Kultiviranje odpadov

Obstaja nihilizem in obstaja Nihilizem. Nemalokrat se soočimo s tisto vrsto nihilizma, ki je fantazmatsko privzetje ideje o niču, a pravzaprav blokira vpogled v brezno; ker je itak vse nesmiselno, se lahko tolažimo s prijetno depresivnim življenjem. Dosledni Nihilizem v brezno strmi in je nad njim fasciniran. Svoj vrh je najbrž dosegel na svojem civilizacijskem in intelektualnem izhodišču, pri Nietzscheju. Od tedaj se vulgarizira. Lahko bi rekli, da je sodobna družba nihilistična, ampak svojega stanja ne želi premisliti do konca, raje se zapleta v raznorazne motnje pozornosti, v depresivno hedonijo.  Preslišani so koherentni zbir in prezentacija dela nekega kulturnega polja. So avtentični, kolikor se z lastnimi poetičnimi močmi soočajo z lastnim stanjem. Vodijo k nekemu robu, na katerem se lahko vprašamo: ali zmoremo še en skok, še en leap of faith, ki nas bo v času vsesplošnega cinizma, popkulturnih stereotipov, še kako vpetih posthipijevsko množično kulturo, v mit rock'n'rolla, povzdignil v stanje umetnosti kot oblike visokega zrenja, kakor so jo razumeli Stari?

Nenavaden uvod. Kako je to povezano s kompilacijo, ki jo obravnavamo? Tudi v slovenskih podzemnih in alternativnih miljejih se srečamo s to dvojno nihilistično pojavo. Prevladuje seveda površni nihilizem. Kompilacija Preslišano se postavlja kot zastopnik podzemne scene, ki je ponosna na svojo kreativnost onkraj državno subsidiranih področij kulture, obenem pa je kritična do razdeljevanja sredstev, zgoščenih okoli določenih centrov simbolne moči. Vendar gre za formalni vidik. Zvočna vsebina, ki jo na njej najdemo, je precej globlja in sega do zvočenja same praznine. Torej ni relevantna zgolj glede na svoj socialni položaj, temveč tudi kot sklop zvočnih raziskav lastne kulture.

Srečujemo se z noiserskimi, elektroakustičnimi in ambientalnimi prvinami. Hrup velja za tisto, kar civilizacija izrinja, kar se trudi potlačiti, prikriti. Mogoče lahko nanj gledamo tudi drugače: je tisto, kar civilizacija proizvaja, kar proizvaja naša specifična, vedno bolj globalna kultura kot naš lastni notranji šum, kot usedlino duše ali celo kot moderno podobo duše. V tem pogledu je morda kultura noisa tista, ki gleda nihilizmu naravnost v obraz, tako kot mu je gledal Nietzsche. Če je Preslišani pamflet, ki sta ga z besedami pospremila Luka Bevk in Jaka Berger, potem je avtentičnost podzemlja, predstavljenega na ploščku, v tem, da zre v brezno. Lahko jo razumemo kot raziskavo zvočnega stanja sveta v nasprotju do nihilističnih surogatov, ki se vedno znova zvrščajo na sceni, denimo zdaj že nekoliko pozabljeni trap. To je nihilizem kot identiteta, kot pripomoček zakrivanja zvočnega prepada, ki ga proizvaja civilizacija. 

Enako bi lahko rekli za idejo trasha, ki v našem okolju že nekaj časa dobiva podobo tako imenovane subverzije na odrskih deskah, plesnih podijih, v pisanju in razmišljanju. Poistovetenje s smetjem seveda ne more biti upor dominantni kulturi, saj je dominantna kultura sama smetiščna – ni več prav dosti visokega, čemur bi se lahko nasproti postavljalo nizko. Obenem pa lahko enačenje prekarnosti znotraj subsidirane kulture s položajem odvečnosti, ki znotraj globalne vrednostne ureditve sicer ima določen smisel, ob samoumevnem privzetju lastne marginalnosti deluje narcisoidno in cinično glede na dejansko stopnjo svetovnega uničenja in degradacije globalnega juga. 

