Klubske vibracije v glavi

O tem, da so domači elektronski producenti v zadnjih letih ujeli korak z aktualnimi svetovnimi trendi, ni več dvoma. Sta pa letos dva producenta naredila še korak naprej in s svojima ploščama nakazala potencialne nove smernice. Gre za izrazno zelo različni glasbeni avanturi, toda obema lahko pripišemo inovativnost, tehnično spretnost in izvrstno žanrsko podkovanost. Kristjan Kroupa kot Alleged Witches z istoimensko ploščo, na kateri predstavi atraktivno vizijo housa in techna, ostaja zvest klubskemu plesišču. Podobi elektronskih plesnih muzik s svojim novim albumom sledi tudi Andrija Šulić – Šuljo, vendar je zaradi drznih permutacij njegova glasba precej manj učinkovita za na plesišča. Ja, Scrap Metal je predvsem plošča za elektronske gurmane, se pa hkrati zdi, da bi sorodno producentsko tehniko in estetiko v bližnji prihodnosti utegnili posvojiti celo drznejši producenti mainstreamovskega popa. Čeprav vsaj delno oba prihajata iz nekoliko drugačnega žanrskega okolja, se zdi, da se z glasbo prodornega ameriškega producenta Mr. Carmacka ali pa Britanca Mura Mase to pravzaprav že dogaja. No, Šuljo s svojo drugo solistično ploščo še ne cilja na (rekreativno) pop občinstvo, za kaj takega je Scrap Metal vendarle preveč brezkompromisen in zahteven album.

Scrap Metal je najžlahtnejši elektronski dragulj, ki bo nedvomno apeliral na posluh privržencev samosvoje, drzne in vrhunsko osmišljene elektronske glasbe za 21. stoletje.

Da zna ukrojiti glasbo za širši okus, je sicer že dokazal, navsezadnje je že skoraj petnajst let avtor zvočnih podlag najbolj priljubljenega štajerskega raperskega kolektiva Tekochee Kru, v tem času pa je beate krojil tudi za Zlatka, Trkaja, Valterapa, Unknowna in še koga z raperske scene. Na to, da je ob hip hopu začel ustvarjati še solistično, bolj elektronsko obarvano glasbo, je v precejšnji meri vplivalo njegovo didžejstvo. Ker se je tega – tudi kot (so)organizator klubskih dogodkov v Kinu Udarnik – resno lotil v času popularizacije trapa, post-dubstepa in raznih izpeljank bass glasbe, so tej žanri močno zaznamovali njegov albumski prvenec Green Winter iz leta 2013, ki se je na drugi strani še vedno opiral na hip hop. Še globlje v izraz (plesne) elektronike se je pod imenom Bags nato podal v navezi s producentom Blažem (ta je lani sam objavil podobno atraktiven, radoveden album), in sodeč po prvih posnetkih, gre za še en zelo obetaven projekt. Prek prijateljevanja z Blažem se je konec lanskega leta znašel v družbi obalnih beatmakerjev in producentov iz krožka Giro, vse te izkušnje pa je zdaj spretno povezal v album Scrap Metal.

Zdi se, da so ta Šuljova raznotera izrazna izhodišča morda ključni razlog za to, da se album ne ujame v žanrske klišeje. V upočasnjenem tempu in priložnostni tehniki vzorčenja se skriva hiphoperski oziroma beat DNK, a zelo specifičen zvočni dizajn, ki ne sloni na klasični logiki zankanja, glasbo zapelje na precej drugačen, izviren in razburljiv teren – v izraz, ki se zadnja leta po zaslugi peščice producentskih radovednežev drzno izmika primežu starošolskih pravil elektronske (klubske) glasbe, dasiravno obenem posvaja in drugači elemente posameznih žanrov. Šuljo si te izposoja od otoškega bassa, wonkyja, post-dubstepa, trapa ter rapa in iz njih ukroji raziskujoč izraz, poln subtilnih detajlov, ki zveni izjemno trendovsko in v duhu časa, hkrati pa tudi kot nekaj povsem novega in se mojstrsko izogne pogosti pasti producentskega eksperimentiranja, ko ta postane samozadosten. Skladbe ves čas ostajajo izjemno osredotočene, tudi ko znotraj posamezne sestavlja in razstavlja več idej ter zvočnih motivov. Povedano drugače, z vsako skladbo izpove zelo jasno, narativno razgibano zgodbo z glavo in repom. Za nameček vsaka skladba oziroma zgodba stoji sama zase, kar je še posebno v kontekstu (ob)klubske glasbe prej izjema kot pravilo. Na ta račun in tudi zaradi obsežne količine idej album daje vtis, da je daljši, kot pa v resnici je (slabe pol ure), a obenem prav zaradi časovne ekonomičnosti nikoli ne deluje razvlečeno. Vsi najmanjši detajli in avanturistični zasuki so točno tam, kjer morajo biti, ne da bi zato glasba izpadla previdljivo.

Naslov naj vas zatorej ne zavede: Scrap Metal je najžlahtnejši elektronski dragulj, ki bo nedvomno apeliral na posluh privržencev samosvoje, drzne in vrhunsko osmišljene elektronske glasbe za 21. stoletje.