Klavnica pride v Tivoli ali Animotmuzik II

V poznih urah januarskega večera smo na frekvencah Radia Študent vlekli na ušesa delo Emancipacija favne Tilna Lebarja. Kompozicija je bila predvajana še na treh zvočnih sprehodih po Tivoliju, kjer smo prisluhnili improvizacijam na Tilnovo delo, ki so jih izvedli vokalistka Ina Puntar, tolkalec Vid Drašler in harfist Edouardo Raon. Gre za cikel Animotmuzik, ki letos poteka drugič in se ukvarja z zvočno ekologijo oziroma zoomuzikologijo. Poteka kot eksperiment, ki združuje vrste med seboj in raziskuje zvoke nečloveških živih bitij ter jih vpenja v družbeni kontekst. Tilnova namerna perfidna preobleka zvokov groze v tekočo in ušesu prijetno pripoved nas je že skorajda zazibala v občudovanje živih bitij v parku, vendar se je Ina Puntar vživela v sporočilnost obdelanih zvokov živalskih masakrov in žrtvovanj. Tej prikrito maskirani zvočni krajini je dodala ječanje, vzdihe, srkanje sline in suho požiranje, sesljanje, zadrževanje vdiha, cmokanje, grlene glasove in druge zvočne podobe, ki jih je možno izvabiti iz ust in grla. Z njimi je ponazorila trpljenje, grozo in muke živali.

Tilen Lebar je v skladbi predstavil zvoke živali v klavnicah, ki jih je naknadno obdelal, da so izgubili svojo konotacijo. Postali so zvočni fluid, ki nas oddalji od doživetih grozot, a jih takoj, ko izvemo za njihov izvor, pojmujemo drugače in se nanje odzovemo. Skladatelj je o delu zapisal: »Emancipacija fávne poslušalko/ca odvezuje od potlačitev in vzbuja zavest, da so vsi ti zvoki posledica nepretrganega izkoriščanja nečloveških živali pa tudi delavk/cev, ki nas na nek način (s tem ko psihološke travme jemljejo na svoja ramena) varujejo pred psihičnim trpljenjem.« S tem naslavlja živalsko industrijo in vse, kar ta povzroča. Osvestiti nas želi o nehumanem ravnanju z ostalimi živimi bitji, o preziranju in ignoranci do njihovih osnovnih in višjih potreb ter brutalnem vsiljevanju svoje volje drugim oblikam življenja. Vse to ima dolgoročne posledice. Kot je zelo artikulirano in poglobljeno v spremni knjižici zapisala Katarina Radaljac, v primeru Tilnove kompozicije ne gre le za smrtno grozo živali, ki jim ni več rešitve, marveč tudi za stres in zaznamovanost ljudi, ki imajo s tem opravka. Razčlenila je vpliv takšnega početja na okolje in na širšo družbo. Kot je dodala, ob nakupovanju lično zapakiranega mesa niti ne pomislimo, da gre za kose trupla.

Če se vrnemo h glasbi, se moramo posvetiti vsakemu od sprehodov posebej. Prvi je potekal v opoldanskem času v Tivoliju, kjer so se zvočni vtisi stapljali s čudovito zimsko idilo, ki je bila pravi pendant zvokov, zaznamovanih s smrtjo. Tilnova namerna perfidna preobleka zvokov groze v tekočo in ušesu prijetno pripoved nas je že skorajda zazibala v občudovanje živih bitij v parku, vendar se je Ina Puntar vživela v sporočilnost obdelanih zvokov živalskih masakrov in žrtvovanj. Tej prikrito maskirani zvočni krajini je dodala ječanje, vzdihe, srkanje sline in suho požiranje, sesljanje, zadrževanje vdiha, cmokanje, grlene glasove in druge zvočne podobe, ki jih je možno izvabiti iz ust in grla. Z njimi je ponazorila trpljenje, grozo in muke živali. Kot je povedala, se je trudila narediti prostor smrti in spomina manj patološki, bolj sprejemljiv in normalen.

