Ko glasbenik preraste garažo

Jureta Lesarja, primorskega glasbenika in kantavtorja, ki besede kantavtor sicer ne mara, a bo tokrat zamižal na eno oko, sem spoznal precej let nazaj, ko je bil še na začetku svoje trubadurske poti in član indie rock zasedbe Eskobars. Besede indie in drugih oznak Jure prav tako ne mara, a naj mi znova oprosti in zamiži še na drugo oko. Kategorizacija glasbenih žanrov je že druga debata, nam, novinarjem, recenzentom, pa predalčkanje pogosto pride prav, zato da lažje pozicioniramo zvočno umetnost, ki jo predstavljamo oziroma analiziramo. Pa četudi se morda sami zmrdujemo nad etiketiranjem.

Juretu Lesarju je s ploščo Zemljin sin uspelo spojiti intimo kantavtorstva, ostrino rokenrola in šminko sodobne produkcije, ki ima potencial, da jo posvojijo tako mlajše kot tudi starejše generacije. Da Lesar s svojim ustvarjanjem misli resno in da od njega lahko pričakujemo še več plošč (z ali brez zasedbe Eskobars), pa kaže, da se vedno bolj nagiba h konceptualnosti in sporočilnosti. Da ni več zgolj kitara, garaža in pivo; to je kot umetnik prerasel. 

Zanikati, da se z Juretom osebno ne poznava, bi bilo smešno in licemersko, zato se ne bom pretvarjal, lahko pa obljubim, da me to pri kritiki ne bo niti najmanj oviralo. Slovenija je majhna, slovenska glasbena scena še manjša, kot smo že nekoč ugotavljali v nekem drugem zapisu. Nekajkrat smo si, on z Eskobars, jaz pa z neko drugo zasedbo, ki ji v tem tekstu ne bom delal reklame, delili oder, zato sem imel že nekajkrat priložnost spoznati njegov odnos do glasbe, pisanja, ustvarjanja, nastopanja in glasbenikov. In vedno sem imel občutek, da bom v tem odrskem poslu na dolge proge jaz bolj gost in občasni padalec, medtem ko je on deloval, kot da je šele na začetku, da se je njegov pohod po spotikanju ob note šele dobro začel. Izkazalo se je, da sem imel prav. 

Ko se je pojavila najprej na primorski in kasneje na širši slovenski sceni, se je zasedba Eskobars že sama po sebi kazala kot zanimiv pojav, saj je v naše kraje prinesla udomačeno različico novega britanskega rocka, ki je sicer navdih črpal v starem, a je bil (kakor koli obrnemo) vseeno v sveži preobleki. Lesar se je takrat s svojimi sobendaši Bogdanom Sojičem (bobni), Rokom Druscovichem (baskitara) in Teom Collorijem (kitara) navduševal nad bendi, kot so Babyshambles, zato smo samo čakali, da ga ponovno nekdo zapre v kak predal in ga okrona za »slovenskega Peta Doheryja«. No, bend je, preden je prišlo do tega, izdal dve studijski plošči – Eskobars (2010) in Ni dovolj! (2014), iskal in našel svoj zvok, odpiral koncerte v polni Hali Tivoli za Plavi orkestar, sodeloval z Gramatikom pri komadu Brave Men in potem nekako vmes izginil z naših radarjev. V tem času je zasedbi uspel povsem suveren prehod z angleškega k slovenskemu jeziku, tako da tega v resnici sploh nismo opazili, kar je ravno dober pokazatelj, da stvari niso šle na silo, ampak so se nekako zgodile v sosledju dogodkov. Jure je pač dober tekstopisec, ima pesniško dušo in pisateljske prste, kar ni nič čudnega, saj rad prisluhne glasbi Marka Breclja in Boba Dylana, ki sta ga ob pretoku številnih besed očitno veliko naučila. 

