25.01.2020
Kdo je Giuseppe Tartini?
Danes se ga spominjamo kot skladatelja, violinista in glasbenega teoretika. Toda koliko pravzaprav poznamo in izvajamo njegova dela? Koliko poznamo njegovo virtuozno tehniko igranja na violino? Koliko smo seznanjeni z njegovimi dognanji na področju glasbene teorije, kompozicije in akustike?

Giuseppeja Tartinija imamo Slovenci za svojega. Ali se mu potemtakem dovolj posvečamo, tako znanstveno (raziskovalno) kot umetniško (poustvarjalno)? Ali ga imajo tudi v tujini za našega? Zaradi italijanskega priimka ga viri skoraj dosledno navajajo kot italijanskega glasbenika: rodil se je v Piranu, ki je bil takrat del Beneške republike in vsekakor tudi del italijanskega kulturnega kroga, ki pa je hkrati imel slovanski del prebivalstva in slovansko zaledje. Tartini je živel v času, preden se je med evropskimi ljudstvi razvila definirana narodna zavest. Vsekakor pa moram takoj poudariti, da narodnost nikakor ni kriterij, po katerem bi (ne jaz osebno ne muzikološka stroka, ki jo zastopam) ocenjevali kvalitete umetnika. Moramo se zavedati, da Tartini pravzaprav ni bil prisoten in vpleten v dogajanje na današnjem slovenskem ozemlju, zaman bi ga iskali med protagonisti glasbenega življenja slovenskih dežel njegovega časa. Večino življenja je preživel v krajih, ki so danes del Italije, v času Tartinijevega življenja pa so bili večinoma del ozemlja Beneške republike. Zato je treba Tartinija kot »slovenskega skladatelja« obravnavati z močnim skepticizmom. Temo omenjam zgolj iz vidika potrebe po ozaveščanju prisotnosti Giuseppeja Tartinija v današnjem slovenskem kulturno-geografskem krogu ter po ozaveščanju prisotnosti njegove duhovne in materialne zapuščine v našem spomeniškem fondu. Giuseppe Tartini je že od mladosti in začetkov ukvarjanja z glasbo kazal veliko zanimanje ne le za svoje izbrano glasbilo, violino, temveč tudi za glasbeno teorijo. Raziskovanju zakonitosti glasbe, od kompozicijskih do fizikalnih, se je intenzivneje posvetil v zadnjih desetletjih svojega življenja. Tartini je imel kot teoretik v središču svojega ukvarjanja tudi glasbeno prakso, lahko torej rečemo, da je bil teoretik praktične narave.
Pričujoči esej naj bo predvsem nabor podatkov, s katerimi si lahko bralec skicira podobo tega velikega umetnika in ki lahko ponudijo izhodišča za nadaljnje raziskovanje in razmišljanje o tej zanimivi osebnosti.
Giuseppe Tartini
(8. 4. 1692, Piran – 26. 2. 1770, Padova)
Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu 8. aprila 1692. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu, takrat živahnem in pomembnem pristanišču znotraj Beneške republike, pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin, katere korenine bi lahko bile vsaj deloma slovanske. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Njegov oče je želel, da bi se Giuseppe posvetil duhovniškemu poklicu, vendar je mladega in vedoželjnega Giuseppeja nemirna narava gnala k drugačnim izzivom. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti univerze v Padovi. Po nevšečnosti, ki jo je povzročil, ko se je na skrivaj ter brez odobravanja staršev poročil z Elisabetto Premazore, nečakinjo padovanskega škofa, je moral mesto zapustiti, da bi se izognil ječi. Zatekel se je k minoritom v Assisiju. V tamkajšnjem samostanu je našel mirno okolje ter idealne razmere, v katerih se je lahko intenzivno posvetil samostojnemu študiju violine in kompozicije, pri čemur se je prvič srečal tudi z akustiko – področjem, ki ga je pozneje posebno zanimalo. Rezultati