Latinščina v ljudskih pesmih?

Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU hrani obsežne zbirke rokopisnega, avdio in video gradiva slovenskih ljudskih pesmi, viž in plesov. V okviru raziskovalnega projekta Pesemski odsevi medkulturnega sobivanja, ki ga vodi dr. Marija Klobčar, med množico arhiviranega gradiva odkrivamo pesmi, ki iz različnih razlogov niso bile deležne raziskovalne pozornosti folkloristov in etnomuzikologov. Eden od pomembnih razlogov za izpuščanje tega gradiva je izmuzljivo vprašanje ljudskosti pesmi, vprašanje, ki je zaposlovalo raziskovalce vse od začetkov sistematičnega zbiranja, klasificiranja in katalogiziranja teh elementov kulturne produkcije. Že od začetnega zanimanja za ljudsko se je pojavljala dilema, ki jo je izpostavil J. W. Goethe: »Man schreibt so oft den Namen Volkslieder aus und weiss nicht immer ganz deutlich was man sich dabei denken soll.« 

Predvsem se je vedno znova zastavljalo vprašanje razmejitve med ljudsko in popularno glasbo: tanka ločnica razmejitve med njima (prim. Karpeles 1968) je v nekaterih obdobjih dobivala strogo začrtane meje v ločenosti raziskovanja teh korpusov. Številne splošno razširjene pesmi, ki so predstavljale stalen in priljubljen repertoar pevcev, niso bile uvrščene v kanon ljudskih pesmi, ker niso ustrezale dogovorjenim kriterijem in se jih je zato izpuščalo kot segment popularne glasbe; šlo naj bi za umetniško manj vredne izdelke, namenjene zabavi ljudi. Toda če je popularna glasba glasba, namenjena zabavi ljudi, čemu je potem namenjena ljudska glasba? Ali ni ljudska glasba prav tako način združevanja in skupne zabave?

Predvsem se je vedno znova zastavljalo vprašanje razmejitve med ljudsko in popularno glasbo: tanka ločnica razmejitve med njima (prim. Karpeles 1968) je v nekaterih obdobjih dobivala strogo začrtane meje v ločenosti raziskovanja teh korpusov. Številne splošno razširjene pesmi, ki so predstavljale stalen in priljubljen repertoar pevcev, niso bile uvrščene v kanon ljudskih pesmi, ker niso ustrezale dogovorjenim kriterijem in se jih je zato izpuščalo kot segment popularne glasbe; šlo naj bi za umetniško manj vredne izdelke, namenjene zabavi ljudi. Toda če je popularna glasba glasba, namenjena zabavi ljudi, čemu je potem namenjena ljudska glasba? Ali ni ljudska glasba prav tako način združevanja in skupne zabave? Mar ni njena kohezivna moč prav v skupnem uživanju v glasbi in zabava v participaciji (prim. Hofman 2015: 152)? Ali ne gre v obeh primerih ne le za preizkušanje sebe, posameznikovih sposobnosti, pač tudi za kreativne možnosti povezovanja z drugimi ljudmi (Frith 1981: 165)? Poleg tega je ljudska glasba odsev doživljajskega sveta pevcev in glasbenikov in v manjši meri, kot so poskušali prikazati v procesih prizadevanj za politične pravice naroda, odseva premislek o narodni afiliaciji. V skladu s stališčem, da je za ljudsko petje najznačilnejše to, da med pevci in poslušalci ni razlike v premoženju, poklicu, odnosu do življenja in vsakodnevnih izkušnjah (Lloyd 1975: 346), poskušamo prepoznavati značilnosti pesmi posameznih socialnih in interesnih skupin. Ta mozaičnost pesmi različnih skupin izrisuje nekatere doslej manj izpostavljene vidike ljudske glasbe. 

Ena od manj raziskanih skupin pesmi so študentske pesmi. V času habsburške monarhije so se študentje vsakodnevno soočali z večjezičnostjo, zato so tudi v pesmih enakovredno uporabljali in spajali v metrično shemo večjezikovna besedila. Posebna vloga uporabe več jezikov v t. i. makaronskih pesmih je razvidna iz preklapljanja iz enega jezika v drugega z namenom naslavljanja le dela poslušalcev. Preklapljanje med jeziki je navadno intencionalno, pogosto je to prostor boja in kontradikcij (Porter 2008: 261) ali pa želje, da prikrita satirična ost ne bi bila razumljiva vsem. Tovrstno petje večjezičnih pesmi je bilo zelo razširjeno v evropskem prostoru, največji odmev je v 20. stoletju doživelo z izvedbami Carmine burane Carla Orffa. Latinske, srednjevisokonemške in deloma starofrancoske pesmi, zbrane v zbirki Carmina Burana, so bile kot anonimno blago že prej znane v študentskih krogih in so mnoge prešle v železni repertoar študentskih združenj (Simoniti 2008: 167). Številne izmed pesmi študentov prepletajo pogovorni jezik z latinščino kot jezikom izobraževanja in visoke kulture. Šlo je za precej produktivno skupino šaljivih in zabavljivih pesmi, kar izkazujejo tudi številne izdaje tovrstnih zbirk; denimo, samo zbirka Commers-Buch für den deutschen Studenten je v drugi polovici 19. stoletja doživela več kot 22 izdaj. 

