Kompilacija, imenovana življenje

Vprašanje iz naslova albuma je retorično. Ker seveda je dovolj prostora. Sploh pri Severi Gjurin. Dovolj je, če ima v roki kitaro, še bolje, če je zraven njen brat Gal. Pomaga, če je kje še kakšen sposoben tolkalec in mogočen basist. Če ne, pa tudi nič narobe. Iz česarkoli, kar ji pride pod roke, bi ustvarjala. Za Severo Gjurin je dovolj prostora, da spesni in ovije občutke iz letaka s popusti na pohištvo. Ker njen glas je udobje. Bolj vajen singlov kot albumov, pa vendar. Severa Gjurin je še vedno tista, ki skozi čas, za naprej in za nazaj, pokaže, da res rada prepeva. Severa Gjurin je vedno zvenela, kakor da je tu od nekdaj. Lahko preskakuje med žanri, zasedbami, besedili. Lahko piše sama ali z bratom, lahko vse napiše nekdo drug, še vedno bo to Severa.

Pogosto je tako, da je nekdo domala kulten, ampak v relativno omejenih krogih. Drugič se zgodi, da plošča ni posneta v pravem času ali pravih okoliščinah, da gre mimo, ne da bi zares udarila. Toda ne, Slovencem nam ni bilo treba iskati Norah Jones. Sama se je našla, ne da bi se iskala. Je, biva, čuti, predvsem to. Severa Gjurin je glas, je glasba, je igranje. Vse drugo, kar pride z glasbo in njeno promocijo, je nepomembno. Tudi to, da je Ali je še kaj prostora pravzaprav kompilacija, tehnično gledano. Ponudi tudi nove skladbe, a sloni na že znanih, izdanih, preigranih, a ne nujno slišanih v takšni obliki. Prostora je torej več kot dovolj, da je to album, ki je prej greatest hits kot box set in plošča, ki ni koncertna, čeprav ima dosti aplavzov. Tako to dela Severa Gjurin. Drugače, po svoje, spontano. 

Album se je očitno tako dolgo medil in čakal na primeren osebni trenutek, da se je na njegov začetek vrinila še čisto sveža skladba Sonce. Čeprav grejo bonus pesmi ponavadi na konec, je Sonce toplo presenečenje takoj na začetku. »Sonce ti od nekdaj gori gre / Ni ne oblakov ne vode,« je dokaz, kako melodična in igriva, večpomenska je lahko slovenščina. Pri Gjurinovi še soglasniki zvenijo kot mehki samoglasniki. Ena sama velika mehkoba. Sonce. Večino tega, kar nato sledi, je neke vrste sprehod skozi kreativne sobe produktivne preteklosti. Naslovna skladba Ali je še kaj prostora tam na jugu? je stara vsaj pet let. In najbolje pokaže, kako zelo hvaležno je sodelovati s Severo Gjurin. Ne samo zaradi zveste spremljevalne skupine, temveč zato, ker se Gjurinova nasloni na glasbo Gregorja Stermeckega in besedilo Roka Vilčnika. Pa je to vse prej kot Bilbi ali Simpatico ali Papir. »Vandram sem in vandram tja / kjer položim glavo, tam sem doma. Ker ne morem letet, si prižgem cigaret in začnem si pet …« – to je pesem, za katero se med komentarji na spletu napiše, da se tega ne posluša v družbi nikogar, ker da veliki fantje ne jokajo. Komplimenti, da lepše, bolj nežne kitare, kot jo praska Dejan Lapanja, pravzaprav ni, so le še dodatni dokaz, kdo in kako posluša glasbo Severe Gjurin. Toda album ima tudi s takim naslovom zelo kmalu odgovor. Ja, še je dovolj prostora tudi za Rokenrol, v katerem se Gjurinova predstavi v povsem drugačni konotaciji, klavirsko-kitarskem brizganju, v katerem bratsko-sestrski tandem prav tako več kot uspešno deluje. Ni težko opaziti, da Gjurinova nikdar zares ne bi pela in živela klasičnega, celo morda bolj fantovskega rock'n'rolla, se pa v njem dobro znajde, če je aranžma skrbno premišljen. Ključno je, kaj zmore z vokalom. Repeticijo, ki ne gre iz ušesa. 

Svojevrstna izkušnja so pesmi, ki so bile posnete v živo. Pri Mlinih in vetrovih šele na koncu zares ugotoviš in spoznaš, da je bila pesem dejansko posneta v živo (na Ljubljanskem gradu, 2013). Ravno obratno velja za Nimam več, ki je bila posneta v SiTi Teatru leta 2014. Tu se že bolj sliši bolj surovi pristop in zmožnost Severe Gjurin, da v živo polno zadiha in raztegne svoj primarno nižji vokalni razpon. Zapiha, zaihti, zakriči, skoraj povabi na koncert. 