Tartinijevega truda so se kmalu začeli odražati pri njegovem delovanju: igral je v raznih gledaliških orkestrih in gradil prepoznavnost s solističnimi nastopi, svojo igro pa je izboljševal tudi v Anconi, kjer je študiral dve leti. Tja se je domnevno odpravil po tem, ko je ob neki priložnosti leta 1716 slišal igrati slavnega violinista in skladatelja Francesca Mario Veracinija. Mojstrova izjemna tehnika in muzikalnost sta mlademu Tartiniju postali zgled ter postavili visok kriterij, ki ga je ambiciozni samouk v naslednjih letih dosegel ter po mnenju mnogih presegel. V tem obdobju je Tartini vadil in koncertiral na sijajnih glasbilih: od leta 1711 je posedoval violino iz delavnice Antonija Stradivarija, danes znano kot Ex-Vogelweith, leta 1715 pa je postal prvi lastnik še slovitejše Stradivarijeve violine, danes znane kot Lipinski Stradivari. Zahvaljujoč zaslugam in slovesu izjemnega virtuoza na violini je padovanski škof Tartiniju dovolil, da se vrne k ženi v Padovo. Tartini se je leta 1721 odzval povabilu na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra kapele (orkestra) cerkve sv. Antona v Padovi. Dejstvo, da je bil na to visoko pozicijo imenovan brez predhodne avdicije, priča o velikem ugledu, ki ga je Tartini užival, in to še ne 30-leten. Med letoma 1723 in 1726 je deloval v Pragi, na vrhuncu svoje izvajalske kariere pa je predvsem v Padovi, kjer je služboval kot vodja glasbene kapele tamkajšnje stolnice. V Padovi se je spoprijateljil s skladateljem in glasbenim teoretikom Francescom Antonijem Vallottijem. Leta 1728 se je Tartini intenzivneje posvetil poučevanju in je ustanovil violinsko šolo, katere sloves je kmalu dosegel vso Evropo. K Tartiniju so prihajali študenti iz različnih dežel, zato se ga je prijel vzdevek »Il maestro delle nazioni« (mojster narodov), šole pa »La scuola delle nazioni« (šola narodov). Leta 1740 se je odpravil na koncertno turnejo po Italiji. Zadnji dve desetletji svojega življenja se je Tartini posvetil predvsem poučevanju ter raziskovanju zakonitosti glasbene teorije, zlasti harmonije ter akustike. Rezultate je objavil v obliki več traktatov. Umrl je v Padovi 26. februarja 1770, pokopan pa je v tamkajšnji cerkvi sv. Katarine.
Glasbena dela
Skladateljska zapuščina Giuseppeja Tartinija priča o skladatelju z izjemnim smislom za poetično, elegantno, spevno. Priča o mojstru skladnega in barvitega nizanja harmonij ter spretnega tkanja polifonih tekstur (čeprav v premišljenih odmerkih, povsem v skladu s splošno estetiko takratnega časa, ki ga danes opredeljujemo z izrazi, kot so pozni barok, rokoko, galantni slog ipd.); o umetniku s svežim, na videz neizčrpnim navdihom, ki je glasbene misli iskal tako med velikimi govorci svoje in polpretekle dobe (npr. pri delih Arcangela Corellija) kot tudi v starodavni glasbeni govorici podeželja, mestnega zaledja (morda celo rojstnega Pirana), kot se kaže v nekaterih njegovih stavkih pastoralnega značaja. Vsekakor je za Tartinijev skladateljski opus značilno, da njegova ustvarjalnost v veliki meri sloni na Tartiniju kot mojstru poustvarjalcu – veljal je in ga še danes lahko imamo za enega najvidnejših violinistov svoje dobe. Odlikovala ga je tako izpopolnjena, izvirna (in v njegovem času skoraj nepresežena) tehnika lokovanja kot tudi izjemna muzikalnost ter povednost glasbe. Vse to bi lahko razumeli napačno, površno, to je kot zgolj razkazovanje virtuozne tehnike, s čimer pa bi mojstra interpretirali krivično in brez poznavanja širšega estetskega in zgodovinskega konteksta.
