Kapo dol, ljudje!

Urban Stanič je pritegnil pozornost širše javnosti leta 2014, ko je zmagal na slovenskem izboru za tekmovanje Evrovizijskih mladih glasbenikov in se uvrstil na finalno tekmovanje v Kölnu, kjer je osvojil drugo mesto. Čeprav se je na koncu odločil za glasbeno pot, je izvrsten na več drugih področjih, saj je dvakratni državni prvak v matematiki in petkratni v logiki, v mlajših letih pa je zmagal na državnem šahovskem prvenstvu. Morda pa vendarle obstaja notranja vez med temi disciplinami in obvladanjem inštrumenta? Stanič je pripravil izredno pester in tvegan program, ki od izvajalca ne zahteva zgolj skoraj nadčloveške kondicije, ampak je tudi interpretacijsko zahteven. Drugi del recitala se je začel z izvedbo Sciarrinovega Notturna št. 3, ki s postavljanjem kratkih hrupnih mas zvoka ob tišino ustvarja napeto in surrealistično nočno vzdušje. Stanič torej ni le mojster svojega inštrumenta, ampak ima tudi smisel za oblikovanje dinamičnega in zanimivega programa. S tem delom je zvočno in estetsko še bolj obogatil recital in obenem dokazal, da obvladuje tudi nekoliko sodobnejše glasbene tokove.

Nastop je začel z varljivo zapletenim Mozartom (njegova glasba je bistveno bolj zahtevna, kot zveni), ki ga na klavirskih recitalih ne slišimo tako pogosto. Stanič je prvi in tretji stavek Sonate št. 12 v F-duru, KV 332 izvedel živahno in oblikoval smiselno, razmerja med glasovi so bila uravnotežena, fraze večinoma jasno artikulirane in logično izpeljane. Posebno je blestel v virtuoznem zadnjem stavku, enem najtežjih v Mozartovem klavirskem opusu. V drugem stavku, nekakšni študiji v okraševanju, se je odločil za nenavadno hiter tempo (večina pianistov Adagio izvede v petih minutah, Stanič ga je preletel v treh in pol), ki se mu na žalost ni preveč obrestoval. Sledila je prijetno zaigrana noviteta, ki je nastala prav na Staničevo pobudo. Tridelni (ABA) Intermezzo mladega Tilna Slakana več kot očitno črpa iz sanjskega impresionističnega izročila, zato je bila najbolj blagozvočna skladba na programu. Mladi pianist je nadaljeval z vrtoglavimi Tremi stavki iz baleta Petruška. Stravinski s tem delom ni transkribiral Petruške niti posnemal zvoka orkestra, pač pa je zasnoval povsem pianistično delo, ki črpa gradivo iz baleta. Če Stanič do te točke še ni prepričal vseh v dvorani, je bilo po koncu prvega dela občinstvu jasno, da gre za vrhunskega pianista, na katerega smo lahko ponosni. Stravinskega in njegove repetitivne akorde, divje skoke, goste teksture, glissande, tremole in poliritme je z nepopustljivo energijo povsem osvojil.

Drugi del recitala se je začel z izvedbo Sciarrinovega Notturna št. 3, ki s postavljanjem kratkih hrupnih mas zvoka ob tišino ustvarja napeto in surrealistično nočno vzdušje. Stanič torej ni le mojster svojega inštrumenta, ampak ima tudi smisel za oblikovanje dinamičnega in zanimivega programa. S tem delom je zvočno in estetsko še bolj obogatil recital in obenem dokazal, da obvladuje tudi nekoliko sodobnejše glasbene tokove. Staničev veliki finale je izzvenel v obliki Lisztove znamenite Sonate v h-molu, S 178, v kateri je nekoliko manj virtuoznosti kot v prejšnjih skladateljevih delih, vendar zaradi nenavadne enostavčne oblike (»sonata v sonati« oz. z obrisi treh stavkov, odvisno od analitične interpretacije) in dramatičnih sprememb teksture ter razpoloženja prinese vrsto interpretacijskih izzivov. Ti za solista niso bili nobena ovira, saj je z jasno artikulacijo, zgovorno uporabo pedala ali njegovo popolno odsotnost, kadar je bilo to primerno, in poudarjanjem skrajnih kontrastov, ki raziskujejo celotni razpon klaviature, skladbo predstavil v vsem sijaju – od misterioznega in nestabilnega začetnega materiala, arioznih počasnih odsekov in fugatnega dela do številnih nasilnih vrhuncev.

Stanič je za dodatek odigral še dve skladbi. Najprej smo slišali Lisztovo Koncertno parafrazo na Verdijev Rigoletto, S 434, ki prikazuje drugo, javnosti bolj znano plat Lisztove ustvarjalnosti, tj. diabolično virtuozno, a vsebinsko dokaj prazno, saj se je skladatelj v številnih klavirskih delih prilagajal okusu svoje publike, ki je rada prepoznavala znane operne melodije v spremljavi impresivnih pianističnih akrobacij. Stanič ni pokazal nobenih znamenj utrujenosti od Lisztove monumentalne sonate in je tudi Parafrazo odigral brezhibno. Glasbeni večer je sklenilo Sanjarjenje iz Otroških prizorov, op. 15, ki je ponudilo trenutek za meditacijo. In ko smo že pri Robertu Schumannu, parafrazirajmo nekaj njegovih besed, s katerimi je ovrednotil mladega Chopina in zlahka veljajo tudi za Staniča: »Kapo dol, ljudje!«