Katalena + Kekec = jodlanje, drumlica, ukulele

Kekeeeec! Kekeeeec! Še je tu. Večno mlad. Vriskajoč. Ampak ... V eni roki nosi senco, v drugi roki grenki smeh. Dobre volje ne zaseje več le s frulico. Ko se ga požvigavajoč loti Katalena, zabrenka v ustih še drumlica. Da Kekec v avtorskem projektu postane zrel, pronicljiv, kul najstnik. Nikoli ni in ne bo zares odrasel, že zato ne, ker mu ni bilo in mu nikdar ni treba. Kekec, slovenski pralik, skorajda malik. Toda kako se ga lotiti po treh filmih ter enem mega ponarodelem hitu? Za plesno predstavo s koreografom Edwardom Clugom? Odgovor: Katalena(sto), torej pogumno, korajžno, brezmejno. Katalena (in Clug) Kekca ni podcenila, še manj Pehto, zvezdo albuma, in Mojco. Avtorski projekt Katalene in Edwarda Cluga po vsej verjetnosti nikdar ne bo ponarodel. Ampak saj to niti ni bil njegov namen. Rad pa pokaže, spomni, razstavi in obdela vse tisto, kar je a priori ponarodelo. Takšen Kekec je že na suho, torej brez Clugovih koreografskih mojstrovin, zahtevna, ampak nujna vstopnica v svet »čudakov«, takih, ki glasbo še delajo analogno, ki piskajo na čudna glasbila, ki švicajo ob igranju, ki trpijo, se smejijo, jočejo in – živijo. Taka dobra volja je res najbolja.

Lotiti se »kdor vesele pesmi poje« je nezavidljiv položaj, ker gre za nacionalno dediščino. Če kaj/kdo, nas Kekec ne deli. Ali vsaj upam, da nas ne. Zato je Katalena glavnega (nad)junaka pustila bolj ali manj pri miru. Kot da bi bil v tretji osebi, kot da ne bi več peli skupaj z njim, temveč o njem. »Fokus na Pehto se mi zdi pomemben del te uprizoritve. Ta lik je izjemno zanimiv, lahko je zelo aktualen, hkrati pa je lik, ki se mu je v preteklosti mnogokrat delala krivica,« je Boštjan Narat, kitarist in vodja Katalene, za MMC razlagal pred premiero predstave v SNG Maribor. Paglavec Kekec ni več tako zanimiv. Pehta, tam je zgodba. In že takrat pripomnil, skoraj opozoril: »Majhen košček je dejansko vezan na znane viže iz filmov o Kekcu, najbolj konkretno Mojčina pesem, ki smo jo priredili v celoti. Sicer pa se določene glasbene, pa tudi besedilne teme pojavljajo bolj kot odmev, kot neka zvočna asociacija.« 

Če pustimo ob strani, kako je Kekčevo pesem na Stairway to Heaven kleno, lucidno in postklasično prilagodila zasedba Zmelkoow, najbrž res ni skupine, ki bi se lahko dediščine Marjana Vodopivca in Marjana Kozine lotila bolje kot Katalena. Prvič zato, ker vse to že počne z enci benci katalenci. In drugič, ker je nenazadnje Narat nahecal že Neco Falk, da ni le obudila svojega najboljšega zimzelenega repertoarja, temveč je vanj (in sebe) vnesla toliko življenja, da je posnela novi album Od daleč, za katerega bi še maloprej rekla, da ni šans, da bi kdaj nastal. Pa je. Ker Katalena zna z dediščino. Navzlic dejstvu, da je predstava leta 2018 obhajala stoletnico izida prve povesti Kekec na hudi poti ter napovedala stoletnico mariborskega gledališča. Pa ni zgolj ceremonialno in po potrebi nujno jubilejno. Niti malo. Avtorski projekt, kakor piše na naslovnici skrbno oblikovane plošče, je prav to – avtorski projekt. Za baletno predstavo, ki je vstopnica v svet plesnega gledališča oziroma glasbeni portal, kot so zapisali ob robu albuma. 