Tartini je zapustil obsežen opus, v katerem odločilno prevladujejo dela, namenjena violini kot solističnemu ali ansambelskemu glasbilu. V svojih delih je uveljavil nekatere lastne tehnične prijeme, ki so bili tedaj novost pri obvladovanju tega v 18. stoletju čedalje bolj priljubljenega in vsestransko uporabljanega glasbila. (Med njimi je tudi dvojni trilček, kakršnega najlažje prikličemo v spomin iz njegove najbolj znane violinske sonate z več kot sugestivnim naslovom – Hudičev trilček.) Tartinijev opus obsega več kot 130 koncertov za violino in orkester ter skoraj 200 violinskih sonat z ali brez spremljave. Vsaj delno v zvezi s svojim delovnim mestom vodje glasbene kapele v padovanskih cerkvah sv. Antona in Marijinega vnebovzetja (stolnice) je napisal tudi nekaj vokalno-inštrumentalnih del sakralnega značaja, kot so Salve regina, Stabat mater ter Miserere po naročilu papeža Klemna XII. Raziskovanje Tartinijeva opusa strokovnjakom precej otežuje dejstvo, da skladatelj svojih del praviloma ni datiral, jih je pa pogosto večkrat revidiral, tudi tista, ki so pred leti že izšla v tisku, ali pa jih je izdal šele leta po nastanku, pogosto v spremenjeni različici. Zato je kronološko razporejanje Tartinijevih del izjemno težavno, opravimo ga lahko le na podlagi slogovne analize posameznih del, kar je seveda manj oprijemljiv pristop v primerjavi s trdnimi arhivskimi podatki. Veliko Tartinijevih del se je ohranilo v rokopisu. Kar 62 rokopisov z njegovimi skladbami hranijo v Mestni knjižnici Luciana Benincase v Anconi.
Poleg številnih violinskih koncertov, izmed katerih so nekateri pozneje doživeli priljubljene priredbe za druga solistična glasbila, predvsem za trobento, najbolj znana in danes najpogosteje izvajana Tartinijeva dela predstavljajo nekatere njegovih violinskih sonat. Najbolj slovita in s skladateljevim imenom nemudoma asociirana je Sonata za violino in basso continuo v g-molu s kataloško oznako B.g5, katere se je v 18. stoletju prijel naslov Hudičev trilček (Il trillo del Diavolo). Sonate se drži legenda, nastala na podlagi pričevanja skladatelja samega, točneje na podlagi njegove razlage nastanka dela oziroma vira navdiha: neke noči naj bi se mu v sanjah prikazal hudič, ki je ob vznožju skladateljeve postelje igral izjemno zahtevno skladbo, in ko se je skladatelj prebudil, je zapisal motiv. S tem je odgovornost za virtuozno delo na meji izvedljivega prestavil na hudiča ter se spretno (morda nalašč, premišljeno?) izognil očitkom violinistov. Sonata je bila znana že v Tartinijevem času, verjetno v njegovi lastni izvedbi, prvič pa je izšla v tisku kot del zbirke oziroma učbenika L'Art du Violon ou Collection choisie dans les sonates des écoles italienne, française et allemande (Umetnost igranja violine oz. zbirka izbranih sonat italijanske, francoske in nemške šole), ki je izšel v Parizu leta 1799, sestavil pa ga je takrat sloviti violinski virtuoz in pedagog Jean-Baptiste Cartier (1765–1841).
Za časa Tartinijevega življenja, leta 1734, je v Londonu prvič izšla njegova zbirka 13 sonat (12 zgolj oštevilčenih, brez naslovov, ter ene dodatne, z naslovom Pastorala), označena kot op. 1, kar pa zagotovo nima zveze s časom nastanka teh sonat. Iz zbirke, naslovljene XII Solos for a Violin with a Thorough Bass for the Harpsichord or Violoncello Compos'd by Giuseppe Tartini (12 sonat za violino in spremljavo za čembalo ali violončelo, ki jih je napisal Giuseppe Tartini), danes najpogosteje zveni Sonata št. 10 v g-molu s kataloško oznako B.g10, ki je pozneje (ni znano natančno, kdaj in od koga) dobila naslov Didone abbandonata (Zapuščena Didona). Še bolj znana je zadnja sonata iz iste zbirke, Sonata št. 13 oz. Pastorale (Pastorala v A-duru) z oznako B.a16. Z ostalimi sonatami iz zbirke deli enako večstavčno strukturo, razlikuje pa se po slogu – motiviko črpa iz ljudske glasbe, izvor katere bi bilo težje (a vsekakor vredno) natančneje geografsko in slogovno opredeliti.
