Kulturno umetniški zavod PerArtem v Ljubljani in Mariboru

V Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije sta v petek, 17. septembra, potekala samospevna večera, ki ju je organiziral in priredil Kulturno umetniški zavod PerArtem. Koncerta oziroma Liederabend sta bila razdeljena in obogatena z več mladimi in že uveljavljenimi glasbeniki. Polnoštevilno občinstvo je zapolnilo večera vokalno inštrumentalne glasbe, na katerem je peterica pevk in pevcev ter četverica pianistk in pianistov pod veliko oljno sliko Koncil slovenske glasbe ali Slovenski skladatelji (1936) Saše Šantla prestavila evropsko sestavljeni repertoar in slovensko glasbo polpreteklosti. Če je bil eden od vrhov njunega nastopa v Mahlerju, pa se je koncert še stopnjeval z Ravelom in dosegel dokončni vrhunec v Pavčiču. Poleg odlične dikcije izvirnih tujih jezikov je solistka Jernejčič Fürst še dodatno pulzirala v interpretacijah, ki so izraščale iz poezije in glasbe v neke vrste sintezi obeh teh umetnosti. Predvsem z dikcijo nemškega dela repertoarja pokazala, da je vodilna slovenska interpretka tovrstnega repertoarja.

Kernerjeve pesmi, 1. večer

Na prvem delu Samospevanja 1, ki je nosil naslov Kernerjeve pesmi (F. Schubert), sta kot neke vrste predskupina nastopila sopranistka Anea Mercedes Anžlovar in pianist Tim Jančar. Pevska solistka je s svojim mladim glasom in žarom odpela devet samospevov in še enega dodala. Na vrsti so bili tako naši kot tuji skladatelji. Na pamet je odpela vokalno inštrumentalne miniature skladateljev B. in J. Ipavca, F. Mendelssohna Bartholdyja, A. Dvořaka, S. Rahmaninova, C. Debussyja, R. Simonitija in R. Schumanna. Pela je v izvirnih jezikih, tako da smo lahko več kot pozitivno ocenili tudi njeno pevsko dikcijo. V interpretacijah A. Mercedes Anžlovar smo poleg slovenskega petja slišali nemščino, češčino, ruščino in francoščino. Ves večer pa je kar precej motil malce slabše pripravljeni klavir, kar se je vleklo tako skozi prvi koncert kot tudi v naslednjem. Delež slovenskih in evropskih avtorjev je bil tukaj še najbolj v ravnovesju, kar samo utrjuje mesto in vlogo slovenskega (ustvarjenega) samospevnega repertoarja v okviru evropskega prostora. Slovenski je po svoji poetični in glasbeni, ustvarjalni plati je povsem enakovreden širšemu evropskemu. Pianist je bil s svojimi predigrami, medigrami in poigrami ves čas v koraku s pevsko solistko. Tudi njegove mladostne interpretacije so več kot dopolnjevale pevkin delež.

V drugem nastopu sta na mali filharmonični oder stopila mnogo bolj izkušena interpreta, lahko bi rekli zvezdi prvega koncerta: tenorist Martin Sušnik, prvak Opere SNG Maribor, in pianist Nejc Lavrenčič, gonila sila tega ciklusa, umetniški vodja PerArtem, odličen pianist in poznavalec samospeva. Med drugim se je izkazal s celotno dramaturgijo obeh samospevnih večerov v Ljubljani (in dan za tem, 18. 9., v Mariboru) in s kar dvema tehtnima koncertnima listoma, kjer so bila natisnjena besedila vseh pesmi v izvirnih jezikih in večinoma njegovi prevodi v slovenščino. Tudi sam je imel težave s klavirjem, o katerih smo že potarnali, to je bil torej neke vrste leitmotiv koncertov. Umetnika sta ta del recitala, ki sta ga pričela s samospevoma Clare Schumann, naslovila po nemškem pesniku Justinusu Andreasu Christianu Kernerju (1786–1862) in njegovih 12 Kernerjevih pesmi. Uglasbil jih je sloviti Robert Schumann, in sicer kot op. 35. V njih najdemo značilno romantično tematiko, ki zaznamuje takratne aktualne teme: popotništvo, bratovščine, neuslišano ljubezen in iskanje utehe v naravi s pridihom misticizma in tragičnosti. Schumannova glasba je tako našla ustrezne literarne izzive, saj je v njej polno globoke otožnosti, svetobolja, lahkotnega in včasih čudnega humorja, sanjavosti in nadnaravnega. Skoraj 40-minutna ciklusa sta umetnika izvedla v vsej popolnosti, morda z včasih kar preveč sile v zgornjih tenorskih registrih, na koncu pa dodala še enega Schumanna.         

