01.10.2017
Karmen Pečar pred drugim Cellofestom
V Ljubljani bo med 13. in 20. oktobrom drugič potekal Cellofest, festival s koncerti in seminarji, namenjenim glasbi za violončelo. O njem smo se pogovarjali s čelistko in programsko vodjo festivala Karmen Pečar.

Potrebe po predstavitvi violončelistke Karmen Pečar, umetniške voditeljice festivala Cellofest, sicer ni, pa vendar: je izjemna virtuozinja, prejemnica številnih nagrad s svetovnih tekmovanj, oseba z velikim nasmehom in delovno naravo ter zdaj tudi pedagoginja, ki svoje široko glasbeno obzorje prenaša na mlade čeliste.
Karmen, kakšen je tvoj dan?
Zdaj, ko bo Cellofest? Najprej je zjutraj na vrsti sprehod s psičko. Nekaj mesecev imam štirinožno prijateljico, ki je edina, ki me odlepi od not, inštrumenta in me malo razgiba. Okrog 10.00 se začnejo telefonski pogovori z Nikom Houško (Niko Houška, im.puls, manager v kulturi, tudi nekdanji violončelist ‒ op. av.), ki bdi nad tistim, česar v zvezi s festivalom ne opravim sama. Pregledam elektronska sporočila, urejam note, zasedbe, potem vadim zase. Popoldne učim, se ukvarjam z dijaki. Zvečer se spet slišiva z Nikom in kaj urediva. Vsega po malem, zmanjkuje časa tudi za dihanje (smeh).
S čelom si zastrupljena že od mladih nog, verjetno pa je bil tvoj najmočnejši strup Valter Dešpalj.
To čelo se mi je kar zgodilo. Stara sem bila dobrih pet let, in to je bilo to. Začela sem igrati pri Vladimirju Kovačiču in že on je bil zelo moj profesor. Dejansko pa se je zgodil velik preskok s prof. Dešpaljem. To je bil povsem nov svet. Čisto sem padla v to in od takrat si nisem več znala predstavljati življenja brez ukvarjanja z violončelom.
Že pri Dešpalju ste imeli ansambel violončel Cellomania. In verjetno se to vleče naprej …
Točno, še preden sva se spoznala, je začel z ansambelsko igro s svojimi študenti, ker je bil mnenja, da je to najboljši možni trening za intonacijo, sodelovanje, za oblikovanje estetike. Tako je treniral neke zadeve, ki jih čelist sam, ko vadi v sobi, ne more. Kmalu sem v Cellomanii začela igrati tudi sama in v meni je videl potencial za vodenje ansambla na koncertu (tu ni dirigenta). In to te potem zastrupi. Ko začneš enkrat igrati v taki zasedbi, je to nekaj popolnoma drugega. Konec koncev se tu ustvarijo tudi posebne vezi. Še vedno imam najboljše prijatelje iz tistih časov. Za vedno. Trudim se, da to zdaj prenašam na dijake.
Zanimivo je, da je Dešpalj repertoar prirejal sam.
Bil je eden prvih; tudi berlinski filharmoniki, denimo, so posneli zgoščenko, ki je med drugim vključevala njegove priredbe. Vedno več ljudi je že spoznalo, kako popularna je tovrstna zasedba in kako dobro je to za vse, tako da se vse več ljudi ukvarja s prirejanjem.
Bi rekla, da te je pedagoška smer pritegnila tudi zaradi prof. Dešpalja? Si si predstavljala, da boš učila?
Bila sem stara okrog osem let, ko sem »gnjavila« kolege, kaj in kako delati. Nisem mogla dati miru. Ali pa sem pomagala pri solfeggiu, ker mi je to dobro šlo. Takrat nisem vedela, kaj delam, tega otrok ne ve. Ko sem pri Dešpalju diplomirala, me je povabil za asistentko na akademiji. On je to predvidel. Tam sem delala šest let in nato prišla v Ljubljano na konservatorij. Tukaj sem se našla, in to je to.
Lani je bil prvi Cellofest. Bi lahko rekli, da je nastal tudi iz potrebe, da se učencem ponudi nekaj več?