Tartini je sestavil tudi precej odmevno zbirko oziroma cikel variacij, pri katerih je kot temo uporabil sklepni stavek iz Sonate v F-duru, op. 5, št. 10 Arcangela Corellija. Ni dokazov o tem, kako je sam naslovil zbirko, vendar je obdržala naslov, s katerim je izšla prvič, in to v Parizu leta 1757: L arte del arco o siano 50 variazioni per violino, e sempre collo stesso basso composte dal Sigr. Giuseppe Tartini sopra alla più bella gavotta del Corelli (Umetnost lokovanja oz. 50 variacij za violino s spremljavo basa, ki jih je napisal g. Giuseppe Tartini na temo najlepše Corellijeve gavote). Delo danes znotraj Tartinijevega opusa najdemo pod kataloško oznako B.f11, predstavlja pa dragocen dokument Tartinijeve bravurozne tehnike in enako bogate invencije, čeprav strokovnjaki pogosto dvomijo o avtorstvu posameznih variacij. (Tartiniju jih z gotovostjo pripisujejo le okrog 40.)
Teoretična dela
Giuseppe Tartini je že od mladosti in začetkov ukvarjanja z glasbo kazal veliko zanimanje ne le za svoje izbrano glasbilo, violino, temveč tudi za glasbeno teorijo. Raziskovanju zakonitosti glasbe, od kompozicijskih do fizikalnih, se je intenzivneje posvetil v zadnjih desetletjih svojega življenja. Tartini je imel kot teoretik v središču svojega ukvarjanja tudi glasbeno prakso, lahko torej rečemo, da je bil teoretik praktične narave.
Danes Tartiniju zgodovina glasbe in fizika priznavata odkritje kombinacijskih in diferenčnih tonov, odkritje, do katerega je prišel sočasno z in neodvisno od nemškega teoretika Georga Andreasa Sorgeja (1703–1778) in francoskega skladatelja Jean-Philippa Rameauja (1683–1764). Odkriti akustični fenomen je poimenoval terzo suono, tretji zvok, svoja dognanja pa objavil v publikaciji Trattato di musica secondo la vera scienza dell' armonia (Glasbeni traktat na osnovi prave znanosti o skladju), ki je izšla leta 1754 v Padovi. Uporabnost tretjega tona (ki zazveni, ko sočasno in s primerljivo intenziteto zvenita čista tona s čim manj alikvotov) je Tartini videl predvsem pri uglaševanju strun na godalih.
Zbirko lastnih razmišljanj in dognanj s področja glasbene teorije, predvsem kompozicijskih tehnik in načel, je predstavil v razpravi Dissertazione dei principi dell' armonia musicale contenuta nel diatonico genere (Disertacija o načelih harmonije, vsebovanih v diatoničnem rodu), ki je leta 1767 izšla v Padovi.
Tartini je prav tako napisal razpravo o okraševanju, ki je v tiskani obliki in pod naslovom Traité des agrémens de la musique (Traktat o okraskih v glasbi) prvič izšla leta 1771 v Parizu, in sicer v francoskem prevodu izpod peresa nekega P. Denisa. V času izida, verjetno desetletje ali dve po samem nastanku, je bil ta traktat že nekoliko zastarel iz vidika estetike spreminjajočega se glasbenega sloga, vendar gre vseeno za edinstven nabor tovrstnega znanja, namenjenega izvajalcem na violini in ostalih godalih. Delo je prvo sodobno izdajo doživelo leta 1956, ko ga je v angleškem prevodu uredil Sol Babitz, leta 1961 pa je doživelo trojezično izdajo, katere osnova je francoski »izvirnik«, angleški prevod je pripravil Cuthbert Girdlestone, Erwin Jacobi, urednik izdaje, pa je poskrbel še za prevod v nemščino. Ta izdaja vsebuje tudi dragoceni faksimile pravega, italijanskega izvirnika, ki so ga leta 1957 odkrili v Benetkah in je prepis Tartinijevega prvotnega rokopisa izpod peresa Tartinijevega študenta, znanega violinista Giovannija Nicolaija. Ta Tartinijev traktat je dragocen vir za raziskovanje historične izvajalske prakse in nudi vpogled v kriterije dobrega glasbenega okusa sredi 18. stoletja.