Kaj mi poje ptičica, 2. večer

Tudi koncert Samospevanje 2 je imel kar dva para predskupin. Na prvem, dobrih 20-minut trajajočem uvodu sta nastopili mlada sopranistka Manca Kumar in njena klavirska partnerica Meta Červ. Na sporedu v malce krajšem nastopu sta imeli pet tujih samospevov skladateljev A. Rousslla, F. Schuberta, E. Chaussona, G. Faureja in E. Griega ter dvoje del našega R. Simonitija. Šlo je za spodbudno predstavo pevsko-klavirskih miniatur, kjer je imela pianistka težave z inštrumentom, pevska solistka pa v Griegovi skladbi nekaj zagat v zgornjih pevskih registrih.

Naslednji pevsko-klavirski par sta predstavljala sopranistka Polona Plaznik in pianist Jan Pušnik. Poudarek njunega nastopa je bil na štirih Dekliških rožah, op. 22 R. Straussa, odpetih v izvirni nemščini, za konec pa še dvoje slovenskih del J. Ipavca in J. Flajšmana-P. Kozine, vsega skupaj torej le šest odpetih samospevov, a je bila to vseeno še ena prepričljiva programska dramaturgija. Kaj se da narediti iz malega, da zraste večje in veliko, sta dokazala prav slednja dva. Glas Polone Plaznik je prepričljiv in suveren, soigra pianista Pušnika pa tudi ni bila od muh.      

Kronski zaključek je bil nastop naše mezzosopranske prvakinje Barbare Jernejčič Fürst, ki je z deli G. Mahlerja, M. Ravela in J. Pavčiča nastopila s pianistom Nejcem Lavrenčičem. Gradacija njunega nastopa je sledila programu: od petih Mahlerjevih samospevov, kjer je bil crescendo v zadnjih treh pesmih – Vesel sem šel skozi zeleni gozd, Kako lepe trobente zvenijo in Ne videti več (dve od tega-prva in zadnja iz Dečkovega čudežnega roga), prek Štirih ljudskih pesmi M. Ravela (v španščini, francoščini, italijanščini in hebrejščini) pa vse do petih Pavčičevih samospevov. Če je bil eden od vrhov njunega nastopa v Mahlerju, pa se je koncert še stopnjeval z Ravelom in dosegel dokončni vrhunec v Pavčiču. Poleg odlične dikcije izvirnih tujih jezikov je solistka Jernejčič Fürst še dodatno pulzirala v interpretacijah, ki so izraščale iz poezije in glasbe v neke vrste sintezi obeh teh umetnosti. Predvsem z dikcijo nemškega dela repertoarja pokazala, da je vodilna slovenska interpretka tovrstnega repertoarja. Podobno visoko izvajalsko raven je po Mahlerju in Ravelu dosegla s fragmentom Pavčičevega opusa. Njen Ciciban, cicifuj (O. Župančič) je še enkrat ponovil vse njene solistične pevske odlike. Umetnika sta odšla kot zadnja s tega ljubljanskega odra, in to kot tehtna in trdna interpreta. Lavrenčič se je ob pevki izkazal za mnogo več od klavirskega spremljevalca, bil je sointerpret vsega navedenega.