Lastnoročno metanje polen pod noge

Glasbenikom in glasbenicam ni treba uspeti, da bi njihova muzika imela vrednost. Toda če se njihova glasba ne prepletla z življenji drugih, potem ne dobijo potrditve. Tako najmlajšim otrokom, ki obiskujejo glasbeno šolo, potrdilo ob zaključku leta najbrž ne pomeni kaj dosti, v nasprotju z njihovimi starši, za katere je to dokazilo o kultiviranosti. Ko se v srednjih šolah verjetno preusmerijo k popularni glasbi, pa si uspeh že nadene kostum kulskosti, vzpostavljati se začne individualni izraz. V zadnji fazi se razvoj umetnic odplete od škatel izobraževalnega sistema, četudi se šolajo na glasbenih institucijah. Širnemu svetu morajo prodati svojo unikatnost in postati samostojne avtorice, s čimer pa vstopijo v areno odrasle tekmovalnosti, kjer so dosežki številčno in kakovostno rangirani. Različna narava uspeha najmočneje bode v oči, če primerjamo alternativno in mainstream sfero. Lestvice in biznis slednje zbujajo odpor pri prvi, ki z ohranjanjem antikapitalistične drže in vztrajanjem pri opozicijskih vrednotah na žalost še krepi svojo pozicijo na družbeni margini. Zagotovo je komercializem drugačnosti, kot ga je tržno pograbila glasbena industrija, slab, saj iz duše posrka originalnost, dokler ne ostane le lupina podobe. Po drugi strani pa je alternativa slepa za lastne strukture glasbene industrije, ki obstajajo ne glede na to, da se skoznje pretaka manj denarja in kljub dejstvu, da lastnim delavcem prodaja domislico o upravičenosti mizernega preživljanja s kreativnim delom. Nazadnje spodbuja skupnost, le da nato negativno presoja vse, ki so prešli arbitrarno mejo »prevelikega« uspeha. 

Različna narava uspeha najmočneje bode v oči, če primerjamo alternativno in mainstream sfero. Lestvice in biznis slednje zbujajo odpor pri prvi, ki z ohranjanjem antikapitalistične drže in vztrajanjem pri opozicijskih vrednotah na žalost še krepi svojo pozicijo na družbeni margini. Zagotovo je komercializem drugačnosti, kot ga je tržno pograbila glasbena industrija, slab, saj iz duše posrka originalnost, dokler ne ostane le lupina podobe. Po drugi strani pa je alternativa slepa za lastne strukture glasbene industrije, ki obstajajo ne glede na to, da se skoznje pretaka manj denarja in kljub dejstvu, da lastnim delavcem prodaja domislico o upravičenosti mizernega preživljanja s kreativnim delom. Nazadnje spodbuja skupnost, le da nato negativno presoja vse, ki so prešli arbitrarno mejo »prevelikega« uspeha. 

V iskanju uspeha naj bi bila Slovenija za svoje glasbenike in glasbenice premajhna, njen jezik neprimeren, njeno občinstvo številčno preskromno in ozkogledno. Pravzaprav pa domača alternativa sfera sama ustvarja krepko protislovje, saj se zdi, da njeni akterji včasih kar tekmujejo v tem, kdo bo manj uspešen in s tem zvest skromnosti, povezani z avtentičnostjo. Veliki bavbav pri tem je beseda profesionalnost, ob kateri se zavihajo nosovi mnogih, saj se jo prepogosto enači z nadvlado birokratiziranih instanc kreativne represije, izgubo umetniške svobode in glasbenimi profesionalkami. S temi magičnimi bitji – so namreč precej redka v našem okolju – pa bi umetniki vendarle lahko spoznali tudi pozitivno plat preračunljivosti. V simbiozi namreč zasledujejo koristi umetnice, ki se zato lahko osredotoči na lastno delo. 

Seveda vsak projekt niti ne potrebuje niti ni zrel za takšno sodelovanje in glasbenike moramo prepoznati, neodvisno od njihovih rezultatov. Tisti, ki živijo le od glasbe, niso inherentno boljši od tistih, ki pri tem niso uspešni ali pa jim to ni cilj. Enako velja za primerjavo med javnimi muzičisti in anonimneži, ki špilajo le v zasebnosti svojega doma. Če pa se glasbenica vklopi v mrežo pogojnikov in kriterijev, ki vodijo k resnemu udejstvovanju na sceni, potem mora prepoznati lastni vpliv na uspeh, ki ga ne določa le kakovostno delo.

Pri večini domačih komadov, plošč, videospotov ali koncertnih špilov se je težko izogniti občutku, da so se pojavili iz nič oziroma bili predstavljeni takoj, ko so bili končani. Sočustvujem lahko z nestrpnim pričakovanjem ustvarjalcev, ki želijo svoje kreacije deliti s širnim svetom. A kaj ti bo instantnost presenečenja, če občinstvo ne ve zate oziroma če prebivaš v zadnji vrsti njihovih zaprašenih misli? Tako imamo celo vrsto strani slovenskih izdaj na Bandcampu, ki pa nikoli ne bodo prodrle dlje od svojega že vzpostavljenega mehurčka. Brez kratkoročnega načrtovanja pač odpade pomemben trenutek predpredstavitvene promocije, ki se zdi, da je zadnja briga na slovenski sceni. Pri novinarskem delu se vedno znova srečujem z absurdnostjo popolne neobveščenosti večine glasbenic o njihovem ustvarjanju, hkrati pa pričakujejo, da bodo dobro programsko pokrite, in če to niso, potem so razočarane, saj bi po njihovem »morala vedeti zanje, če bi bila dobra novinarka«. Paradiram lahko po vseh dogodkih in diskografijah in napenjam ušesa, ampak tem bodo sveže generacije hitro ušle, enostavno povedano zato, ker se ni vzpostavila vez med mano in glasbenimi produkti. Prav tako je prepozno zvoniti po toči, saj je eden glavnih medijskih postulatov aktualnost, časa in vsebine; in dejstvo je, da v svetu masovne hiperprodukcije tudi ena majcena Slovenija proizvede ogromno zanimive in kvalitetne muzike.

Enako pomembni elementi neuspeha so odsotnost, bodisi v digitalni sferi bodisi neaktivnost na dobri stari živi sceni in nedostopnost glasbe na pretočnih platformah. H kontraproduktivnosti uspeha dodatno močno prispevajo strukturni problemi, ki jih ne gre zapostavljati. Ob že tako malem številu prizorišč, ki so odprta za alternativno sceno, ta še bukirajo preverjene in/ali tuje goste, saj se to bolj izplača, a s tem hkrati zaprejo dostop do potencialne uveljavitve še neznanih ustvarjalcev. Problematičen je tudi koncept projektov v kulturi, ker so projekti preveč nestabilni, odvisni od razpisov občine in ministrstva za kulture in od evropskih sredstev, katerih fokus se spreminja iz leta v leto, saj je močno odvisen od širših političnih trendov, ki določajo, katera kultura je legitimna. Ne glede na to, ali vsebina že dobi podporo, pa projektna finančna struktura zahteva industrijsko produkcijo, ki zadosti kriterijem dobljenega projekta in je poleg tega kompatibilna za prijavo na naslednji projekt. Pogumno nezaslišana sanjska prihodnosti bi za umetnike vključevala univerzalni dohodek za ustvarjalce, kar so že testirali na Irskem. Potrebno je prepoznati, da je umetnost delo, ki tudi z največ vloženega truda z uspehom (neenakomerno večkrat) nagradi populistične primerke, ampak to ne sme biti razlog, da alternativa ne bi uporabila metod glasbene profesionalnosti v svoj prid.