Materialna zapuščina
Kot omenjeno, Giuseppe Tartini večino svojega življenja ni bil prisoten na današnjem slovenskem ozemlju, prav tako ni pusti sledi v glasbenem življenju takratnega slovenskega kulturnega prostora (o katerem pred razvojem sodobnega koncepta nacionalnosti v 19. stoletju lahko govorimo le pogojno). Ker pa se je rodil v Piranu, imamo danes vendarle nekaj artefaktov materialne zapuščine v našem spomeniškem fondu.
Še vedno je ohranjena Tartinijeva rojstna hiša, ena najstarejših stavb, ki tvorijo stavbno kuliso Tartinijevega trga, glavnega mestnega trga v Piranu. Hiša je kot Casa Pizagrua prvič omenjena v listini iz leta 1384. Prvotno je torej šlo verjetno za gotsko stavbo, a je bila pozneje večkrat temeljito predelana, današnjo neoklasicistično pročelje pa je dobila v 19. stoletju. V notranjosti hiše so med prenovo v letih 1985–1991 odkrili baročne stenske poslikave. V stavbi je danes sedež Skupnosti Italijanov, namenjena pa je predvsem kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je spominska soba, ki je od leta 1992 predstavljena kot stalna muzejska zbirka s predmeti, ki so nekoč pripadali Giuseppeju Tartiniju ter jih je zapustil v Piranu živečim članom družin Tartini.
Osrednja zanimivost zbirke je Tartinijeva violina, ena izmed treh, omenjenih v skladateljevi oporoki, ter edina, ki jo hranijo v skladateljevem rojstnem mestu. Sprva so jo hranili Tartinijevi sorodniki, nato piranska mestna knjižnica, leta 1954 pa je postala muzejski eksponat Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, ki še danes skrbi za Tartinijevo spominsko sobo kot del svojih zbirk. Violino je v Bologni, približno med letoma 1715 in 1725, izdelal Nicolò Marchioni (1662–1752), bolj znan pod psevdonim Nicolò Amati. Izdelovalec godal, sicer tudi duhovnik, je priimek prevzel od veliko slavnejše družine izdelovalcev violin, ki je v 17. stoletju delovala v Cremoni, čeprav z njo ni bil v sorodu. Marchionijeve violine so (bile) znane po nihajoči kvaliteti izdelave, vendar dosledno dodelanem videzu. Identiteta te Tartinijeve violine je bila potrjena leta 1937, ko so zanjo v Cremoni izdali certifikat. Tartinijeva violina je izdelana zelo kakovostno, je pa žal skozi svojo dolgo zgodovino doživela nekaj poškodb in predelav, zato še zdaleč ni v izvirnem stanju. Restavratorske posege na tem glasbilu so opravili Maksimilijan Skalar (leta 1954), Vili Demšar (1991), László Lakatos (2005), od leta 2016 pa zanj skrbi Bruce Carlson iz Cremone, sicer tudi varuh violine, ki je nekoč pripadala velikemu virtuozu Niccolòju Paganiniju (in je delo delavnice Bartolomea Giuseppeja Garnerija del Gesù). Carlson je Tartinijevo violino pripravil za praktično uporabo, muziciranje, zato je danes ne tretirajo več zgolj kot razstavni eksponat. Nanjo so v zadnjih dvajsetih letih igrali številni priznani violinisti, med katerimi v slovenskem prostoru najbolj odmevajo imena Anje Bukovec, Nadežde Tokareve, Žige Branka, Žige Faganela, Lane Trotovšek in Črtomirja Šiškoviča. Šiškovič je na tem glasbilu posnel ploščo s Tartinijevimi sonatami. Tartinijeva violina vsekakor predstavlja atrakcijo tudi za glasbenike iz tujine; mnogi izmed njih nastopijo v sklopu Tartini festivala ali si preprosto pridejo ogledat in preizkusit častitljivo glasbilo.