Morda je uvodni Avizo še previden, dovolj konvencionalen zlasti za star(ej)še, da bodo ustvarjalcem ne le dali priložnost, temveč jim zaupali, ko zlagoma sledijo pripovedi in odlomki iz predstave. Vendar je vse ostalo, kar sledi, svobodomiselna glasbena pedagogika. Je učilnica, v kateri starši niso več glavne face. Katalenin Kekec niti slučajno ni permisiven, previden, nezahteven. In predvsem ne pokroviteljski. Kekca pre(d)stavi na drug nivo, nekam drugam, v bolj fantazijske, manj »gorenjske« svetove. Saj že trije filmi Jožeta Galeta niso bili enoplastni, pravzaprav nasprotno, in ravno zato lahko tako Galetovo kot Vandotovo izročilo ponesejo v nefilmski svet. Najprej s plesom, nato še z glasbo. Če boste pričakovali klasično priredbo Kekčeve ali Mojčine pesmi, potem boste zelo presenečeni. Basist Tibor Mihelič Syed se je stihov »dobra volja je najbolja« lotil skorajda povsem jazzovsko, melodijo pa zasedba odžvižga ob najbolj naravnih zvokih, kar jih je, drumlici. 

Katalena je tako Kekčevo pesem prenesla v čisto nov svet, za kakršnega ni nujno, da bi ga današnje mlade generacije sploh lahko slišale ali sploh vedele, da obstaja. No, zdaj vedo. Tudi to, da teta Pehta, ta ultimativni žleht lik, ki dobi manj črne, bolj večplastne lise, lahko zavije s klarinetom, ki se igra z basom, zadaj se priplazijo klavir pa tolkala, da vse skupaj odzveni v ritmu – tanga. Ja, Pehta pleše tango. No, pleše, poplesava. 

Odlika Katalene je, da se njeni člani med seboj vedno poslušajo, dajo in ponudijo si dovolj prostora, da so lahko, ko zaigrajo skupaj, toliko močnejši. Tako v skladbi Večer Polona Janežič razkaže svoj klavirski pravljičarski dar, kar v Mojčini pesmi le še ponese Vesna Zornik. Njena Mojca zares zacveti, sprevidi, zažari. Zaradi godal (tako brenkanih kot prebranih) in timpanov se razkrije celotni nov, orkestralni svet in Katalena skoraj zabriše izvirne viže s filmskim prizvokom v »Sama sem spet, / mrzel je svet, / daleč mi rodna je vas«.

Neločljivo je glasba povezana tudi z branjem (Katja Preša, Blaž Šef). Vidi se, da Katalena najbolj uživa v takem, gledališkem izzivu. Od kultnega vzklika »Kekeeeec« do podlage Janežičeve, ki pritiska na eno in isto tipko v Galopu, Boštjan Gombač bolj piska kot žvižga, Pehta pa pove, kako naj se Kekec še enkrat prime za ušesa, da ve, kakšna ta so, ter zakaj jutri ne bo imel več niti enega: »Potrgam ti jih, resnično ti jih potrgam!« 

In ko Pehta grozi, zapoje drumlica. In Zornikova. Prav ta nepopustljivost, skoraj zlovešči glas, s katerim opleta: »Paglavc mali, mulc ušiv, / kod si hodil, kje si bil, / volk ne sanja, volk ne spi, / volk te čaka, volk bedi, / črna izba, bela luč, / vešča pleše čudni ples, / srede jase zlagam kres, / išči špranjo, išči ključ.« Vsekakor ni klasičen, znani Kekec, ker tudi glasba ni to. Kekec je, ne več prebrisani paglavec mali, ki bi se prepoceni izvlekel s staro finto, stisnjen v kot, še zlasti ker pesem v duru poskočno zlaga ovire in prepreke. Narat si je v Kekčevi pesmi – Paglavcu malem dal še posebno veliko duška, ko je spustil distorzirano kitaro ter se s kromatiko lotil dvoboja Pehte in Kekca. 

Več je dogodivščin in pripetljajev, bolje se razumeta Katalena in Kekec. Lahko zavijeta in raztegneta tako zgodbo kot meh harmonike v Cundrbundr, inštrumentalni baladi, takšni, v kateri Boštjan Gombač s klarinetom pospremi Pehto in Kekca. Katalena ves ta čas, ko se zgodbo pove počasi, ampak zelo učinkovito, prede v slovanskem molu. To so pesmi ravnic, ne gričev, ki na koncu v poskočni motiviki skoraj z naukom v sinkopah svarijo pred Kekčevo naivnostjo. Lepša je naivnost, hitrejši je komad. 

