Ko se melodika razčesne na prafaktorje

Nova plošča z naslovom Stir, ki jo podpisuje jazz trio Drašler / Karlovčec / Drašler, ponuja pet skladb, ki so v resnici prečiščeni posnetki s petih »živih« prizorišč, kot so Jazz Cerkno, Tovarna Rog (Ljubljana), Klub Zakon (Vrhnika) in Pekarna (Maribor). Temu primerno so skladbe samo oštevilčene, minutaža pa krepko presega povprečne tovrstne izdelke in se bliža usodni dozi, ki jo še zmore uho.

Gre namreč za totalno free jazzovsko kreacijo, kjer so vsakršni dodatni pojasnjevalni pridevniki popolnoma odveč. Sistem igranja je postavljen v zgodovinski koncept. Free jazz, ki ga je na sceno vpeljal Ornette Coleman, nadgrajevali pa so ga še mnogi drugi glasbeniki v 60-tih letih prejšnjega stoletja, se dandanes napaja iz samega sebe, iz prosto lebdečih idej številnih pristašev, ki le v kolektivni improvizaciji, po možnosti osvobojeni vsakršnih predhodnih dogovorov in postavk, vidijo spontano in najčistejšo obliko »izpovedovanja«. Poslušalcev se na tovrstnih koncertih sicer še vedno ne tare, če izvzamemo Jazz Cerkno, ki je že nekaj časa nekakšna meka totalne jazzovske improvizacije, a vsekakor ima svojo zvesto publiko med tistimi ljubiteljih jazza, ki iščejo presežke, ki se radi prepuščajo novim čutnim dražljajem in znajo občudovati vegaste zvočne konstrukcije.

Plošča se, po pričakovanju, začne z najbolj zajedljivim in nevrotičnim 'saundom', kar jih premore trio kontrabas, saksofon in baterija bobnov. Radikalno zareže s posnetkom iz Cerknega (producent Borut Čelik). V trenutku nas vrže v samo bistvo free jazza, nekam v jedro prazvoka, prakrika, ko je glasbenik neposredno komuniciral z onstranstvom, če smo dramatični, v resnici pa je samo poslušal svoje telo in se nanj odzival z glasovi.

Zvok zato ni na prodaj niti na posodo, nak, samo tam je, ves poln strasti in žgočega hrepenenja, na razpolaganje vsakomur, ki ne opušča upanja, ko vstopa (če se pošalimo z Dantejem). Cerkljanske »torture« je za približno petindvajset minut, nato sledi Rog, roževinasti plac ljubljanske alternative. Komad je mirnejši, manj paranoiden, zvoki se lovijo za rep, blago lebdijo v brezčasju in brezprostorju in le redke tolkalske punktacije zvočno maso prizemljijo in ozemljijo. Krasno samopreigravanje, popolna larpurlartistična špekulacija, ki se razleze po telesu brez zadržkov, nato pa v tretjem komadu, posnetem v Klubu Zakon, celotna štorija zleze v minimalistično suknjo.

Po enormnih količinah »hrupa« v tej enajstminutni meditaciji kriči tišina. Toni so reduktivni, ritma ni več, melodika se je že zdavnaj razčesnila na prafaktorje, o harmonskih konceptih se sploh ne da razpravljati. Ta skladba iz Zakona je zakon ter lakmusov papir poslušalčeve občutljivosti, predvsem pa potrpežljivosti v čakanju na zvok. Morda v ozadju deluje kak koncept (na trenutke se zdi, da prisluškujemo glasovom vsakdana), a to je nemara le prisluh. Vsekakor bolj ko se glasba umika v tišino, glasneje utripa poslušalčev um – domišljija soustvarja, zvoki so naenkrat tam in tu, vzeti in dodani, realni in namišljeni. Glasba pa neokrnjeno živi naprej. Oba različna pristopa muziciranja se zapečeta v mariborski Pekarni v nekakšen hlebček, kjer je vsega po malo. Mir in spokojnost »preigrava« kontrabasist Jošt Drašler, Marko Karlovčec pa s svojim saksom spet zganja magično histerijo, ki ji ni videti pomiritve. Lahko bi sklepali, in mislim, da se ne motimo prav dosti, da se po osrednjem miru in kontemplativni introspekciji telo glasbe vrača v začetni pogon, v polje »drajva« in (u)tripa, v nekakšen karnistični gon, kjer odpadajo vse finese: čipkastim strukturam se slabo piše, glasovi so na trenutke rezgetajoči, potem spet kapljajo v prazno kot utrinki na nebu, občasno pa se jim dogaja eksistencialistična mora, ki se vleče po tleh kot crkovina.

Če to postavimo kot izhodišče za osmišljanje te glasbe, potem smo hitro pri ugotovitvi, da tudi v tem primeru (naj bo skladba še tako »odbita« in »subjektivna«) vendarle iskreno in nadvse natančno govori o nas samih, o naši dobi, o človeku iz prozaka, ki ni prozaičen, temveč izgubljen …