Kantavtorske kvante: vedno bolj prepoznavni Jakob Kobal

Jakob Kobal se kljub mladostim 22-im letom lahko pohvali z zavidanja vrednimi glasbenimi uspehi. Za njim je uspešen nastop na ljubljanskem showcase festivalu MENT 2017, pred tem pa je januarja nastopil celo na znamenitem festivalu Eurosonic Noorderslag 2017 v Groningenu na Nizozemskem. Lani se je uvrstil na glasbeno lestvico EBBC (European Border Breakers Chart), ki predstavlja najobetavnejše mlade glasbenike širom Europe, ob tem pa se je njegov singel Cloudless Skies uvrstil na seznam največkrat predvajanih skladb na Valu 202 lasnkega leta.

Sedaj se je njegovo ime znašlo tudi na seznamu prvih znanih nastopajočih na festivalu Indirect v Umagu, ki bo v tem istrskem letovišču (natančneje v kampu Veli Joža pri Boroziji) potekal med 1. in 4. junijem. Ob njem bodo nastopili še: šestnajstletni Igor Božanić aka Sir Croissant - indie folk glazbenik iz Banje Luke (BIH), hrvaška ženska dark-pop zasedba Sofie from Seattle, ki jo sestavljajo Milica Mitić (vokal in ukulele), Đurđa Stanković (vokal, kitara) Aleksandra Tomović (vokal) i Ivana Smolović (melodica), Cari Cari - energični indie-blues rock duo iz Avstrije ter še en avstrijski trippy pop kolektiv iz Dunaja Mile Me Deaf .

Vse našteto in dejstvo, da se glasbenik pospešeno pripravlja na izid svojega prvenca, se nam je zdela imenitna iztočnica za krajši pogovor.

Za tabo so nedavni nastopi na showcase festivalih MENT in Eurosonic. Kakšne so tvoje izkušnje iz omenjenih nastopov in kakšni so realni učinki tovrstnega prezentiranja, če o njih sploh že lahko govoriva?
Eurosonic je bil zelo lepa izkušnja, celotnemu našem mlademu bandu z Nace Kogejem na saksofonu, Aljažem Hrastarjem na basu in Primožem Podobnikom na bobnih, je dal možnost, da se zbližamo in bolj spoznamo. Že pot do Groningena je bila izjemno dolga, skupaj preživeti čas pa nepozaben. To mislim, da je bil največji učinek celotnega Eurosonic showcase-a. Sicer pa smo igrali v tamkajšnji gimnaziji skupaj še z dvema zelo dobrima skupinama, Stray Dogg in Giant Rooks. Stray Dogg so mlada glasbena skupina iz Srbije in so nas vse resnično prevzeli, zvok električne kitare, ki se v nedogled ponavlja in zliva z melodijami klaviatur. Taka ambientalna glasba me vedno pritegne in prinese obilo veselja. Kakorkoli, izkazalo se je, da je bila – prav tako kakor je bila nam všeč njihova glasba – njim všeč naša. Povabili so nas v Beograd na skupni koncert; noro, v Srbiji sploh še nisem bil.

Si pred izdajo svojega prvenca. Kaj lahko od njega poslušalci pričakujemo? Gre za neobvezno nabirko do sedaj ustvarjenih komadov, ali na njem zasleduješ kakšno določeno idejo ali tematiko?
Tako je, mislil sem da bo album končan veliko prej, ampak kmalu ugotovil, da je potrebno pustiti, da se izpelje samo kakor se mora, pritisk nima pomena. Edino kar me muči je to, da je velika večina pesmi, ki bodo na albumu, starih. Cloudless Skies je pesem stara vsaj 4 leta in je druga ki sem jo napisal sploh, kot "kantavtor". Mislim, da se v pesmi čuti lahkotnost in preprostost, ampak globlje ko greš, rasteš, in zahtevnejši postanejo vozli. Ampak dokler se zavedaš, da se vsak zavozlan problem da rešit, bo vse v redu. Cel album je nastal zgolj na tej ideji: cloudless – jasno, brez oblačka, brez ovir med nami in tistim kar si želimo.

Kje in kako si album snemal?
Album je bil v celoti posnet pri Petru Penku, poznal sem ga preko sestrične Kaje, ki pa ste jo, oziroma njen glas, že zasledili v nekaterih mojih pesmih. Hitro sva se ujela in se zelo zabavala med delom. Aranžmaje sem imel skicirane, nekako sem vedel kaj hočem, da prihaja ven iz spremljevalnih inštrumentov, nisem pa znal tega realizirati, tako da je bilo veliko preizkušanja različnih variacij. Hotel sem, da se stvari ne komplicira, ampak pusti čiste in preproste. Cloudless Skies je bila prva pesem ki sva jo posnela in izbral sem jo ravno zaradi tega ker ima zelo jasno podobo in potek, zdela se mi je najbolj primerna za začetek in nobeden si ni mislil, da bo končala tako kot je, sploh ker je v angleščini. Mislim da je potrebno ogromno sreče za te reči in sem zelo hvaležen da mi je bila namenjena.

