Knjiga o Sloveniji danes

Tole je knjiga o Sloveniji danes. »Zgodba o uspehu« se je zlajnala, tega čez noč narejenega hita ni več na lestvici, radio in televizija ga ne vrtita, niti v oddaji Odmevi ga ni, v vsakdanjem življenju ni predmet menjave, z njegovim pogrevanjem se najraje vname prepir. Tega Mitja Velikonja sicer ne reče izrecno, a to je podmena njegovega spisa o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi. Zato pa natančno zameji polje, ko zapiše, da je Rock'n'retro študija postjugoslovanske glasbe o Jugoslaviji in ne jugoslovanske glasbe iz časov Jugoslavije. Malce trdo zveneč naslov, ki želi ugajati, se sicer bolje prilega angleški različici spisa kakor slovenski polovici, je pa vseeno takoj umljiv.

Kulturolog, ki se med drugim ubada tudi s postsocialistično nostalgijo in kolektivnim spominom, dvakrat potrebuje »retro« oziroma retrospekcijo, spominsko obnavljanje nečesa preteklega: najprej zaradi tanke, a zanj ključne ločnice med pišmevuhovskim, hladnim »retrom« in bolj emocionalno poudarjeno (jugo)nostalgijo, zatem pa tudi kot način obdelave današnjega stanja v popularni kulturi in godbi v Sloveniji.

Iztočnico mu ponuja Simon Reynolds v knjigi Retromania (2011) z znanim pregledom izbruhov zaciklanega glasbenega ništrca, ki se dogaja v pop godbah po letu 2000. Angleški pisec je sicer progresist, ki še verjame v »pristno inovacijo«, zato je v oceni splošnega stanja reciklaže, povzemanja, bežnega citiranja, prepakiranja, »tenstanja« in spajanja minulih glasbenih slogov in zvrsti »kar tako« – na glasbenih robovih in v mainstreamu – na koncu svoje knjige dokaj resigniran, a dejansko stanje v prevladujočem anglopop svetu je precej točno in bridko zajel. Težko mu oporekamo v oceni, da se danes več pečamo s tem, kako godbo distribuirajo v internetni dobi, kdo z njo služi prek portalov za prodajanje posnete glasbe, in precej manj z niansami njene forme in družbene sporočilnosti. Če je kaj ideološki učinek tega stanja, je ta, da je danes za nas godba samoumevna in povsodna – od trenutka, ko se zbujamo, do zibanja v sen. Nekje pač nekaj »samo od sebe« gode, z mobitela, iz reklame, z radia v čakalnici, iPoda. Morda se v »onem, ki se daje v poslušanje««, kdaj pa kdaj zabliska tudi kakšen jugoslavizem.

Velikonja ta tip »retra«, ki je, če prikličemo najsplošnejšo opredelitev iz klasične študije Mauricea Halbwachsa, za razliko od zgodovinskega spomina del nepretrganega, kontinuiranega kolektivnega spomina, razbira v dvajsetletni novi Sloveniji. Mnemotehnična sredstva so danes seveda drugačna, bolj razširjena in vsem dostopna. Pisec to obliko pomnjenja in registre priklicevanja »duhov Juge« včasih dobesedno išče z raziskovalno lupo, ko iz gmote popularnih godb v Sloveniji izbrska tiste bende in glasbenike, ki se v posnetih komadih, videospotih, vizualni podobi in izjavah različno dotikajo nekdanje jugoslovanske izkušnje in evocirajo Jugoslavijo, socializem, komunizem, trobojnico, partizane, NOB, bratstvo in enotnost in še kaj; drugič se mu tak »retro-jugoslavizem« ponuja kar sam, recimo z držo in repertoarjem pevskega zbora Kombinat, spet drugače pri Magnificu in Rock Partyzanih. Ni presenečenje, da predstavlja kljub precej visoki številki izvajalcev in obdelanih »zadetkov« v glasbenih komadih, nastopih, sloganih ter kratkih citatih ta vrsta jugoslavizma manjšino slovenske popularne zgodbe. Osebno se mi zdi škoda, da avtor zaradi akademske resnosti in nepisanih pravil miljeja, v katerem deluje, ne pove bolj odkrito, da je večji del teh jugoslavizmov podobno plitek kot ogromna večina muzik, ki se jih otepa, vključno z narodnjaki, popevkarji in rockerji. Korektno nevtralno zamolči, da so »pofl« (a to seveda misli, če pazljivo beremo vrstice o vrivanju jugoretro elementov pri izvajalcih, ki so dejansko ravnali komercialno preračunljivo). Drugo vprašanje je, če to pri nas sploh kaj pomeni. Tu se mu glede na zasnovo študije že ponuja morebitno nadaljevanje – analiza načinov sprejemanja, konkretnih družbenih rab in podeljevanja pomenov jugoslavizmom v muziki.

