Lahko si domišljav, vendar jaz to nisem

Jure Robežnik je ravno pred kratkim praznoval svoj 80. rojstni dan. V teh letih je doživel, videl marsikatero stvar. Je mož mnogih nazivov: glasbenik, skladatelj, producent, direktor in gospod. V mladosti je igral harmoniko in klavir, kasneje vibrafon. Je tudi skladal – največ popevke, čeprav je v njegovem repertoarju moč najti marsikaj. Kot vibrafonist je sodeloval na prvi jazzovski plošči v nekdanji Jugoslaviji. Rasel je z RTV Slovenija, kot del orkestra, kot producent in celo kot direktor založbe. Pravi, da ima slab spomin, a mislim, da to ne drži povsem. Je kritičen do stvari, ki so mu pri srcu in, po njegovem, ubirajo napačno pot. Vendar je previden s komentarji, ki bi lahko nekoga osebno užalili. Morda tudi zato, ker je bil sam mnogokrat prizadet ob opombah kritikov. Čas pa je tisti pravi dejavnik, pravi, ki pokaže, katera stvar je resnično kaj vredna.

V medijih vas poznamo v mnogih funkcijah: kot glasbenika, skladatelja, producenta, direktorja založbe. Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Hm, ponosen … Vesel sem, da sem pri teh letih še pri sebi, da me življenje še veseli, da nisem osamljen, da imam okoli sebe veliko dobrih ljudi. Lahko rečem, da imam kar srečno življenje. Ponosen … to pa je relativno. Lahko si tudi domišljav, vendar jaz to nisem.

Če začneva pri vas kot glasbeniku. Kako ste se sploh spoznali z vibrafonom?

Vi mladi verjetno tega več ne veste: to je bilo v duhu dobe. Vibrafon je bil silno privlačen, šarmanten, modni instrument v jazzu. Zdaj je vibrafon pravzaprav izginil s prizorišča, mislim, da tudi zato, ker ga je sodobna tehnologija, ki zahteva glasne instrumente, izrinila. Zdaj mora biti namreč vse grozno na glas, drugače ni zanimivo. Vibrafon pa to ni. Vibrafon je intimen instrument in je verjetno ravno zato iz zavesti mladih ljudi izginil. A takrat je bil za nas, ki še nismo bili tako povezani s svetom, zelo privlačen instrument. Želeli smo si, da bi vibrafon imeli v orkestru, v ansamblu.

Kako je potekalo učenje vibrafona?

Igral sem tudi klavir. Vibrafon ima tehniko seveda drugačno, tipke pa ima postavljene kot klaviatura, se pravi vizualno se ujema z instrumenti s tipkami. Tehnika sama je podobna tolkalom. Moral sem združiti ta znanja in mislim, da sem kar uspel.

Menda ste bili eden prvih pri nas, ki so imeli vibrafon?

Jože Privšek ga je imel že kakšen mesec pred mano. Spomnim se, da sva celo malo tekmovala. Vendar on ni dolgo vztrajal in je kmalu prenehal z igranjem.

Kako ste tako velik instrument dostavljali na koncerte?

To je bila muka. Ni bila šala, saj tehta, mislim, da okoli 75 kilogramov. Moral sem ga prenašati v potu svojega obraza. Tudi samo sestavljanje in razstavljanje za transport ni bilo enostavno. No, pomagali so mi tudi kolegi, ampak v glavnem si odvisen sam od sebe.

Kje vse ste igrali in s kom?

Največ z ansamblom Mojmirja Sepeta, torej Mojmir Sepe, Ati Soss, Mitja Butara, Koko Jagodic, Pavle Oman in jaz. Mislim, da smo bili skupaj celih dvajset let.

Z njimi ste posneli prvo jazzovsko ploščo¹ v nekdanji Jugoslaviji. Kaj je to takrat pomenilo? Še imate to ploščo?

Ne, na žalost te plošče več nimam. Ampak, ko sem kasneje slišal kakšno skladbo, moram priznati, da je bila kar dobra. K snemanju nas je spodbudil beograjski urednik, ne spomnim se imena. Snemali smo torej za beograjsko založbo. Danes se sicer to predstavlja kot ogromna stvar, takrat pa ni bilo tako odmevno. Bili smo bolj skromni. Za nas je bila super izkušnja snemati jazzovski LP, nismo pa od tega imeli drugega kot naše osebno zadovoljstvo.

Kako preskok od igranja do skladanja popevk?

Skladal sem že od mladih nog. Jazz glasba je povezana s skladanjem. Bistvo jazza je, da si izmišljaš nekaj novega. Že ko igraš, improviziraš. Domišljija ne sme poznati meja. In verjetno potem do bolj zahtevnega skladanja niti ni tako velik korak.