Poleg violine je v Piranu in Kopru ohranjene še nekaj skladateljeve zapuščine, predvsem pisno gradivo v lasti Pokrajinskega arhiva Koper oziroma njegove piranske enote, ki hkrati tvori del zbirke v Tartinijevi hiši. V koprskem arhivu je hranjeno tudi pismo, ki ga je Tartini namenil svoji učenki, slavni violinistki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila tehnike lokovanja. Pismo je zanimiv primer dopisnega poučevanja violine iz sredine 18. stoletja.
Znamenja, upodobitve
Osebnost in podoba Giuseppeja Tartinija sta bili skozi stoletja predmet številnih likovnih upodobitev, njegovo ime pa nosi tudi osrednji piranski trg. Tartinijev trg je bil nekoč del mestnega pristanišča, namenjenega manjšim plovilom – mandrač. V srednjem veku je bil izven mestnega obzidja. V 19. stoletju so mandrač zaradi pomanjkanja prostora v mestu in zaradi potrebe po bolj reprezentativnem osrednjem javnem prostoru zasuli ter uredili kot trg. Trg danes obdajajo nekatere arhitekturno najbolj razkošne stavbe v Piranu, med njimi edina še ohranjena gotska stavba na trgu, slavna Benečanka, pa tudi že omenjena Tartinijeva rojstna hiša. Današnjo podobo tržne ploščadi je ob 300-letnici skladateljevega rojstva zasnoval arhitekt Boris Podrecca.
Središče trga od konca 19. stoletja krasi spomenik Giuseppeju Tartiniju. Na kamnitem podstavku stoječi monumentalni celopostavni bronasti portret v nadnaravni velikosti je iz leta 1896, delo beneškega kiparja Antonia dal Zotta. Skladatelj je upodobljen kot stoječa figura z violino v levi, lokom v desni roki ter pogledom, zazrtim proti svoji rojstni hiši. Kip je bil od postavitve do leta 2016 praktično nedotaknjen in je zaradi izpostavljenosti vremenskim razmeram ter občasnemu vandalizmu nujno potreben prenove in zaščite. Strokovnjaki Restavratorskega centra ZVKDS so pri raziskavah spomenika odkrili napis, ki se nahaja na robu bronaste upodobitve violine; gre za izjemno čustveno posvetilo kiparja pokojni ženi, Idi Lessiak dal Zotto, ki je z mnenji in nasveti sodelovala pri nastanku skulpture, umrla pa je ravno med nastajanjem tega dela. Antonio dal Zotto je zelo osebno in z žalovanjem prežeto sporočilo spretno skril na težko dostopnem in za opazovalca kipa nevidnem mesto, sam kip pa oblikoval kot vrhunsko delo, skladno v lastni podobi in v ubrani urbanistični komunikaciji z okoljem.
V Piranu najdemo še nekaj likovnih upodobitev Tartinija: v njegovi spominski sobi je razstavljena skladateljeva mavčna posmrtna maska, oljni portret neznanega slikarja s konca 19. stoletja ter marmorni doprsni portret, ki ga je leta 1846 izdelal beneški kipar Francesco Bosa. Dokumentarno vrednost ima predvsem grafika s Tartinijevim portretom, ki jo najdemo na naslovnici drobne knjižice z nagrobnim nagovorom opata Francesca Fanzage, ki je ob Tartinijevi smrti izšla v Padovi in je edini znani Tartinijev portret iz časa, ko je bila njegova resnična podoba še v spominu živečih umetnikov. Na ogled je tudi znana upodobitev Tartinijevih sanj oziroma Hudičevega trilčka, grafika Jamesa Marchalla.
V Padovi najdemo dve znamenji, posvečeni Giuseppeju Tartiniju: na pročelju cerkve sv. Antona, v kateri je deloval kot vodja glasbene kapele, je skladateljev doprsni portret, na pročelju cerkve sv. Katarine, v kateri je pokopan, pa spominska plošča.