Latinske fraze in vrstice v makaronskih pesmih imajo posebno vlogo: zaradi statusnega simbola latinščine kot jezika Cerkve in akademskega sveta je v študentskih pesmih latinščina uporabljena predvsem s satirično, ironično ali zabavljaško konotacijo. Latinsko besedilo je tako predvsem pomemben intertekst, aluzija oziroma navezava na drugo besedilo, predvsem pa na drugi pojmovni svet (prim. Porter 2008). Je znamenje pripadnosti isti skupini in pogosto nosi komični podpomen, kar se še posebej izkazuje v primerih, ko v latinščini pesem nagovarja skupine, ki latinščine niso znale (Porter 2008: 263). Zato ne preseneča, da so se zapisi tovrstnih študentskih pesmi, ki vpletajo latinske vrstice ali posamezne fraze, ohranili v rokopisnih pesmaricah izobražencev. Tako je nadučitelj Kranjc iz Sv. Trojice (GNI R mapa 28, Pesmarica nadučitelja Kranjca) zapisal nemški pesmi Ubi bene, ibi patria in Studenten Lied, ki vpletata latinske zabavljive vložke. Podobno zabavljivo vlogo imata latinski vrstici v vsaki kitici Študentovske zdravice (GNI, Rokopisna zbirka, Mapa 436, Študentovska zdravica 1), ki združujeta parodijo tako na cerkveno kot akademsko sfero (»Lauda Sion audutaris / et imprimis professores …«). Fonetični zapisi latinskih besed izkazujejo inkorporiranost v slovensko besedilo in prevlado zvočnosti nad vsebino. Podobno popačene in fonetično izpisane latinske besede najdemo v nekaterih nabožnih pesmih, kjer so pevci v besedilo vtkali tipične fraze cerkvenega miljeja.  

Ljudsko petje je globoko zakoreninjeno in neločljivo povezano z družbeno-kulturnimi okolji, v katerih se izvaja (prim. Kirshenblatt-Gimblett 2004: 60). Prek ponavljanj, pozabljanja, konsolidacije in zamenjav v procesu ustnega prenosa iz generacije v generacijo (Bohlman 1988: 20–25) se je postopoma spreminjalo in s spremenjenimi družbeno-kulturnimi okolji so nekatere oblike tudi izginjale. Repertoar se je spreminjal predvsem glede na a) funkcijsko in simbolično uporabnost za posameznike in skupnosti (Kurin 2004: 74); b) sposobnost skupnosti, da posreduje kulturne elemente med generacijami (Sárosi 1973: 138) in c) stabilnost družbeno-kulturnega sveta skupnosti (Kirshenblatt-Gimblett 2004: 60) (Nagy-Sándor in Berkers 2018: 401). Z izgubljanjem večjezičnosti intelektualcev in prehodom v enojezičnost različnih družbenih kontekstov je tovrstna pesemska produkcija usahnila, pojavila pa se je reflektirana dejavnost petja v različnih jezikih, kot na primer pesem Zdaj zapojmo eno pa po nemško, ki v sledečih kiticah izpostavlja druge jezike (»Zdaj zapojmo jeno pa rezjansko … / Zdaj zapojmo eno pa slovensko …« [GNI R 25.330, Trenta, 17. 7. 1952]).

Tovrstnim historičnim in sodobnim vprašanjem, povezanim z glasbami manjšin, vprašanji afekta in političnosti ter izzivi dvojezičnosti v pesmih bo posvečen simpozij Zvok, pesem in političnost, ki bo v okviru 31. mednarodnega glasbenega festivala Noči v stari Ljubljani v organizaciji Imaga Sloveniae in ZRC SAZU-ja potekal na Novem trgu v Ljubljani od četrtka, 29. 8., do sobote, 31. 8. 

Viri:

Bohlman P. (1988) The Study of Folk Music in the Modern World. Indianapolis: Indiana University Press. 
Commers-Buch für den deutschen Studenten (1874). Leipzig: B. G. Leubner. 
Frith, Simon. (1981) »'The Magic That Can Set You Free': The Ideology of Folk and the Myth of the Rock Community«. V: Popular Music 1, Folk or Popular? Distinctions, Influences, Continuities. Str. 159–168.
Hofman, Ana. (2015) Glasba, politika, afekt: Novo življenje partizanskih pesmi v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Karpeles, Maud. (1968) »The Distinction between Folk and Popular Music«. Journal of the  International Folk Music Council 20: 9-12.
Kirshenblatt-Gimblett B. (2004) »Intangible heritage as metacultural production«. Museum International 56(1–2): 52–65. 
Kurin R. (2004) »Safeguarding intangible cultural heritage in the 2003 UNESCO Convention: A critical appraisal«. Museum International 56 (1–2): 66–77. 
Nagy-Sándor, Zsuzsa, in Pauwke Berkers. (2018) »Culture, Heritage, Art: Navigating Authenticities in Contemporary Hungarian Folk Singing«. Cultural Sociology 12 (3): 400–417.
Sárosi B. (1973) Zenei anyanyelvünk. Budapest: Gondolat Kiadó. 
Simoniti, Primož. (2008) »Pesmi popotnih klerikov in sholarjev ali Radoživa pisanost 'mračnega' srednjega veka«. V: Carmina Burana. Ljubljana: Modrijan. Str. 167–175.

1 »Poimenovanje ljudska pesem je pogosto v uporabi, vendar ni vedno jasno, kaj naj bi pod tem poimenovanjem razumeli.« J. F. Goethe. (1887–1912) Weimarer Ausgabe I, 41, 2, 69.