Kon fuzija brez konfuzije

Hja, konfužjon po primorsko ni enako kot CON FUSION po jazzovsko. Slednje je naslov novega albuma benda Moonlight sky, ki je z letnico 2023 izšel pri založbi Celinka. Če bi hoteli zapletati in iskati simboliko po vseh delnih pomenih besede konfuzija, bi se naslonili na skupni imenovalec zgoraj omenjenega besedovanja, vendar je z jazzovskega vidika naslov plošče enostaven: bendu se je kreativni konfužjon razvil v fuzijo, zlitje raznorodnega, v konglomerat različnih glasbenih praks, in nastalo je osem skladb z raznovrstnimi naslovi, ki ima vsak zase zagotovo vsebinski temelj, a je bržčas bolj orientir za glasbenike, za poslušalce pa namig. Lep dosežek, lepa nadgradnja predhodnih albumov, nov izdelek, ki ga bo z radostjo použiti tudi v živo, brez studijskih korekcij in miksa. Vsi člani zasedbe so dovolj verzirani in virtuozni, da jim izvajanje v živo zagotovo ne dela težav. Sploh ker domujejo v improviziranem brlogu, iz katerega je mogoče pobegniti samo s spretnim solom, s prefrigano kreativnostjo in z veliko ustvarjalne svobode. Res zvenijo vrhunsko, velik plus pa je, da jim uspe preklapljati med emocijami.

Člani zasedbe Moonlight Sky so Miha Petric (električna kitara), Jan Sever (klaviature), Janez Moder (električna bas kitara), Žiga Kožar (bobni), gostujoči glasbenik na tej plošči pa je Lazaro Amed Hierrezuelo (tolkalec). Snemanje, miksanje in mastering so delo Mateja Gobca, ilustracijo ovitka pa je prispeval slikar Milan Erič. V prvi vrsti gre za jazz, precej bazičen in standardiziran jazz fusion, včasih imenovan kar jazz rock. V tem primeru je še tak, kot se je porodil v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, se pravi v osnovi položen v improvizacijsko šablono, ki se v skladbi razvije s skupinskim eksperimentiranjem in improviziranjem, brez prepotentne konfuznosti, pač pa bolj po principu združevanja jazza in rocka in po principu sožitja, zlitja sodelujočih. 

Glasbeniki so ustvarili stilno čist in koherenten, zaokrožen album, ki se bo zlahka izvil časovni pozabi. Plošča je v bistvu lepa jazzovska klasika, urejen, premišljen sistem, kjer ima glavno besedo še vedno muzika, blagodejno zvenenje muz na speedu, poslušalec pa dobi priložnost, da se v njej najde, poišče svoje varne estetske kotičke in ob poslušanju uživa. Dodaten plus so rahlo nakazani elementi ljudske glasbe, predvsem z območja Balkana (East of Order), in lirični oprimki psihedelije, ki so kot preskoki iz speeda v slow lepo razmetani po plošči, najbolj pa se razvijejo v komadu 8:50 to 42. Drive je navdihujoč, solaže tekoče, ritmična struktura zagrabi in vznemirja telo, melodični pasusi so prepoznavni, skupno muziciranje ubrano in brez brazgotin. Vidi se in sliši, da so glasbeniki že dolgo skupaj, da se poznajo do obisti in se umno dopolnjujejo, tako da glasba tekoče teče. Radi so tudi všečni, in to predvsem takrat, ko jih malo preveč potegne v zgodovino, v dobre stare čase bendov à la Weather Report, bobnarja Billyja Cobhama in podobnih nesmrtnikov, ki so jazz fusionu ukrojili obleko.

Lep dosežek, lepa nadgradnja predhodnih albumov, nov izdelek, ki ga bo z radostjo použiti tudi v živo, brez studijskih korekcij in miksa. Vsi člani zasedbe so dovolj verzirani in virtuozni, da jim izvajanje v živo zagotovo ne dela težav. Sploh ker domujejo v improviziranem brlogu, iz katerega je mogoče pobegniti samo s spretnim solom, s prefrigano kreativnostjo in z veliko ustvarjalne svobode. Res zvenijo vrhunsko, velik plus pa je, da jim uspe preklapljati med emocijami. Mirni in burni deli so lepo porazdeljeni skozi skladbe. Ko te že fino dviguje s stola, se muziciranje umiri, malo zasanja in razpotegne v blagozvočje. Z dinamiko so si glasbeniki resnično blizu, radi se prepuščajo nihanju, čeravno svojega temeljnega koncepta nikoli zares ne izpustijo iz rok. No, mogoče še najbolj v zadnji skladbi Spaces, kjer se vse nekako uravnoteži, zravna na priljudno mero, tako da je plošča tudi stilno lepo zapakirana.