Kljub svoji mladosti, si v zadnjem času večkrat pomembno opozoril nase in svojo glasbo. Nam lahko zaupaš, kako in na kakšen način si se sploh znašel v glasbi in kakšni so tvoji načrti za naprej?
V glasbo sta me najprej vpeljala brata, ki sta oba izjemna kitarista. Veliko sem ju poslušal, ko sem bil majhen in čeprav sta preigravala največkrat razne metal bande in utrgane solote, sta me pritegnila kot malo kdo dan danes. Vse skupaj je peljalo v punk, s sošolci smo v osnovni šoli veliko poslušali idrijske Kuzle, Šund in Zablujeno Generacijo in kmalu smo ustanovili band Šundr ter posneli en album in "pol". Tiste pol še prihaja, letos bo namreč 10 let odkar smo ustanovili band. Pot me je nato peljala v Novo Gorico, kjer sem obiskoval srednjo računalniško šolo, ampak bolj sem se posvečal lotil rolkanja in to mi je takrat najbolj odprlo svet – stran od doma, v sončnem in odprtem mestu, skejtpark; edino kar je manjkalo je bila kitara. V drugem letniku mi jo je mama kupila za rojstni dan, še vedno se spominjam, kako ni bila najbolj vesela, saj je vedela, da bom tako še manj pozornosti posvečal šoli. Vsak zadnji četrtek v tednu – kot smo se hecali v domu – je bil začetek mojega "nastopanja": izhod do desetih zvečer, borov gozdiček v Novi Gorici pa je bil kraj, kjer smo se vsi domovci dobili, prepevali pesmi iz pesmaric, si podajali kitaro,se v glavnem imeli zelo lepo.
Načrtov zares nimam, sedaj je čas ko um brsti, da se piše nove pesmi in predvsem ustvarja, na vseh področjih. Pripraviti se bo potrebno na izid albuma, to definitivno, imamo tudi kar nekaj dela da material zvadimo in se pripravimo.

Kateri izvajalci so najbolj pomembno vplivali nate in na kakšen način? Ter še podvprašanje – glede na dejstvo, da se pogovarjava v rubriki »kantavtorske kvate«, me zanima, kakšno je tvoje mnenje o slovenski kantavtorski sceni, kaj na njej ceniš ali pač ne ceniš?
Največ vpliva je definitivno imel Ben Howard, ravno v času ko sem dobil akustično kitaro mi ga je brat predstavil in takih kitarskih vzorcev nisem še slišal nikoli do tedaj. Takoj so me prevzeli, tako kot brutalna iskrenost besedil. Vendar ravno tako kot on, če se vrnemo v čase otroštva, so mi še vedno veliki vzorniki Eminem in Dexter Holland (Offspring), ravno zaradi njihove iskrenosti. Če pa pretehtamo staro in novejšo glasbo sem na strani stare – ta surov, "fauš" starinski zvok z dušo je tisti pravi, ne pa pesmi ki so spolirane do konca.
Spoznal sem veliko kantavtorjev v zadnjih treh letih, ki so mi zelo prirasli k srcu, recimo naš basist Aljaž, dober prijatelj, piše najlepše pesmi s skupino Eni od sedmih milijard. Drugače pa mislim da se širi, sicer težko rečem, ker nisem bil najbolj na tekočem s slovensko glasbeno sceno, je pa tako, da takšen človek kot si, takšne ljudi privlačiš in mogoče zaradi tega spoznavam vse več kantavtorjev.

Junija boš nastopil na festivalu indie glasbe Indirect v Istri. Pa pred tem, kje te lahko poslušalci ujamemo in ti prisluhnemo v živo?
Res je, še en učinek Eurosonica in Menta je Indirect, mislim da 2. junija v Umagu. Za naprej pa ne vem še, v tem času bi malo pustil koncertiranje na strani in se osredotočil na to, da z bendom zvadimo pesmi, ki so na albumu in se skoncentriramo na predstavitev albuma. Aja, vsi ste vabljeni letos v Idrijo na Čipkarijo od 17. do 26. avgusta, tam namreč v petek 25. avgusta nastopamo skupaj s skupinama Eni od sedmih milijard in Čedahuči.