In kakor se je skupina Laibach lotila svojih The Wistleblowers, tako je z usti zračno zažvižgala Katalena, preden je Pehtino pesem razsula na pravljično mračne prafaktorje. »Ker jaz nisem od tega sveta,« je zato kar prikladno sporočilo, ko se inštrumentalni del zasedbe postrockersko poigrava in ponese sporočilo, da »ni ga zdravila za trdo srce«. Ampak da ni prehudo, je refren »sem groza vseh groz, / sem strah vseh strahov, / jaz sem noč brez spanja, / kričanje gozdov« prelestno durovski, ker »saj nič hudega nočem in nič ne počnem, / le da sem, kot znam in kot vem«. Pehta je v izvedbi Zornikove izrazito žalosten lik. Skorajda glavni lik. Usmiljenja vreden s »ponudite roko in stisnete dlan / le tem, ki so takšni kot vi«, kar odpira cel nov svet, no, peht. In ko Pehta zapoje: »jaz pa pojdem in zasejem težko misel pri ljudeh, / v eni roki nosim senco, v drugi roki grenki smeh,« je to vredno solz osamljenosti. Ampak saj Pehta ni sama, še ima Kekca, ki je nasmejal Pehto, da ga je ta imela vedno bolj rada, stregla mu je kot kraljeviču. Plesal je in prepeval. Tako prepeval, da si je izmislil novo pesem, Pehta pa jo je hvalila, ker ji je resnično ugajala.

In kaj je upesnil Kekec? Tam gori? Pod Špikom? Blues. Ja, ko je Kekec srečal vraga na gorskem križišču, je nastal alpski blues. Vzel je v roko kitaro, pardon, bendžo. Naslov? Rožletove sanje. In ko Rožle sanja, tipi gromko zapojejo melodijo, ki pripleše iz trebuha. Kdor bo album poslušal po vrsti, sproti, si vzel 42 minut, bo gladko sledil zgodbi, saj pri sedemnajsti točki Blaž Šef kot Kekec začne naganjati sebe in ljudi tja dol v dolino, ko volk pokaže zobe. Ampak če hočeš to, potrebuješ gibkost. Potrebuješ: Bam Bam. Basovsko bežanje čez drn in strn, kjer Tibor Mihelič Syed z efekti trga več basovskih strun hkrati. Da preostali pridrvijo takoj, tokrat končno mogočno tudi Robert Rebolj na bobnih, da se le še bolj poudari, kaj se gredo Narat, Gombač in Syed. In ja, ko se beži po bregu dol, se beži funky. Atonalno. 

Da še Pehta ve, kako nima smisla zadrževati te silne kreativne želje po življenju. Skoraj žal nam je, ko reče, kar pojdi Kekec, kar pojdi, in se Katalena preda v podlago, kjer akustična kitara taborsko zaprede, klaviature in bas pa že začnejo nuditi nauk. Saj veste, da dobra volja je najbolja. Skorajda solze sreče na Pehtinih licih. In se je smejala, ko je Kekec odnesel zdravila, kapljice, žugajoč. In s krikom. Vendar »ju-ju-juhuhu« v sklepnem Finalu ne zadoni ob harmoniki, pač pa ob ukuleleju. To je tisto, v čemer je Katalena tako samobitna, samodržna, samosvoja. Požvigavajoč se požvižga na vse izzive. To je dobra volja. To. Ne potrebuje sporočila, le jodlanje. Ja, jodlanje. Kekec je dobil svoj konceptualni zaključek. Skoraj pinkfloydovski, le da na etno viže. 

Avtorski projekt Katalene in Edwarda Cluga po vsej verjetnosti nikdar ne bo ponarodel. Ampak saj to niti ni bil njegov namen. Rad pa pokaže, spomni, razstavi in obdela vse tisto, kar je a priori ponarodelo. Takšen Kekec je že na suho, torej brez Clugovih koreografskih mojstrovin, zahtevna, ampak nujna vstopnica v svet »čudakov«, takih, ki glasbo še delajo analogno, ki piskajo na čudna glasbila, ki švicajo ob igranju, ki trpijo, se smejijo, jočejo in – živijo. Taka dobra volja je res najbolja.