Prva ideja, ki sva jo imela s Houško, je bila povezati violončeliste med sabo, ker se nama je zdelo, da želimo vsi isto, a tega ne znamo narediti. Jaz sem bila že iz Zagreba vajena, da smo čelisti držali skupaj. Zato sem si želela, da se to zgodi tudi tukaj. Iz te želje, o tem sva govorila že leta, je nastal prvi Cellofest. Hotela sva, da poleg vrhunskih dogodkov, koncertov, povezanih s čelom, zagotovimo tudi vsebine, namenjene mladim čelistom. In dejansko smo lani zasedli celo Ljubljano. Preko 80 čelistov je nastopalo zunaj na pločnikih, imeli smo seminarje in koncerte. Leto smo šli v to, da naredimo orkester mladih v starosti od cca. 8 do 15 let, niti ne več srednješolcev. Dobiti čim več nadobudnih 10-letnikov (plus ali minus), ki hočejo igrati, se učiti in se imeti »fajn«. To bo tridnevna delavnica, na koncu bo predstavitev. Števila še ne vemo, ker prijave še sprejemamo (karmen.pecar@gmail.com), a upamo, da jih bo čim več.
Lani je festival potekal pet dni, letos sedem. Kaj je novega?
Začnemo z otvoritvenim koncertom. Znova sem zbrala 12 violončelistov, ki bomo igrali skupaj (večina nas je istih kot lani) z gostjo Sabino Cvilak in z Milošem Mlejnikom, ki obhaja 70-letnico. Naslednji dan bodo nastopili mladi čelisti, tisti, ki so na začetku svoje profesionalne poti ali nanjo stopajo. V nedeljo je matineja za otroke, otvoritev fotografske razstave Andreja Grilca, ki je naredil mnogo portretov naših in tujih čelistov. Ob tej priložnosti bo tudi koncert Giovannija Gnocchija, ki poučuje na salzburškem Mozarteumu in je zelo aktualen kot profesor naših čelistov. Pri njem študirata Eva Kobal in Urban Marinko, ki bosta nastopila kot gosta na koncertu.
V ponedeljek se bosta na Koncertnem ateljeju DSS predstavila flavtist Matej Zupan in violončelist Igor Mitrović z glasbo 20. in 21. stoletja in novitetami, ki so jih prav za to priložnost napisali Nenad Firšt, Urška Pompe in Katarina Pustinek Rakar.
Prihaja slavni švedski čelist Mats Lidström, ki bo z Nino Prešiček končno nastopil v Ljubljani. Imata zelo poseben program, prevedli smo ga kot Labod x 4, ker je Labod (Saint-Saënsov, op. av.) ena najbolj znanih skladb za violončelo. Lidström je napisal tako priredbe kot tudi svoje skladbe na temo Laboda.
Zelo poseben bo koncert Stephana Brauna, ki se ukvarja z improvizacijo in jazzom na čelu. Predava na vseh velikih festivalih za violončelo in nastopa, igra na koncertih … Zelo sem ponosna, da nam je letos uspelo organizirati koncert in seminar. Seminar je namreč imel že lani in je bil izjemno uspešen, povedal nam je stvari, ki jih nismo slišali še nikoli.
Prihaja tudi velika zvezda Mario Brunello, ki bo nastopil v okviru abonmaja Slovenske filharmonije. Uspeli smo ga prepričati, da bo predstavil svojo vadnico. Sicer ne uči več, vendar nam bo povedal nekaj o tem, kar bo poučno predvsem za mlade čeliste. Vsi, ki pridejo koncertirat, bodo torej tudi poučevali.
Prav tako zanimiva je povezava z drugimi inštitucijami.
Povezali smo se z DSS, saj vedno iščem nekaj novega; in zasedba s flavto in violončelom je neobičajna, izvedene bodo tudi nove slovenske skladbe. Druga je Slovenska filharmonija. Tu sta še KGBL in AG. Dobro je, če se povežemo z večjimi organizatorji, in to tako z vidika poslušalcev kot sredstev, saj se finančno napajamo zgolj iz sponzorskih sredstev. Vsi sodelujoči so zelo naklonjeni projektu, z njimi se res lahko pogovarjamo. Našli smo tudi prizorišče pri Slamiču, ki že organizira redne koncerte, z njimi sodeluje tudi Houška. Prikazali bomo, da violončelo ni nujno samo za strogo klasična prizorišča, temveč prav tako za druga. Da dobimo prizorišča, kjer čela še ni bilo. Skratka, malce v šali, zavzeti želimo Ljubljano!
In česa še nisva povedali?
Seveda moram še enkrat poudariti in pozvati vse mlade, ki bi želeli priti v Ljubljano: čelo na rame in pridite zaigrat v paviljon na Kongresnem trgu! Vse dni bodo tam godli violončelisti, ne glede na vreme. Pišite mi na elektronski naslov karmen.pecar@gmail.com, da vas razporedimo.
Program festivala najdete TUKAJ.