Laibach po poti celostne umetnine

Pod okriljem londonske neprofitne organizacije a/political se je v Križankah v znamenju jubilejne 70. izdaje Festivala Ljubljana zgodila premiera Laibachovega Alamuta, ki so jo sprva želeli izvesti v Iranu, a se je nazadnje zgodila v Ljubljani, domnevno zaradi zaostrenih političnih odnosov med državami, posredno povezanih s situacijo v Ukrajini. Zasedba Laibach je z izpostavljeno tematiko totalitarizma zadla v srž aktualne atmosfere. V preteklosti se je ta zasedba na podoben način lotila projektov, kot je bil na primer tisti v Severni Koreji, tako da s pričujočim glasbeno-scenskim delom nadaljuje to strujo, tokrat naslonjeno na Iran. Po umetniški dodelanosti in intertekstualnosti se je projekt približal ideji celostne umetnine (Gesamtkunstwerk), kar je sporočilnost bržkone opralo političnih in nacionalnih pripadnosti. Jubilej Festivala Ljubljana je torej zaznamovala dih jemajoča produkcija zasedbe Laibach, v katero so zvarili predirljive teksture evropskega modernističnega simfoničnega zvoka, ki je mestoma spominjal na Ligetija, Stockhausna in Scelsija, s težkimi elektro-industrijskimi zvoki ter človeškim vokalom v barvah iranskega petja. Za hlipajoče in spet drugič kričeče petje se je zdelo, kot da odgovarja neomajni veličini tirana, ideologa. In iz te zmesi je raslo simbolno gledališče, ki nas je posrkalo vase in prepričalo, da razumemo univerzalno problematiko človeštva. Zasedba Laibach je s simbolom Alamuta tokrat res prodrla v posameznika. 

V novem projektu so bile prisotne značilne poteze Laibacha: unikatna zvočna podoba industrijskega zvoka z recitiranimi besedili hrapavega basa Milana Frasa in močno stiliziranim videzom, skupaj z elementi teatra ter s ključno idejo o provokaciji. Toda tokrat Laibach ni uporabil svoje značilne tehnike parodiranja, s katero je besedila popularnih pesmi uspešno potenciral do skrajne mere resnosti. Na ta način nam je Laibach v preteklosti z estetsko in zvočno predelavo predočal, da iz vsem znanih popularnih viž vejejo sporočila totalitarizma in fašizma. Če so nam v zasedbi Laibach s tem razkrivali, da smo tudi na Zahodu v primežu ideologije in da nam diktate korporacij mehčajo nališpane, pocukrane in na prvi pogled prav benigne glasbene vsebine, pa so z Alamutom prebili še en zvočni zid. Da nas čaka več presenečenj, je že pred začetkom koncerta naznanil pisk trobila, ki smo ga zaslišali za glavami in pomislili, da gre za napako. Izkazalo se je, da gre za skrbno pripravljen vstop v svet, ki nas bo zvočno in idejno obdal in obdelal z vseh smeri, kot bi se znašli v nekakšni zvočni trdnjavi Alamut.     

Človeški eksperiment ismailitov iz 11. stoletja v Perziji je bil z Laibachom iz literarnega sveta vbrizgan v kri kot doživljajsko hipnotična izkušnja. Če odmislimo naslovljene »Irance«, se je zdelo, kot da nam pripoveduje o aktualnem dogajanju v naši družbi in o nas samih. Izbrane izjave, ki jih je Fras podajal z značilno hrapavostjo alikvotno obogatenega basa (mestoma je zvenel srhljivo digitalno), so nas zadele kot doneče izvotljene misli in izjave vseprisotnega univerzalnega diktatorja. Te izjave je poudarjal efekt osvetljave, ki se je sporadično zgoščeval v liku poosebljenega diktatorja, Frasa. Ta se je kot prikazen pojavljal izza kulise, ki jo je sestavljal vesoljni firmament, iz katerega so pikale zvezde. Dojeli smo, da nas naslavlja neposredno. To vizualno podobo je spremljala razvejana grafika, ki je temeljila na občutku vseobsegajočega kozmosa, katerega sestavni del so iranska matematična števila. Grafika je usklajena z glasbenim potekom in je našla svojo pripoved v simbolih in večinoma v organskih premikih. Plastični prikazi glasbenega materiala so potencirali učinek, ki so ga imeli na poslušalca zvočni bloki in premikajoče se plasti vibracij in krivulj. Projekcija na platnu je ponekod delovala kot ilustracija not orkestrskega parta in se je zato spremenila v pointilistično pokrajino. S psihedeličnimi efekti je grafika namigovala tudi na vseobsegajoči človeški eksperiment, na primer s pojavljanjem generičnih človeških podob, piramidnimi strukturami, stopnicami in organskimi prehajanji med dvo- in tridimenzionalnim prikazovanjem. Celota nas je s to zmesjo teatralnega, vizualnega in gradacije bučanja orkestrskih clustrov, zborovskih in elektronskih glasbenih plasti potiskala v skrajne lege vzdržljivosti. 