Drugi sprehod je potekal v večernih urah, v povsem drugačni podobi Tivolija, katerega silhuete je naznačevala le svetloba nočnih svetilk. Tokratno vživljanje v dogodek se je usmerilo bolj v samo zvočno vsebino. Vid Drašler se je posnetku prilagodil z mehkim zlivanjem s perkusivnimi zvoki, njegovo izvajanje na tolkalih je bilo neinvazivno in v počasnem ritmu, z umirjeno noto je dopolnjevalo maskirani in pretvorjeni masaker, tako da ni bilo vtisa dvojnega dogajanja, tako kot pri prvem sprehodu, marveč so tolkala bolj sovpadala s kontekstom kompozicije, kot bi želela nevsiljivo komemorirati prikrito dogajanje.

Harfist Edouardo Raon je zvočno pospremil Tilnovo delo na zadnjem sprehodu. Tokrat sta se posneto in inštrumentalno res zlila v zelo intimno sobivanje zvokov. Raon se je poslužil skrajnih leg harfe, ki jo je sicer raziskoval v celoti (okvir, pedala …), in iz nje izvabljal tihe trke, šume, zvene in druge zvoke, ki so se kot rahla tančica ovijali okoli premišljeno preurejenih okrutnih zvokov in mehčali njihovo tenzijo. Tako je skladba dobila nekakšno klasično patino in nas oddaljevala od primarnega, vendar smo v osnovnih zvokih vseeno prepoznavali njihov izvir, uho se je povezalo z razumom, ki je zvočno maso razčlenjeval na prepoznavne krike groze ali nemoči. Siceršnji pobeg v prijetne in prefinjene dodane zvoke je s tem postajal opomin na resnične dogodke, ki so botrovali zvočni osnovi, in nam dal z ustvarjeno distanco priložnost, da razmišljamo o vsebini. In tu smo pri spoju sublimiranega in surovega, pri krutosti sveta okoli nas in preseganju oziroma povzdigovanju tega na umetniški nivo. Sicer omehčana vsebina pa v zavesti vendarle ni izgubila svojega naboja in sporočila, ki je tako močno, da se ga kljub estetskemu užitku ne moremo otresti in nam kot hudič iz škatlice nenehno kljuva v zavesti.

Žal nam je, da kompozicija ni mogla biti predvajana večkanalno, kar bi ji dalo še prostorsko polnost, po drugi strani pa smo s sprehajanjem po Tivoliju dogodke dojemali nekoliko drugače, bolj individualno, četudi binauralno, a z več fokusa na posameznih zvokih.

Za konec smo skladatelju Tilnu Lebarju zastavili vprašanje, kako je izpeljal skladbo Emancipacija favne. »Delo je nastalo na pobudo kuratorice Katarine Radaljac, in ko sem izvedel za temo, sem začel zbirati zvočni material umirajočih živali na spletu (freefarm, halal klavnice …), nekaj materiala pa mi je posredovala tudi Katarina. V kraju, kjer živim, sem lahko posnel klanje kozlička, ki se nemaskirano pojavi v 26. minuti skladbe. Katarina se je s tematiko razširjeno ukvarjala v okviru svoje magistrske naloge, z Zavodom Cona pa je oblikovala tokrat že drugič cikel Animotmuzik in napisala tehtno brošuro. Material sem zbiral približno dva meseca in si nato osnoval domači studio, saj do večkanalnih studiev na Royal Conservatory of Music v Haagu, kjer sem na podiplomskem študiju, zaradi pandemije nisem mogel priti. Tako sem si pomagal s slušalkami in štirimi zvočniki ter programom CD Reaper. Žal mi je, da delo ne bo izvedeno večkanalno, saj bi to gotovo pomenilo veliko bogatejšo zvočno izkušnjo.«