Tartinijevo ime nosi Festival Tartini, najstarejša zasebna glasbena šola v Sloveniji, pa ljubljanski Glasbeni atelje Tartini, Conservatorio di musica (Konservatorij za glasbo Giuseppe Tartini) v Trstu ter ena najbolj prepoznavnih, najdlje delujočih komornih zasedb v Sloveniji, Godalni kvartet Tartini. Ta je v sezoni 1983/84 začel delovati pod imenom Godalni kvartet Slovenske filharmonije, in sicer na pobudo takratnega umetniškega vodje Slovenske filharmonije, skladatelja in violinista Iva Petrića. Od takrat se je zasedba delno spremenila: prva violinista Darka Linarića in Črtomirja Šiškoviča je nasledil Miran Kolbl, od začetka kot drugi violinist deluje Romeo Drucker, violist Aleksandar Milošev je nasledil Cvetka Demšarja, violončelist Miloš Mlejnik pa je prav tako član kvarteta od samega začetka. Kvartet je 30-letnico umetniškega delovanja obeležil s ciklom koncertov novembra 2014.
Koncerti
Festival Tartini je mednarodni festival komorne glasbe, ki od leta 2002 vsako poletje poteka v Piranu in Kopru. Festival ponuja sporede, na katerih so zastopana dela Tartinija in tudi drugih slovenskih in tujih ustvarjalcev, tako zgodovinskih kot sodobnih, posebni poudarek pa je vsekakor na historično avtentičnih interpretacijah baročne glasbe. Koncertni sporedi skoraj nujno vsebujejo vsaj eno delo izpod Tartinijevega peresa. Festivalska atrakcija je poleg tega že omenjena Tartinijeva violina, ki na koncertih zazveni v rokah mednarodno znanih violinistov. Na festivalu so že nastopili violončelist Mario Brunello, pianist Pierre-Laurent Biucharlat in zasedbe, kot so I Solisti Veneti, Academy of St. Martin in the Fields, London Symphony Orchestra in Camerata Academia Salzburg. Od leta 2005 deluje festivalski ansambel Il terzo suono, ki se je razen na Festivalu Tartini predstavil tudi z nastopi v tujini.
Koncertom s Tartinijevo glasbo lahko prisluhnemo tudi mimo Festivala Tartini. Na mojstrovi violini je ob 324. obletnici njegovega rojstva nastopila violinistka Nadežda Tokareva. S pianistom Evgenijem Sinajskim sta 8. aprila 2017 predstavila spored Tartinijevih, Paganinijevih, Vitalijevih in Bazzinijevih del. Dogodek je organiziralo Uredništvo za resno glasbo 3. programa Radia Slovenija – Ars, in sicer v sodelovanju z italijansko skupnostjo Giuseppe Tartini Piran, Samoupravno skupnostjo italijanske narodnosti Piran in Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran. Da Tartinijeva dela zvenijo tudi izven Pirana, priča med drugim koncert, ki sta ga 9. aprila 2019 na Konservatoriju za glasbo Giuseppe Tartini v Trstu priredila violinist Črtomir Šiškovič in čembalist Luca Ferrini.
Tartinijev obsežni skladateljski opus je v precejšnji meri neraziskan, številna dela so pozabljena in v sodobnem času niso doživela izvedb, po drugi strani pa so nekatera njegova dela (npr. zgoraj obravnavana) zelo pogosto na repertoarju tudi najboljših violinistov našega ali polpreteklega časa. Številni med njimi so svoje interpretacije Tartinijevih del ovekovečili na nosilcih zvoka, med njimi virtuozi, kot so Itzhak Perlman, Isaac Stern, Anne Sophie Mutter, Julia Fischer, Andrew Manze, David Plantier, Chiara Banchini in Ensemble 415. Kljub temu zakladnica ohranjenih Tartinijevih del omogoča še veliko raziskovanja in ponuja dobrodošlo obogatitev koncertnih sporedov ter dodatni vpogled v bogastvo in lepoto violinskega repertoarja 18. stoletja.
