06.04.2019
Kdo se boji tem(ač)nih sanj
Raiven ima v REM-u potencialno podlago za celometražni album. Priložnost za kaj več.
Raiven
REM
samozaložba
2019
Načrt in še bolj želja sta bila drugačna. A če kdo, potem je Raiven najbrž zdaj že vajena drugačnega poteka dogodkov. Potem ko sta od prvenca Magenta (2017), ki je prejel zlato piščal za najboljši album in bil v Odzvenovi recenziji pohvaljeni z oznako najsodobnejšega pop izdelka minulih dveh let, je malo ploščo REM izdala le dan po letošnji Emi. Takoj naslednji dan. Tudi zato, da bi Kaos, s katerim je prišla v superfinale, dobil svoj širši, pravi kontekst. Kajti Kaos naj bi združeval dva svetova: od mračne more do svetle umirjenosti. Vendar mračne sile niso zmagale. Ne na Emi in pravzaprav niti na mali plošči REM ne, tem novem (nad)standardu slovenske elektropop produkcije. Kajti REM, mala plošča velikega potenciala, če že, zmaga drugje.
Kaos naj bi združeval dva svetova: od mračne more do svetle umirjenosti. Vendar mračne sile niso zmagale. Ne na Emi in pravzaprav niti na mali plošči REM ne, tem novem (nad)standardu slovenske elektro-pop produkcije. Kajti REM, mala plošča velikega potenciala, če že, zmaga drugje.
Raiven rapidno zaziba svojo kreativnost, zlasti vokal. Toliko vsega se zgodi na »mali« plošči, ki je očitno ustrezen izbor, saj nima mašil in ni niti najmanj zvočno skromna. Vse za to, da bi žive slike v odtujenem spancu doživel tudi poslušalec. Kdor se ne boji močnih basov, preskokov in elektropop šokov, bo te slike tudi videl oziroma bo Kaos podoživel kar epileptično. A Ema za to ni pravi poligon.
Raiven je zagotovo produkt časa in prostora, vendar hkrati pozna zakonitosti sodobnega popa. Pravzaprav se na REM-u še bolj kot na Magenti več kot le zdi, da vse počne ne samo tako, kot bi morala, ampak tudi tako, kot je prav. Da je vse odkljukano. Zaveda se, kot je povedala za Delo, da se je vmes že iskala. Tipa. Tuhta. Menjava. Potem ko je bila že dvakrat poprej na Emi (leta 2016 je s pesmijo Črno-bel debitirala na drugem mestu, lani pa z Zažarim pristala na tretjem), je s Kaosom stavila na vizualno podobo. Diplomirana operna solo pevka, ki ji je harfa na odru dodala mističnost, je zaenkrat precej mlada, a ne zaletava. Naivnosti ni več. Od Magente sem se je marsičesa naučila. Za REM se je tako zdaj raje obdala z generacijskimi vrstniki. Sama jih ima 22, najstarejši član ekipe je dve leti starejši. »REM je veliko bolj oseben. Pri Magenti sem sodelovala večinoma pri pisanju besedil, pri REM-u pa sem se vtaknila v vsako malenkost v produkciji komadov. Vsak ton, zvok in efekt je skrbno premišljen in ima svoj namen. REM je čisti odraz mene, medtem ko sem se pri Magneti še iskala,« se je glasilo uradno sporočilo za javnost, da bi se Raiven osmislila na novo. Toda prav Kaos tega preboja ni dosegel. Kot da bi bil njegov edini namen goli šok, vizualna eksplozija, primerna za Evrovizijo, preko katere bi se nato lahko triumfalno postavila še v domovini. No, domovina je na koncu izbrala drugače in nagradila točno tisto, kar v preostalih štirih skladbah ponudi REM.
Raiven v bistvu ni nujno treba najprej zagledati. Šov je že njena glasba, tam se skrivajo vse slike, ki jih lahko ob takšni produkciji koreografira že poslušalčeva domišljija. Kostumi, plesalci, efekti ... odveč. REM abstraktno poplesava, drži se žanra, ki rad briše meje ter preskakuje stare zapovedi pop uspešnic. Že uvodni Širni ocean je skoraj alternativni elektropop. Nepopustljiva ambientalnost, ki se k ritmični podlagi zateče šele debelo po uvodni, raztegnjeni, oceanski minuti. To ni ne radijski ne klubski potencial. Za klasično klubsko pot ima preveč abstraktno zasedbo, saj se je ob premieri drugega izdelka v Ljubljani predstavila z didžejko, violinistom (Luka Beljan) in violončelistom (Žan Beljan).