Festival je nastal, ker je Radio Ljubljana potreboval skladbe za predvajanje. Mene pa vseeno zanima, kako ste takrat razmišljali kot mladi glasbenik, kakšna je bila vaša filozofija oziroma odnos do tovrstnih festivalov. Ste verjeli, da bo festival tako uspešen? Izbrskala sem namreč kar nekaj kritik prvih festivalov, ki mu niso bile ravno naklonjene.

Festival je bil oblika promocije, danes je promocija drugačna, tehnologija in doba sta drugi. Vem, da nismo bili vedno sprejeti z navdušenjem, to sicer ni prijetno slišati ali prebrati, nam pa to ni pretirano zagrenilo življenja. Vseeno smo imeli motivacijo. Spomnim se sicer, da je tistega leta, ko je zmagala Mojmirjeva skladba Vzameš me v roke, izšel članek z naslovom s tiskanimi črkami Vzemimo jih v roke. Torej nas, skladatelje in tekstopisce. Je pa zame to ena najlepših skladb, kar smo jih napisali, in definitivno Mojmirjeva najlepša skladba. No, avtor članka je pač napisal takšen naslov, kar se mi zdi precej zlobno, ampak nič hudega, ta glasba je še vedno tu.

Ste bili kaj skeptični, ko so Festival slovenske popevke leta 1998 obudili?

Še vedno sem skeptičen do tega, saj se je doba spremenila. Mogoče je ta festival zdaj malce na silo, to ni več v duhu dobe. Je retro. Želim jim sicer vse dobro, da ne bo pomote. Je že prav, da RTV promovira in si prizadeva za napredek slovenske popularne glasbe, bi si pa mogoče moral izmisliti nekaj, kar bi bilo bolj v duhu časa.

Nekaj, kar bi radijskim postajam dalo material za predvajanje? Danes teh skladb, ki so na festivalu, dejansko ne slišimo na radijskih postajah.

Za to niso krivi samo glasbeniki, za tem je celo poglavje. Mislim, da je RTV naredil napako – to je hiša, ki jo še vedno smatram za svojo hišo in sem navezan nanjo – ko je ukinil hierarhijo glasbenega uredništva. Prej je glavni urednik odločal o pomembnih zadevah, in to so bili veliki ljudje, Uroš Krek, Marko Vodopivec, Marko Munih, Janez Martinc. Danes tega ni več in zato ni več strategije in razvoja glasbe v tej hiši. Glasbeni uredniki, kolikor vem, so popolnoma podrejeni. To je bila napaka in velika izguba za slovensko glasbo.

Napisali ste okoli 200 melodij, ljudje pa jih, recimo, poznajo okoli 20. Zakaj so se nekatere popevke ohranile in druge ne? Na primer Ples oblakov je fantastična skladba, a jo redko kdo pozna; na festivalu je celo dobila nagrado. So za prepoznavnost skladb »krivi« mediji?

Mislim, da ne. To je pač zakonitost, da ne more vse uspeti. Na vrhu Triglava je prostora za nekaj ljudi, ne more jih biti na vrhu 1000. Kakor recimo pri ljudeh, eden ima v življenju več sreče kakor drugi; mislim, da za pesem velja enako. Niso pa tudi vse narejene in rojene za uspešnice. Ples oblakov verjetno res ni bila take vrste skladba, čeprav je dobra pesem.

Na RTV-ju ste bili najprej producent za vokalno glasbo. Kakšne so bile vaše naloge?

Imel sem naloge in tudi pooblastila. In nisem bil edini, bila sta še Janez Gregorc in nato Mario Rijavec. Bil sem sicer prvi, ker so odprli to delovno mesto, ko sem iskal službo. Skratka, imeli smo pooblastila, da smo iskali ljudi in naročali pesmi ter skrbeli za to, da se je ustvarjala nova glasba. Ne vem, če imajo producenti danes še takšne naloge. Verjetno danes tega niti več ne potrebujejo, ker zdaj obstajajo produkcijski centri. Takrat pa smo bili verjetno edini.

Bili ste tudi eden od pobudnikov ustanovitve Založbe kaset in plošč RTV Slovenija?

Ne, to ne drži. Začeli so že pred menoj. Prvi direktor je bil gospod Vošnjak, vendar ne dolgo. Nato sem njegove naloge prevzel jaz.

Kakšen je bil namen Založbe kaset in plošč v vašem času? V čem ste vi videli njen smoter?