Raziskave, simpoziji
Giuseppe Tartini je bil predmet znanstvenega raziskovanja. Še posebno v zadnjih letih narašča zanimanje muzikološke stroke za njegov glasbeni in teoretični opus, a tudi za manj znana poglavja mojstrove življenjske poti. Ozrimo se na nekatere izmed dosedanjih muzikoloških simpozijev, ki so pri nas potekali na temo življenja in dela Giuseppeja Tartinija.
7. in 8. aprila 2001 je v Piranu potekal simpozij z naslovom Tartini »maestro« narodov in kulturno življenje v obalnih mestih današnje Slovenije med 16. in 18. stoletjem. Prispevki s simpozija so dostopni v zborniku referatov, ki je leta 2002 izšel pri Založbi ZRC SAZU v Ljubljani.
Muzikološki inštitut ZRC SAZU je leta 2013 v sodelovanju z Univerzo v Padovi priredil mednarodni simpozij, ki ga je obogatil bogat spremljevalni program v Piranu – od koncertov in razstave do ogledov skladateljeve rojstne hiše. Na simpoziju z naslovom Giuseppe Tartini in raziskave njegovega življenja, del in časa, posvečenemu nedavno umrlemu italijanskemu muzikologu Pierluigiju Petrobelliju, doslej najpomembnejšemu raziskovalcu Tartinijevega življenja in dela, so sodelovali predavatelji iz Slovenije, Italije, Velike Britanije, Nemčije in Združenih držav Amerike.
»250-letnica smrti slovitega violinista, violinskega pedagoga, skladatelja in glasbenega teoretika Giuseppeja Tartinija (1692–1770), ki jo obeležujemo v letu 2020, ponuja priložnost za ponovni premislek o študijah njegovega življenja in dela, ki so bile v preteklosti že napravljene, obenem pa tudi za obravnavo tem, ki so do sedaj ostajale v ozadju. Mednarodni muzikološki simpozij, ki bo 16. in 17. novembra 2020 potekal v Ljubljani in v glasbenikovemu rojstnemu Piranu, bo v ospredje postavil Tartinijevo glasbenoteoretsko misel in njegovo skladateljsko ustvarjalnost.« Tako napovedujejo letošnji Mednarodni muzikološki simpozij njegovi organizatorji: Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Muzikološki inštitut ZRC SAZU in Tartinijeva hiša Piran. Na simpoziju z naslovom V iskanju popolne harmonije: Tartinijeva glasba in glasbena teorija v lokalnem in evropskem okviru se obetajo prispevki domačih in tujih strokovnjakov, kot so Sergio Durante z Univerze v Padovi, Pierpaolo Polzonetti z Univerze v Kaliforniji, Patrizio Barbieri iz Rima, Neal Zaslaw z Univerze Cornell, Matjaž Barbo in Svanibor Pettan z Univerze v Ljubljani, Metoda Kokole z ZRC SAZU, medtem ko so organizacijo simpozija prevzeli Katarina Bogunović Hočevar in Nejc Sukljan z Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Klemen Grabnar z Muzikološkega inštituta ZRC SAZU.
***
V pričakovanju novih ugotovitev lahko vedoželjni posežejo po že obstoječi literaturi. Naj tu navedemo le nekaj naslovov:
Kokole, Metoda. (Ur.) Tartini »maestro« narodov in kulturno življenje v obalnih mestih današnje Slovenije med 16. in 18. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC, 2002.
Sivec, Ivan. Moj ljubljeni Tartini. Kamnik: Ico, 2012.
Kokole, Metoda, in Michael Talbot. (Ur.) »Giuseppe Tartini in raziskave njegovega življenja, del in časa«. Posebna številka De musica disserenda, 10, št. 1 (2014).
Tartini, Giuseppe. Tartini's violin – Sonatas for violin and b.c. Izv. Črtomir Šiškovič, Luca Ferrini. Piran: Pomorski muzej Piran; Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini, 2016.
Žitko, Duška. Giuseppe Tartini: 1692–1770. Piran: Pomorski muzej, 2017.
Prav tako navajamo nekaj uporabnih povezav:
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi683588/
https://www.britannica.com/biography/Giuseppe-Tartini
https://www.tartinifestival.org
http://www.slomd.si, http://www.slomd.si/prireditve/simpozij-tartini/