Kako preslišano dejansko vstopa v razmerje z opisanim stanjem, lahko, denimo, orišemo na primeru komada Tatarskim stupama, ki je zgoščenina hrupa, samplov, orientalizma in poezije Blaža Božiča aka SsmKoska. Božič je vsekakor genij trasha, če s trashem razumemo odpadle kulturne usedline v obliki zvokov, podob in izjav. Tem usedlinam daje obliko, znotraj njih vzpostavlja kultivirano krajino in zarisuje pot kartografom. Trsatskim stubama je eden njegovih najboljših komadov doslej: s svojo razvejano strukturo, brezsramnim izkoriščanjem narodnih semplov in tempiranjem svojega pesniškega branja ustvari bogato sonično rastje, podobno sublimnim distopičnim krajinam. 

Podobno je z umetnostjo hrupa. Ne gre za preprosto predajanje niču in propadu, temveč za kultiviranje šuma, ki je bistveni del same kulture. V komadih Bineta in Mini Scarves slišimo kreativne pristope k hrumenju, hreščanju, žaganju, cviljenju. Oba imata lastno poetiko, ki se pogumno naseljuje sredi psihotičnih krajin in obrezuje, strukturira, razporeja, vključuje in zamejuje v neki obakrat svojski zadržanosti zvoka, ki omogoča intenziteto in prepoznavne ritmične pristope.

Nevemnevem, sklop hrupajočega rocka in recitacije Dejana Kobana, se v Muzeju odprtih sten sooča s statusom intimnosti, ki se v kranjski psihozi ter na globalnem tržišču razpušča v tržno manijo in samouničevalnost. Mislimo, da ne pretiravamo, če rečemo, da bend na podoben način, kot so to nekoč počeli Otroci socializma, Borghesia, Racija ali Carina, predstavlja diagnozo stanja ljubljanskega duha, pri čemer so ravno njegova provincialnost, simptomatičnost in idiosinkratičnost, obskurnost, zgovorne tudi za mainstream kulturo mesta in po svoje za zgodovinsko fazo, ki ji rečemo visoki kapitalizem ali raje postmoderna. 

Umdhlebi tudi na kompilaciji s Truplom v tolmunu nadaljuje s svojo posebno kombinacijo harsh noisa in ambientalnosti. Distopično ambientalno zvočno krajino srečamo tudi pri Red Moon in čunfi, ki oba v naslovu nosita pomenljiv motiv komunikacije z naravnimi silami, ki jih lahko razumemo tudi kot preddverja kozmičnega: pri prvem pravzaprav neposredno, saj posnetek nosi ime Astral Winds of Perdition, pri drugem Demise of The Sun in C. V njem se Brgs znova poigrava z memi tukajšnje popularne kulture in neintuitivnimi, lomečimi in strumnimi ritmi. Tudi pri izvajalcih Heymaarlous, Praznina in Kikiriki najdevamo specifične poetike, ki obenem koherentno stopajo v podobo celotne kompilacije, s čimer se potrjuje opažanje o svetu zvočnega odpada, v katerem je še kako mogoče orati in obdelovati, najdevati izvirne izraze.

Nezgrešljivi so znaki okultnega, ki je tako značilno za robne ljubljanske prakse; ti so povezani z duševnim mrakom dotičnega roba, obenem pa v njem zaznavajo brlenje sil Zunanjega. Okultizem navadno nastopa po razkroju svetih ved, ko se atomi kozmičnega razpršijo, obenem pa ostajajo prisotni in se ponujajo za komunikacijo. To lahko opazimo tudi v globalni kulturi abstraktnega finančnega kapitala in mašinizacije, razkriva se, denimo, v gibanjih, kot je bil nekoč futurizem, danes pa akceleracionizem; seveda pa dominantna kultura prisotnost teh atomov zanika in prikriva z magičnimi scientističnimi sistemi.

Interpretacijo naslova kompilacije je bržčas smiselneje kot zgolj v njegovem manifestativnem pomenu opozicije birokratskim in finančnim kulturnim praksam iskati tudi v njegovih poetičnih konotacijah, ki se nanašajo na širši simbolni red lokalnega in civilizacijskega okolja. Preslišani so koherentni zbir in prezentacija dela nekega kulturnega polja. So avtentični, kolikor se z lastnimi poetičnimi močmi soočajo z lastnim stanjem. Vodijo k nekemu robu, na katerem se lahko vprašamo: ali zmoremo še en skok, še en leap of faith, ki nas bo v času vsesplošnega cinizma, popkulturnih stereotipov, še kako vpetih posthipijevsko množično kulturo, v mit rock'n'rolla, povzdignil v stanje umetnosti kot oblike visokega zrenja, kakor so jo razumeli Stari?