Začenjalo se je tržno gospodarstvo v bivši Jugoslaviji in mislim, da so se ljudje, ki so se tega spomnili, mislili na dohodek hiše. Takrat je bila založba Helidon, ampak skromna z izdajami. Medtem ko je v Zagrebu kraljeval Jugoton, ki je bil v času centralizma ustanovljen z namenom izdajati plošče za celotno Jugoslavijo. Potem pa so posamezne nacije rekle: »Opa, to pa ne bo šlo.« Mislim, da je bila Založba kaset in plošč ustanovljena delno tudi zaradi tega. Da bi imeli svojo založbo. Je pa bila ustanovljena precej spretno, saj je takrat prišla na trg kaseta kot novi medij in je pričela konkurirati LP-jki. Odločitev ustanovitve je bila torej kar na mestu.

Zdaj spet narašča prodaja LP-jk. Veste, da se nekatere plošče, ki so bile izdane v vašem času, danes prodajajo za res velike zneske? Recimo Slovenska gruda – Pesmi, izdana 1983, se na internetu prodaja za 300 evrov. Bi mogoče morala Založba kaset in plošč razmišljati o ponovni prodaji plošč in ponoviti to potezo s kasetami oziroma zdaj s ploščami?

Slišal sem tudi, da se naša plošča z ansamblom Mojmirja Sepeta prodaja celo za 500 evrov. Sploh ne morem verjeti. Kar se tiče ZKP-ja, nisem pravi človek, da bi to komentiral.

Se spominjate, kako ste izbirali, katere posnetke boste izdali? So bile za to kakšne posebne komisije, kot na primer pri svetovni založbi Motown?

Imeli smo usposobljene ljudi. Ivo Umek, na primer, pa Andrej Šifrer. Komisija je bila samo za klasično glasbo, za slovenske skladatelje. Neka prednostna lista, ker je šlo za kulturo. Drugače pa je bila izdaja tržna dejavnost.

Koliko ste pri samih izdajah iskali mlade talente, ali so imeli prednost že izkušeni glasbeniki?

Seveda smo iskali. Spomnim se Zobobluesa. Klical sem Iva Umka ter mu rekel, naj najde pevca, ki poje to pesem. Našel ga je in izdali smo ploščo.

Kolikšno vlogo je imela pri izdaji prodaja? Ali ste bili kdaj pozorni na to? V smislu, da je nekatera glasba komercialno pač zanimivejša.

Tudi to smo, a ne vedno. Smo podpirali tudi kvalitetne glasbene projekte. Na oboje je treba misliti.

Kako ste določili število naklade izdaj?

Smeh … To pa je gambling.

Veliko število plošč je danes v radijskem arhivu, za katere pa se zdi, da jih le redko kdo uporabi na programu ali kako drugače. S tem se je verjetno tudi veliko dobre slovenske glasbe »izgubilo« in se je ne predvaja. Hkrati pa se nekateri uredniki pritožujejo, da ni dovolj dobre slovenske glasbe. Mislim namreč, da so ravno ti posnetki posebnost RTV-ja, a ga ta mogoče ne zna izkoristiti.

Nimamo občutka za razvoj, za zgodovino. Nedvomno je res, da ima to, kar se trenutno dogaja v umetnosti, glasbi, literaturi, slikarstvu, prednost. Ne bi pa se smelo dogajati, da se sploh ne spomnimo več ali celo zaničujemo oziroma se sramujemo preteklih obdobij. Mislim, da Slovenci nimamo dovolj občutka za zgodovino in da se je po malem sramujemo. Mladi ljudje, ki pridejo na položaj, vidijo samo svojo generacijo. Generacij, ki so bile pred njimi, ne marajo in jih želijo potlačiti. Mislim, da je to kar generacijsko.

Ste tudi ljubitelj slikarstva. Kaj se skriva v vaši zasebni zbirki?

Imam kar par stvari, lahko bi jih imel več, a sem lahkomiselno izpustil preveč dobrih priložnosti. To je moj hobi, stranska ljubezen. Ko si starejši, ne moreš več slediti, vedno je tako. Moj oče je bil ljubitelj glasbe, tega, kar sem jaz počel, jazz glasbe, ni razumel, a je podpiral. Recimo tega, kar se trenutno dogaja v slikarstvu, pa jaz več ne razumem in raje o tem molčim. Mislim, da je to izdaja slikarstva, kar zdaj počnejo.

Koliko pa ste napredni v glasbi?

Zdaj poslušam veliko klasike. Najraje poslušam in gledam program na televiziji, ki se mu reče Mezzo. Tam je tudi veliko jazza. 

1 Esej Ane Kajzer o začetkih slovenskega jazza: Dišalo je po jazzu