Katja Kabanova

V ljubljanski operni hiši so v koprodukciji z Opero de Rennes na oder postavili zadnjo premiero te sezone, opero v treh dejanjih Katja Kabanova, ki jo je Leoš Janaček napisal na libreto Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega z naslovom Nevihta. Janačkova šesta opera, ena izmed dveh njegovih tragičnih ljubezenskih, je bila prvič izvedena v Brnu leta 1921, v Ljubljani pa je prvo izvedbo, v prevodu, doživela leta 1934 pod vodstvom Nika Štritofa. Predstava Nevihta Mestnega gledališča Ljubljanskega velja za uspešnico preteklih sezon in je na Borštnikovem srečanju odnesla veliko nagrado in posebno nagrado za režijo. In tudi za predstavo SNG Opere in baleta Ljubljana lahko rečemo, da je ena najboljših, če ne najboljša premiera te sezone. Zgodba, ki jo je skladatelj priredil po navdihu svoje ljubezni do Kamile Stӧsslové, se odvija ob reki Volgi in govori o nesrečnem življenju Katje Kabanove, ki jo tašča prezira in je zaljubljena v Borisa, s katerim se v času moževe odsotnosti na skrivaj sestaja. Zaradi občutkov krivde se možu izpove, nerazumevanje družbe pa jo pahne v tragični konec.

Pevci opero izvajajo v izvirnem, češkem jeziku, kar da predstavi posebno barvo in vzdušje. Zasedba deluje sveže, saj tokrat v glavnih vlogah ne zasledimo izkušenih opernih solistov, ampak mlajše pevce. Urška Breznik v vlogi Katje Kabanove deluje suvereno in spretno krmari med liričnim in dramatičnim razpoloženjem. Lahko bi si samo želeli, da v primerih prozornejše zvočnosti orkestra svoj dinamični razpon spusti za nekaj stopenj in tako pridobi še nekaj nians v piano dinamiki, sicer pa je pri poustvaritvi vloge vrhunska. Rusmir Redžić kot njen mož Tihon Ivanič Kabanov je kot ustvarjen za lik pohlevnega moža, ki uboga voljo svoje matere, vendar je glasovno nekoliko šibkejši. Vlatka Oršanić v vlogi njegove matere je igralsko in glasovno prepričljiva in v svojih nastopih seje teror in grozo. Njen lik je režijsko dobro izdelan, pevka pa ga še nadgradi s svojim izjemnim podajanjem zahtevnih melodičnih linij. Aljaž Farasin je v vlogi Katjinega ljubimca Borisa Grigojeviča zaradi nižje napisanih leg v prvem dejanju šibkejši, z razvojem predstave in ljubezni do Katje pa tudi sam pevsko raste in se razvija. Izmed ostalih vlog velja izpostaviti Mateja Vovka, ki s svojo sproščenostjo in nastopom daje liku potrebno suverenost.

Orkester je bil pod vodstvom Jaroslava Kyzlinka mestoma preglasen, verjetno pa bo postal z vsako naslednjo ponovitvijo predstave še bolj uigran, ritmično natančen in prehodi bolj usklajeni. Scenski elementi, kot so nagnjen oder, s svetlobnimi žarki občasno prekinjena mračnost, simulacija nevihte so skupaj z režijskimi domisleki – kapljanje vode, umivanje glav glavnih protagonistov, ki je simbol katarze ali očiščenja, Katjin alter ego v podobi baletne plesalke, ki upodablja razkol med njenimi željami in stvarnostjo, ter po nesreči razbita steklenica – so predstavo unikatno zaznamovali in Janačkovi ekspresivni glasbeni partituri na vizualnem nivoju dodali potrebno odslikavo. Dobrodošlo in pohvalno je, da SNG Opera in balet Ljubljana občinstvu predstavlja redkeje izvajane bisere opernega repertoarja, v tem primeru Janačkovo mojstrovino, ki je vsekakor vredna ponovnega obiska.