Kladu je oživu!

Zgodovina se ponavlja, zapiše Andrej Kokot na ovitku svoje nove plošče Et tu, Brute. Nadaljuje: »Včasih smo rekli, da kot farsa, kar smo mislili, da je socializem. Zato se vprašamo, kaj je potem tale reč, ki jo imamo zdaj.«

Andrejevo bio-kantavtorstvo je torej pomembno. Zato, ker nam s svojo brezkompromisnostjo ves čas nalaga, da nam ne sme biti vseeno; ker v svojih pesmih nagovarja čisto določene primere zgrešenosti družbe in umanjkanja osnovne socialne note...

Dobro vprašanje, na katero plošča s trinajstimi pesmimi išče odgovor, in tega seveda poznamo, a vendarle ni tako enostaven. Kokot svoje početje imenuje bio-kantavtorstvo: besedila in glasba so namreč z geografskim poreklom, brez dodanih konzervansov in naravno starana, zapiše Kokot. V pesmi Odrolanka zapoje tudi: ideali so padli. Zdi se, da je celotna plošča v tem duhu. No, skoraj, z izjemo dveh nekolikanj bolj »blago ubranih«, Nočne izmene in Dneva. »Kdo krade mi ure noči? / Kdo mi spanec odžira?« se sprašuje v prvi, medtem ko v drugi, ljubezenski, pristavi: »Našel sem te. / Konec je krvavih noči.« In res je to najbolj nežna pesem, kar jih boste slišali na plošči. Zvočno umerjena zgolj z Andrejevo kitaro in glasom nikakor ni zvočno enolična, saj njegova kitara pove več kot bend; ni zgolj spremljevalno glasbilo, pač pa hkrati orodje, sredstvo in cilj. Andrej ji ne prizanaša, noče biti subtilen zgolj zato, ker so v naših glavah kantavtorji ponavadi tihi, lirični, subtilni ... Njegova kitara je kladivo, in tudi na ploščo zapiše z velikim fontom: »Kladu je oživu!« Kladivo, s katerim je nekoč že igral, pa to igranje nato odložil zaradi »kariere«. In ko je kariero pustil za sabo, je kladivo spet oživelo. To je dokazal na lanskem prazniku glasbe. In to je dokazal tudi z uglasbitvijo pesmi svojega strica, koroškega književnika Andreja Kokota, čigar pesem Prepričanje stoji na tretjem mestu pričujoče plošče. »En Andrej Kokot je dovolj,« je nekoč dejal. Kdo ve, če bi se pokojni pesnik strinjal z nečakom. A to pravzaprav ni pomembno; pomembno je, da je današnji protagonist eden večjih akterjev v sodobni zgodovini uglasbitve poezije pri nas (preverite njegova sodelovanja z Boštjanom Sokličem, denimo Zaigrajmo pesnike) in v prostoru nekdanje skupne države, kjer tudi objavlja, in da je z objavo plošče z lastnimi pesmimi in s stričevo nekako zaokrožil to zgodbo. Ne zaključil, pač pa ji dal še dodatni avtorski pečat.

Andrejevo bio-kantavtorstvo je torej pomembno. Zato, ker nam s svojo brezkompromisnostjo ves čas nalaga, da nam ne sme biti vseeno; ker v svojih pesmih nagovarja čisto določene primere zgrešenosti družbe in umanjkanja osnovne socialne note (Zakaj); ker je njegova intimna poezija, ko ni več nežna, prav tako glasna, s pankovsko štimungo: »Idi bestraga / Idi do vraga / Idi moja mila draga ...« (Košmar) ali: »Takrat je usekalo v teme / Ti si hudičevo seme ...« (Strast in kri). Ta pride morda do vrhunca izraza v pesmi American punks in njeni ex-YU različici Amerikan panks. »Amerika, ti si bleda. (...) / Amerika, ti nisi nič.« – »Amerika, ti nisi sjajna. / Amerika, ti si očajna. (...)« Usekati naravnost. Povedati tako, kot je. In za konec – kravata. Ki kroji usode. »Lep nasmeh, počesani lasje. / Zjutraj sveže umiti zobje. / Trim popoldan, srečna družina. / Prepiri so strogo privatna dobrina.« Fasade krojijo družbo. Življenja. Treba se je obnašati. Vsaj navzven. In simbol fasad je kravata: »Kravata, ki kroji usode. / Kravata, pisana v oči nas bode. / Kravata, na sestankih in v službi. / Kravata: brez nje si ko’ nag v družbi.« Tako nekako to gre danes. Kajne, Brut?