Kekec in škrat Skovik

Kdo ga ne pozna, predrznega, pogumnega in srčnega fanta, ki že več kot sto let navdušuje mlado in staro bralstvo, pojavlja pa se tudi v filmskih in odrskih postavitvah. Zadnjo stvaritev, opero z naslovom Kekec in škrat Skovik, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, Glasbene matice Ljubljana in Cankarjevega doma, smo si ogledali tudi mi. Glasba v operi je sodobna, a zelo poslušljiva, primerna za mlado občinstvo. Skladatelj je operne elemente povezal s folklornimi toni in elementi muzikala in jih s tem približal današnjim otrokom.

Novo delo sta ustvarila skladatelj Tomaž Habe in libretist Milan Dekleva. Zgodba se tokrat odvija v času zimskega solsticija, ko se po verovanju naših starih ljudstev cikel življenja konča in se začenja novi. Vaščani praznujejo ta čudežni preobrat narave, ki deluje v popolni harmoniji in ravnovesju. Ljudje bi morali tej premeni narave slediti in jo spoštovati. Zgodba sledi prvotni zamisli, ki pa je hkrati posodobljena. Imamo nagajivega Kekca, ki vsem pomaga, slepo Mojco, ki upa na zdravilo za slepoto, ter nerodnega in strahopetnega Rožleta. V središču dogajanja je Bedanec, ki straši otroke, ugrabi Mojco in ne spoštuje narave. Verjame, da bo deklico rešil Kosobrin, sam pa bo na ta način prišel do zdravilnih kapljic za oči. Z njimi bi bogato zaslužil, denar pa naložil v švicarski banki. Tu se prikaže pokvarjena miselnost današnjega ponorelega sveta, a hkrati tudi osamljenost tega siromašnega človeka. Njegovo nasprotje je Kosobrin, ki ga imajo vsi radi; živi v naravi in verjame, da narava zdravi. Kekec sledi svojemu srcu in, preoblečen v škrata Skovika, preplaši Bedanca, da bi se ta umaknil. Zgodba ostaja odprta, tako ne izvemo, če ta vas zares zapusti ali pa ostane.

Glasba v operi je sodobna, a zelo poslušljiva, primerna za mlado občinstvo. Skladatelj je operne elemente povezal s folklornimi toni in elementi muzikala in jih s tem približal današnjim otrokom. Poustvaril jo je ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča pod taktirko Iztoka Kocena z asistentom Miho Kovačem Zupancem. Režijo in scenografijo sta prevzela stalna in utečena ustvarjalca Eva Hribernik in Jaro Ješe, ki vsako predstavo umetelno in brez velikega pompa spremenita v umetnino.

Vidi se, da v Glasbeni matici Ljubljana z otroki delajo sistematično. Vsi člani mladinskega zbora, ki ga vodi Irma Močnik, imajo tudi individualne pevske vaje, ki jih vodi Tanja Rupnik. Člane odraslega zbora (zbor Glasbene šole Vič-Rudnik) je pripravila Jelena Susnick. Ne bom izgubljala besed o solistih: Klemnu Torkarju kot Kosobrinu, čigar podobnost s Kosobrinom iz filma (1951) v poosebitvi Frana Milčinskega – Ježka je presenetljiva, Janku Volčanšku kot Bedancu ter Mateju Prevcu kot vaškemu stražarju. V celotni predstavi sta prijetno navdušili čista intonacija in dikcija mladih izvajalcev, ki je pogosto ne premorejo niti profesionalni operni pevci. V tokratni postavitvi (10. februar) so nastopili Filip Podržaj (Kekec), Ana Li Švrljuga (Mojca), Gašper Strajnar (Rožle) in Ela Redondo Dražič (Tinkara). Če bi izmed teh koga izpostavila, bi to bila Ana Li Švrljuga. 

Tudi v prihodnje bi bilo zanimivo spremljati pevski napredek teh otrok ter starejših pevcev zbora glasbene šole. Izbrani so bili na glasovnih preizkusih junija lani, zato so se solisti svoj part lahko učili tudi med poletjem. Pevske vaje otroških solistov in mladinskega zbora so se pričele septembra in so potekale enkrat na teden. Tem so bile nato dodane še bralne, koreografske in režijske vaje ter na koncu vaje z orkestrom, tako da so januarja priprave potekale intenzivno skoraj vsak dan. Ponovitve so predvidene za maj in december. Ker kateri izmed nastopajočih fantov lahko med tem časom mutira, je za vsako vlogo predvidenih več pevcev. 

Celotno zasedbo in ustvarjalno ekipo si lahko ogledate TUKAJ.