08.10.2014

Kontrastna značaja, skupna izpovednost

Novitete slovenskih skladateljev za flavto in čembalo kažejo dokaj koherentno podobo – skladatelji na podoben način črpajo navdih iz značaja obeh glasbil. Podobo njihovega navdiha sta z zglednimi interpretacijami predstavila Matej Grahek in Milko Lazar.

Tomaž Gržeta

Matej Grahek in Milko Lazar sta poskrbela, da so dela zaživela v vsej svoji polnosti preko njune ponotranjene, izpovedne, lahkotno komunikativne in tehnično briljantne interpretacije. (Foto: DSS)
Foto: DSS
DSS – Koncertni atelje
Mestni muzej Ljubljana
30. 9. 2014
Matej Grahek, flavta
Milko Lazar, čembalo

Letošnjo sezono cikla Koncertni atelje v organizaciji Društva slovenskih skladateljev je v torek, 30. septembra, odprl koncert v atriju Mestnega muzeja Ljubljana. Nastopila sta flavtist Matej Grahek in čembalist Milko Lazar, ta tokrat tudi kot eden izmed avtorjev na sporedu večera, posvečenega novim skladbam, ki so jih slovenski skladatelji namenili flavti in čembalu.

Na začetku smo slišali tristavčni cikel Children of the Rain Davida Beoviča. Delo, napisano v jeziku neoklasicizma, s svojim lahkotnim in prikupnim značajem podaja vsebine, ki mejijo na programskost, čeprav ne v smislu neposredne pripovednosti, temveč slikanja značajev. Sledila je Mikrosuita Bojana Glavine, ki jo sestavlja osem kratkih, a izrazito slikovitih stavkov. Ti nosijo dvojne naslove (npr. UverturaStisk rok, ToccatinaNasmeh črne vrane, Recitativ – Vžigalica) in v sebi skrivajo precej abstrakten program, ki vsekakor sovpada z značajem posameznega stavka. Vendar suite ne gre razumeti v klasičnem pomenu te glasbene oblike, temveč raje kot zbirko stavkov, pri čemer je vsak pravcata mala študija nekega občutja, značaja, barve, figure ... Skladba Let Roberta Kampleta je zvenela kot izrazito neobaročno delo s poudarjeno programskim značajem. Zvočni vtis domiselnega in barvno pestrega glasbenega jezika je skladatelj oblikoval s prevladujočo tonalitetnostjo, v kateri je le nekaj neizrazite kromatike. Slikarski pristop k skladanju se je nadaljeval s ciklom Jutra Alda Kumarja. Tokrat ni šlo za študije, temveč za impresije, torej slike skladateljevih spominov na jutranja vzdušja. Kumar jih je izrisal z minimalističnimi sredstvi: ponavljajočimi se vzorci, motorično ritmiko in dokaj preprosto, a izrazno melodiko, ki skupaj tvorijo prosojne teksture. Podobne minimalistične postopke, predvsem repetitivnost spremljajočih, a za vsebino in značaj bistvenih motivov, smo zasledili pri Afternoon Music Milka Lazarja. Bogata melodika, ritmično precej svobodno oblikovane fraze in jazz harmonije oblikujejo glasbo, »ki bi si jo na primer želel slišati po radiu ob popoldanskem čaju ali počitku«. Pa vendarle partitura od izvajalcev zahteva precejšnjo virtuoznost in sproščujoče deluje bolj na poslušalce. Popoldanska glasba ustvarja izjemno prijetno in intimno vzdušje, značilno za številna Lazarjeva dela, ter deluje kot nekakšna sodobna salonska glasba. Flower Suite Petra Šavlija pušča povsem drugačen slogovni vtis. Kljub temu da tudi tukaj melodija pogosto lebdi nad figurirano spremljavo, ni meditativnega učinka repetitivnosti, temveč v slikovitem harmonskem jeziku in melodiki prepoznamo pravzaprav precej predvidljive in na podoben način že večkrat naslikane podobe rož (npr. lilije ali tulipana), ki pa vseeno imajo v sebi precej svežine in nikakor niso le parafraza že velikokrat povedane zgodbe.

Večina del na sporedu je imela precej izrazit programski značaj, kar govori o tem, da so skladatelji tretirali kombinacijo flavte in čembala kot izjemno izrazen zvočni aparat.

Vsa dela na sporedu, z izjemo Kumarjevega, so bila tokrat krstno izvedena, kar je glasbenemu dogodku dalo poseben pomen. Slovenski skladatelji so s tem prispevkom precej razširili repertoar za značilno baročni, a v sodobni preobleki enako učinkovit duo. Nihče izmed tokrat prisotnih avtorjev ni posegel po bistveno novih inštrumentalnih tehnikah – uporabljali so torej klasične prijeme na sodobni prečni flavti in historičnem čembalu. Večina del na sporedu je imela precej izrazit programski značaj, kar govori o tem, da so skladatelji tretirali kombinacijo flavte in čembala kot izjemno izrazen zvočni aparat. Ta, zahvaljujoč gibčnosti in odzivnosti obeh glasbil ter njunemu izrazitemu barvnemu kontrastu, premore izjemno širok spekter izraznih sredstev, predvsem tonskega slikanja podob ali vzdušij. Da pa so dela zaživela v vsej svoji polnosti, se je treba zahvaliti izvajalcema oziroma njuni ponotranjeni, izpovedni, lahkotno komunikativni in tehnično briljantni interpretaciji.