Mednarodno soustvarjeni REM pripelje Raiven ravno zaradi svoje zvočne podobe do aktualne, moderne, svetovne pop produkcije. Toda ker Slovenija nima sistematično obdelanega popa, zlasti ne v najbolj množičnih medijih, ki naslavljajo najširšo populacijo, je bil Kaos, no, kaos. Pač stvar subjektivne presoje. Raiven sicer pravi, da ji je klasika bližje tudi zato, ker tam mnenja ne podajajo nekompetentni ljudje; pa vendarle, Kaos ni najbolj(ša) pop skladba na REM-u. Še blizu temu ne pride. Vseeno je to nab(r)ita mala plošča, ki bi se jo dalo razširiti v legitimni album, vendar bi za to potrebovala celovitejšo idejo o tem, kaj želi povedati s svojim ustvarjanjem. Kar ne pomeni, da besedila, pri katerih je sodelovala July Jones, niso sporočilna.
Širni ocean nakaže »temnejšo plat elektropopa«, kjer se Raiven dejansko dokaže. »Ugašaš mojo luč / dala sem ti ključ / v napačni sobi si stal / vse nočne more prespal« – to so kar temne misli. To ni ne klasičen ne radijski pop. Vsaj v Sloveniji ne, toda prav tukaj Raiven ponuja vse tisto, česar nimajo ne naslovnice ne televizije. Produkcija je napredna, klubska, močna, še naprej terja sposobne zvočnike, saj se poigrava s konceptom refrena, ki je lahko to, karkoli si poslušalec želi, da bi bil. Širni ocean je ocean, v katerem produkcija zlepi več idej, celo toliko teh, da ko se prelivajo temni basi in njen v kitici nežni vokal, se uvodna pesem spreminja skorajda v skupek pesmi, a vseeno deluje kot celota. Ne udarna ne najbolj močna, ampak deluje. Zakaj? Zaradi izdelanega, premišljenega in izpiljenega vokala.
In to ni edina taka pesem, saj že mrmranje v Kralju Babilona kaže, kako »poliglotski« je lahko pop v letu 2019, če se opre na preverjene recepte, a jih nato porine v zakonitosti sodobnega časa, kjer je pop bolj melodija kot sporočilo. V Kralju Babilona se Raiven vokalno ne samo izkaže, temveč nemara preseže samo sebe, pri čemer to ni golo (samo)dokazovanje, koliko zmore. Visoki intervali so dokaz prepričljivega petja, ki se je skrbno oprijelo besedila. Z malo več drznosti bi Kralj Babilona lahko postal hit, s katerim bi avtorica res prodrla in pustila zapomnljivi pečat v mimobežnem času. Produkcija je namreč že predrzna – ravno zato, ker ima tako klasično klavirsko podlago, prevedeno v produkcijski babilon.
Najgloblja, čeprav doživeta faza spanca se pokaže v skladbi 13. Mala plošča, ki želi biti udarna, ne da bi preveč povedala, izkaže točno v tem momentu pomankanje tveganja oziroma celovitega koncepta. 13 deluje zaradi predvidljivih izvedb, katerih je bilo sicer dovolj že pred tem; je bolj plan B, rezervni načrt, variacija na temo. Toda vseeno izstopa po refrenu, ki se te hitro prime. To je redek, dragocni trenutek v njenem repertoarju. »Zdaj stojiš na robu prepada / v breznu strah prevlada / sam boš izbral svojo kazen si // Zadnji dan kliče tvoja vest te / a ne oglasiš se / čakaš a ni rešilne vrvi,« tako gre sporočilni refren v najkrajši, skoraj odrezani skladbi, ki bi REM najbrž skrajšal, vendar nato Ledenik spanec podaljša. »Tukaj je varno, ni mi hladno, / v megli pozabim, kar je bilo, / čas se ustavi v moji glavi,« je v sobi, ki nima sten, v času, ki je peščen, svet slajši, kolikor je manjši. Goli minimalizem, kjer se izkaže mastering Martina Bezjaka. Na REM-u je sicer ob producentskih prijemih Petra Khooja sodeloval še Lazy Joe.
Zdaj ko je medijski naval, iz katerega Raiven (ne)hote štrli, ne da bi se jo zares razumelo, morda lahko Kaos, sam v svoji REM fazi, deluje kot (samo)kritika. Siloviti vsebinski krik, daleč najhitrejši in žanrsko oddaljen v osemnajstih minutah, ki delujejo, kot da bi šlo za pol ure, skorajda kriči z »brez zmage ostal je poraz« in »kdaj bo te igre dovolj?«. Ker take sanje so le hrup, ti pa spet toneš v kaos. Saj to sama dobro ve, ko pravi, da »resnica je laž«.
Raiven ima v REM-u potencialno podlago za celometražni album. Priložnost za kaj več. Sama pravi, da si želi enkrat sama producirati album, pa tudi če album potem konča z oceno »na površju vse je mirno, a v meni je kaos«. Če bo vztrajala, a ne za vsako ceno, ter nagovarjala ciljno publiko, kar najširši krog, kot ga resda prinaša, a ne zagotavlja EMA, potem bo vsaj v drzni zvočni podobi, kot je prinaša REM, naletela tudi na kompetentne ljudi. Take, ki se bodo osredotočili najprej na glasbo in šele nato na vse drugo. Široko zaprtih oči.