Na pogovoru ob predstavitvi knjige v klubu Gromka sem se pohecal, da sta sestava besedila in potek študije zgleden primerek za študente s področja kulturologije oziroma študijev kulture o tem, kako se lotiti problema in pisanja o njem. Tak slog zajema stalna vračanja, povzemanja in napovedovanja tega, kaj je avtor storil, kaj ravnokar počne in kaj bo naredil – recimo, ko ubira analizo »od zgoraj navzdol«. Sproti postavlja kažipote v tekstu. Morda pa je tako zgledno urejen tekst tudi motiv za študente, da tega ne počnejo zmerom in kot po tekočem traku (drugo je, če tak »antireciklažni pristop« prfoksi na faksih sploh dopuščajo). Namreč ta manira »kažipotnega napredovanja spisa« učinkuje kvečjemu kot ovira pri branju in odvrača pozornost od obilice nabranega gradiva, izjemno bogatih in lucidnih opažanj avtorja (glej opombe pod črto), ki kar kličejo k nadaljnji obravnavi, a jih ta repetitivni shematizem malo duši. Prav, morda je to le vprašanje sloga.

Ima pa dobro plat. Terja sklep, avtorjev krajši povzetek vsega, kar je »dokučio« od poglavja o imaginarni Jugoslaviji prek razlage metodologije, nastavitve zgodovinskega okvira do analize kulturne širjave fenomena in kritike ideologije: v njem se sprašuje o političnih implikacijah avdio-vizualnih reprezentacij Juge. Velikonja trdi, da so na ideološki ravni ti (pozitivni in ne negativni) jugoslavizmi lahko sredstvo za blažitev in uravnoteženje jugofobnih, balkanofobnih diskurzov v Sloveniji. So del tistega kolektivnega spomina, ki lahko s parodijo, zafrkancijo ali bolj resno angažiranostjo posežejo v javno dojemanje socialistične Jugoslavije kot zgodovinsko uresničene alternative, »v kateri smo Slovenci aktivno sodelovali«. Morda lahko prispevajo k oblikovanju zrelejšega odnosa do preteklosti, »k revidiranju stavov« v sicer protislovni, zamegljeni ideološki sliki v času, ko je »zgodba o uspehu« pokončnega nacionalizma v spregi z neoliberalizmom postala hit. Dodajmo, da že sam kolektivni spomin na preteklost, ki ga morda sproži stara partizanska pesem o svobodi, ni celovit, enoten in enoznačen; njegov del je tudi pozaba, ki je lahko proizvod sistemske družbene amnezije.

Sklep je všečen, a malo prehiteva. Na neki točki se trudi popravljati staro »levičarsko« bolezen kulturnih študijev, v Velikonjevi formulaciji, pri »odpiranju vprašanj odpora v svetu vsesplošnega konformizma in oportunizma«.

Na misel mi je prišla izpeljava sociologa glasbe Simona Fritha, ki v zvezi s popularnimi godbami – recimo jim »avditivne formacije« s sopotnimi diskurzivnimi formacijami – dopolni Velikonjev sklep s tršo dihotomijo: kultura samozadovoljstva proti kulturi nezadovoljnih. Na prvi strani je »nevtralna zabava«, na drugi je stališče, da je življenje lahko drugačno, boljše in da se ga lahko spremeni. Resnično popularno je vedno nekaj izjemnega, ni vsakdanje in se ga ne da povzeti zgolj v prodanih kosih ali številu predvajanj. V tem je tudi »ne popularno«. To verjetno velja le za droben kos muzike, ki jo zajame študija retro-jugoslavizmov v deželi, ki na (evropskem)zahodu velja za del nekdanjega vzhodnega bloka. Medtem je Slovenija, tudi dežela južnih Slovanov, postala del evropskega Juga, nekakšna mediteranska periferija EU. Nove konstelacije, drugačne retro zgodbe in nove godbe? Čakamo na nadaljevanje.