Pot do empatične družbe kuje sodobna umetniška glasba

V soboto, 21. januarja, je v Studiu 26 ob 60. letnici programa ARS in v sklopu mednarodnega projekta Radia Slovenija B-AIR zazvenelo sodobno simfonično delo Larise Vrhunc. Skladateljica je skladbo pod okriljem umetniškega raziskovalnega projekta namenila posebnim poslušalcem – dojenčkom, malčkom in otrokom v ranljivih skupinah. Projekt vodi Radio Slovenija, ki raziskuje vpliv zvoka na človekov razvoj skozi vsa starostna obdobja ter v tesnem sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki s področja nevroznanosti, psihologije in pedagogike spodbuja skladatelje umetniške glasbe, naj ustvarjajo nove orkestrske partiture. Skladba Tako tiho je zazvenela v posebej za to priložnost prilagojenem ambientu in orkestrski postavitvi. V izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je bil to najbrž prvi tovrstni koncert v svetovni glasbeni zgodovini. Tako tiho je simfonično delo izrazito sodobnega jezika, ki temelji na prelomnem konceptu približevanja resne umetniške glasbe malčkom. Izvedba je bila posebna tudi zato, ker se ni dala zapeljati cenenim postopkom zabavanja ali vedritve otrok, niti se ni želela približevati otroškim ušesom s poenostavljenostjo. Glasba Larise Vrhunc ne podcenjuje najmlajšega poslušalca, temveč ga obravnava kot polnokrvno bitje, ki je odprto za umetniško izkustvo.

Dirigentka Catherine Larsen-Maguire je krstno izvedbo bolj kot z gestiko vodila z menjavo znakov, ki so s številkami označevali spremembe v teksturi zvoka in glasbenem materialu. Organski glasbeni tok sodobne govorice Larise Vrhunc nas je z rahločutno in koloritno osredotočeno poetiko številčni strukturiranosti navkljub nagovarjal k aktivnemu poslušanju. Koncert je deloval kot popotovanje, na katerem se malček in njegov skrbnik srečata v intimnem objemu glasbenikov in glasbil, s katerimi se malčki lahko igrajo in tako sooblikujejo glasbeno izkušnjo. Okolje je spodbudilo prosto gibanje poslušalcev, ki so sredi studia naleteli na sedežne vreče, blazine in žepke iz blaga, napolnjene s papirjem, ki so delovali kot igrača in so zaradi šumenja delovali tudi kot glasbilo. Eno takih spontanih glasbil je viselo nad malčki kot mobile s peresci in cingljajočimi okroglimi podložkami. Orkester je poslušalce obkrožal, tako da so se v času trajanja skladbe malčki lahko na varen način približevali inštrumentalistom in izkusili raznolike zvočne odtise posameznih glasbil. Glasba nas je oblivala z vseh strani, gibanje po prostoru pa je slikalo svojevrstno zvočno podobo. Med simfoničnim barvanjem sordiniranega igranja na klasične inštrumente so se prelivali zvoki metalofonov (zvončkov, vibrafon) in tibetanske zvočne posode, ki z utripanjem najbolje stimulirajo alfa možganske valove. Eterični pridih je potencirala uporaba ebowa, elektronskega loka za kitaro, ki iz strune izzove več alikvotov in dinamične pretočnosti. Kljub uporabi vseh teh raznovrstnih glasbenih inštrumentov se prefinjeno umetniško izoblikovani glasbeni material nikoli ni navzel newagerske note, ki tako rada iz človekovega izkustva odstrani vse »negativno« in s tem potvarja celovitost dejanskosti. Skladateljičina glasba je odražala polnost človekovih občutij. Ponekod nas je vznemiril glasnejši tresk tolkalca in udarec na tibetansko posodo, skupaj z mračnejšim zvokom tube in fagota. Glasbeni stavek je slikal bogastvo človeških čustev, kar odraža edino smiselno, celostno empatično obravnavo človeka.

Tako tiho je simfonično delo izrazito sodobnega jezika, ki temelji na prelomnem konceptu približevanja resne umetniške glasbe malčkom. Izvedba je bila posebna tudi zato, ker se ni dala zapeljati cenenim postopkom zabavanja ali vedritve otrok, niti se ni želela približevati otroškim ušesom s poenostavljenostjo. Glasba Larise Vrhunc ne podcenjuje najmlajšega poslušalca, temveč ga obravnava kot polnokrvno bitje, ki je odprto za umetniško izkustvo. Še več, njena glasba seže v globine subtilnejšega čustvovanja, tistega bolj univerzalnega, zato je v enaki meri nagovorila otroke s posebnimi potrebami, kot so sporočile strokovne delavke. Glasba je seveda zlahka nagovorila tudi odrasle udeležence. S tem je skladateljica pokazala, da umetniške vrednosti glasbe ni treba iskati v manipulaciji čustvenih stanj, temveč v terapiji. Z večplastno in kompleksno glasbeno govorico lahko vzpostavi stik z resnico človekovega stanja, ki je raznoliko.  

Skladbo so izvedli trikrat in za različne skupine malčkov: najprej so bili izvedbe deležni otroci s posebnimi potrebami s spremljevalci, nato drugi otroci s starši, zadnja, večerna izvedba pa je bila namenjena predstavnikom medijev. Izvedeli smo, da so se kljub različni pogojenosti in karakteristikam vsi odzivali na enak način: malčki in dojenčki vseh vrst so se sproščeno gibali po prostoru in sprejemali glasbo z neobičajno mirnostjo. Čas za jok in vznemirjenje je napočil šele po zaključku koncerta.