V tem oziru sodi skladba Vojna med izstopajoče zvočno-vizualne izkušnje dogodka in bi lahko rekli, da zaradi idejne zasnove in tehnične izvedbe zaseda posebno mesto v opusu Laibacha. Poleg pretresljivih orkestrskih zvočnih blokov in elektronskih pokov je skladbi dala ključno zvočno plast tako imenovana disharmonična kohorta, ki je v kakofoniji občinstvo zalivala s premikanjem izza prizorišča vse do odra, kjer je vztrajala v moreči dinamiki fortissima in s simboliko slovenskega narodnega inštrumenta dodala skladbi posebno noto intertekstualnosti. Harmonikarski sestav je tvorila polovica letos ustanovljenega 50-članskega ženskega harmonikarskega orkestra AccordiOna, okrepljena z dodatnimi harmonikaricami in harmonikarji različnih generacij, v občutnem deležu mlajših, ki so se zbrali z vseh koncev Slovenije pod producentom Bratkom Bibičem. 

Niz skladb je s pomenljivimi naslovi kazal na logičen dramaturški lok, ki je bil povezan z Alamutom in se je brez presledkov pretakal iz skladbe v skladbo ter večkrat zapored zanihal v zavidljivo gradacijo dinamične intenzivnosti, ki je bila mestoma že kar utrujajoča. Simfonično delo skladateljev Idina Samimija Mofakhama in Nima A. Rowshana ter Luke Jamnika je obrodilo povezano zvočno pokrajino bombastičnih zvočnih razsežnosti in tekstur, v katerih sicer smo pričakovali nekaj več linearno vodenih melodičnih prefinjenosti, značilnih za perzijsko glasbo. Dobili pa smo pravzaprav ravno nasprotno od tega, namreč izrazito vertikalni, harmonsko občuteni in zamišljeni zvok, kakršnega smo vajeni Evropejci. Simfonični orkester RTV Slovenija je vzneseno podajal svoj part ter pod budno in vznemirljivo slikovito taktirko dirigenta Navida Goharija odlično sodeloval z iransko vokalno skupino Human – Voice Ensembla in vokalno skupino Gallina. Zvočna masa orkestralnih tekstur je večinoma prepuščala nekaj več prostora za soliste iranske vokalne skupine, ki je edina vidneje odražala perzijsko tehniko vodenja melodij. Vokalna skupina je izraziteje poudarjala človeško plat trpljenja znotraj sistemov s svojo igralsko vnemo ter ženskimi glasovi.   

Jubilej Festivala Ljubljana je torej zaznamovala dih jemajoča produkcija zasedbe Laibach, v katero so zvarili predirljive teksture evropskega modernističnega simfoničnega zvoka, ki je mestoma spominjal na Ligetija, Stockhausna in Scelsija, s težkimi elektro-industrijskimi zvoki ter človeškim vokalom v barvah iranskega petja. Za hlipajoče in spet drugič kričeče petje se je zdelo, kot da odgovarja neomajni veličini tirana, ideologa. In iz te zmesi je raslo simbolno gledališče, ki nas je posrkalo vase in prepričalo, da razumemo univerzalno problematiko človeštva. Zasedba Laibach je s simbolom Alamuta tokrat res prodrla v posameznika.