrat, ko glasbeniki igrajo posebej. In verjetno se ravno skozi ta način izkaže odprtost za raznovrstne koncertne variacije, ki jih, upajmo, v različnih situacijah tudi dobro razišče. 

Odmik od navedenih informacij o strukturiranosti je torej v tem, da zvok ne dopušča hierarhičnih razporeditev v kolektivu. Improvizacijo na ta način ta trenutek v Sloveniji izvaja več kolektivov, res pa je, da se jo praviloma še vedno prakticira v kratkotrajnih situacijah ali manjših sestavih. To bi utegnili nekoliko spremeniti ravno sestavi, kakršen je code::source – če je res prerasel delavniški dokument, za kar ima potencial, ter zaživel še kje drugje kot v pretežno festivalskih okvirih. Kar pa je spet odvisno od različnih dejavnikov.