Tako, toliko za uvod. Tu smo zato, ker je Lesar pred kratkim izdal svoj samostojni prvenec, ki ga je naslovil Zemjin sin. Pri slednjem mu je pomagala ekipa izkušenih glasbenikov: producent in multiinštrumentalist Denis Horvat, bobnar David Morgan, kitarist Zoran Čalić, basist Luka Mrdakovič in kitarist Jan Fanedl. Naslov albuma je navdihnila resnična zgodba, kar potrjuje, da zna Lesar v svoji okolici zaznati prave in aktualne tematike, saj istoimenska pesem govori o umetniku iraškega rodu, ki že 40 let živi in ustvarja v Piranu, Razzaku Jubayerju. Slednjega je Slovenija (ne ljudje, temveč zbirokratizirana država, da ne bo pomote) hotela izgnati. Jure pa v skladbi, kot se za človeka s svetovljanskimi nazori spodobi, vidi širši pomen, saj meni, da smo vsi nekje tujci, pod površjem pa vsi ljudje, torej Zemljini sinovi in hčere. Sporočilo je jasno. »Že 40 let tu živi in ima svoje ime, že 40 let tu živi, ima hčer in svoj atelje, že 40 let riše na papir ta kraj države, ki ga pošilja stran. Smo res šli sto let nazaj? Vozovnice za Irak in Afganistan,« v prvi kitici prepeva glasbenik. V zvokih te skladbe (in albuma nasploh) pravzaprav lahko slišimo njegove najvidnejše vplive, ki pa so spretno zabrisani in speti v celoto, ki jo zaznamuje močan avtorski pečat, dokaj unikaten za aktualno slovensko glasbeno sceno. Zvočna podoba je sodobna in spolirana, a hkrati diši po starih vinilkah ter nas na trenutke z brco surovosti in spontanosti opomni, da plošča Zemljin sin nima namena biti predvidljiva. 

Sprehod skozi niz pesmi na plošči nam ponudi kar nekaj presenečenj, in to ravno takrat, ko pomislimo, da smo ujeti v že slišane napeve v udobni, varni coni ustvarjanja umetnika, ki se zaveda svojih omejitev. Tega ne kaže nujno vzeti kot kritiko, temveč nenazadnje tudi kot znak profesionalnosti in zrelega odnosa do celovitosti izdelka. V skladbi Uspešen mož se loteva bogatunov (»uspešen uspešen mož v mojem filmu igra glavno vlogo in jaz sem navaden statist«), v pesmi Drugačen poudarja pomembnost različnosti posameznikov (»pazi, te bodo hotli ozdravit vsega, kar imaš rad, in tvoj unikat bodo dali skozi aparat«), v komadu Oči očeta se obregne ob generacijsko mikropogojenost, v baladi Krila ptice pa mu ne uide niti ljubezenska tematika (»če bi bila ustvarjena v sanjah, spal bi še tisoč let, a noč je želela, da sva se igrala, in s tabo sem zadihal zrak čisto blizu mojih sanj«). 

Juretu Lesarju je s ploščo Zemljin sin uspelo spojiti intimo kantavtorstva, ostrino rokenrola in šminko sodobne produkcije, ki ima potencial, da jo posvojijo tako mlajše kot tudi starejše generacije. Da Lesar s svojim ustvarjanjem misli resno in da od njega lahko pričakujemo še več plošč (z ali brez zasedbe Eskobars), pa kaže, da se vedno bolj nagiba h konceptualnosti in sporočilnosti. Da ni več zgolj kitara, garaža in pivo; to je kot umetnik prerasel. Kam ga bo pot zanesla (ali odnesla), bo postalo jasno z naslednjo ploščo, ki bo najbrž tista ključna nadgradnja, ki bo napovedala, ali se bo kot izvajalec razvijal naprej, v prostore, ki jih še ni obiskal, ali pa se bo peljal po ustaljenih tirnicah. 

Do takrat lahko prisluhnete aktualnemu albumu Zemljin sin. Meni ni bilo žal.