Kako zelo je čas relativen, se potrdi v pesmi Brez sramu in brez strahu. Da, vse to je še iz časov Olivije, posneto leta 2004 in 2009, izdano pa na albumu Kjer je toplo (2015). Zato je Ali je še kaj prostora svojevrstno dragocen album, ker lahko pokaže na razvoj izvajalca. To bo album, ki lahko pride prav novim generacijam pevk (in pevcev). Olivija je bila bolj zasedbena, torej skupinska, Severin glas ne tako v ospredju, takrat je bil še nekoliko bolj v ozadju, kako ne, ko pa so bili zraven Boštjan Gombač (klarinet), Valentin Štante (viola) in Marko Kragelnik (violončelo), med drugimi. Prav na tej točki se vidi, zakaj je Gal Gjurin znal pisati udarne popevke in kako uspeva Severi vnesti melanholijo ljubezni, posneto v filmu z glasbo brezčasja. Dokaz? Kakor da se nič ni zgodilo. Enako velja za Kjer je toplo, ki je zdaj prav tako že stara več kot desetletje. Če kje album zažari in raztegne prostor, je to v Spet doma, ultimativnem poklonu narodnozabavnemu izročilu. Ampak pietetno, spoštljivo in primerno, saj spomni, da so bili Avseniki v svojih kompozicijah primarno jazz zasedba. Enako velja za kombinacijo zasedbe, v kateri sta Miha Debevec (diatonična harmonika) in Tomaž Rožanec (klavirska harmonika). Spet doma, ki (ne)hote namigne na nekdaj istoimensko televizijsko oddajo, je morda celo najboljši trenutek na albumu. Gre dlje kot pa Big Foot Mama z Lojzetom Slakom, precej dlje. Pokaže, da se bogati etno jazz lahko rokuje, spozna, zapleše in spoji z narodnozabavno glasbo. Presežek v vseh ozirih, kjer pomaga dvoglasno petje. Pa ne v nošah, za to ni potrebe. 

Prav sveže skladbe oziroma pristopi pa so tisto, zaradi česar je Ali je še kaj prostora vreden albumske oblike. Pokaže se namreč, da se želi slišati še kaj, kar se doslej ni. Čakam je produkcijsko poln komad, v katerem sploh ni daleč do sodobnih zakonitosti hitov (sinkopirane mandoline spominjajo na Jana Plestenjaka). Ne, ravno nasprotno, bližje kot je Čakam poletnemu, resnemu, giga hitu, bolj razbije vse zakonitosti, ko se melotron umakne hitovskim žvižgom. Severa ima več kot dovolj poguma, da povsem zapusti nizko linijo in gre višje ter nakaže, kaj bi bilo, če bi bilo. Ni torej zaman brat Gal v spremni besedi zapisal, da se pokaže med vsemi Severami tudi tista, ki »jo mahne s culo na rami na Portugalsko kot zmaj«. Ti si moje srce je že desetletje (ne)pozabljeni spoj, v katerem je Pedro Lousada gladko stolkel sintetizator, Carlos Calada pa ponudil portugalsko kitaro in njen melos. Nekje med folk jazzom in Radiohead. In ena sama ugotovitev: Severa Gjurin bi bila Severa Gjurin kjerkoli. 

Zaključek albuma ponuja že slišano, ampak doslej še ne na albumu. Vsak komad je vabilo na naslednji koncert, ker je Severa Gjurin kot ustvarjena za prav te čase, ko ne šteje, koliko, temveč kdo in kaj. Spet je večer in Najini gozdovi so iz nastopa v Siti Teatru leta 2016. Prva je slečena vse tja do Moonriver duha, vendar ravno dovolj daleč, da ta pravljični objem zadostuje kot trio. V tem je čar Gjurinove. Na albumu namreč pokaže, da se znajde v večjih zasedbah, sodobnih produkcijah in tudi z orkestrom, četudi je čisto dovolj, kadar sta ob njej in njeni kitari brat Gal in v tem primeru Blaž Celarec na bobnih in vibrafonu. Najbolj od vsega pa ji godijo bolj počasne in življenja polne skladbe, kakor se izkaže v Najinih gozdovih. 

Ker je od nekaterih skladb minilo že toliko časa, da so postale na pol klasike, je morda bolje, če se jih sliši, kakor nismo vajeni. Kadar sva sama je skoraj ponarodela, vendar ne vemo zares, koliko, dokler ne zazveni iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma. To je odpiranje oken na stežaj, ravno obratno kakor ob sklepni pesmi Nekoč nekje, ki znova pokaže, da je Sozvočje v triu res posrečeno in primerno ime za takšno postavo. Ni namreč pevke z vokalom, ki bi se tako lirično ovila okrog basa.